Tiskane izdaje
Igor Ravbar nima ne brade ne brkov. To, glede na podatek, da ima doma več kot petsto brivnikov in brivskih pripomočkov, ne preseneča, a bo morda v prihodnjih mesecih drugače. Od njih se bo namreč začasno poslovil in jih pokazal v Narodnem muzeju Slovenije, kjer dela kot restavrator.
Kaj je takega na pripomočkih, nujnih za ločevanje – večinoma – moških obrazov od nadležnih dlak, da zaradi njih nešteto ur preživiš na nedeljskih bolšjakih, eBayu in drugih internetnih oglasnih sodih brez dna?
Ravbar, sicer znan tudi po kakšnem unikatnem lesenem dvokolesu, ki ga je mogoče videti parkirano pred matičnim »Rudolfinumom« Narodnega muzeja – rad tudi oblikuje in kipari –, pravi, da jih zbira že tri desetletja.
Sprva je zbiral le britvice in njihove ovitke in to je bilo podobno zbiranju znamk, pravi... A jih najbrž ne moreš polizati.
Kasneje so ga pritegnili še električni brivniki in preostala brivska oprema, osredotočil pa se je na britje med domačimi stenami in keramičnimi ploščicami, in ne, denimo, na brivski inventar iz javnih brivnic.
Čeprav bodo na razstavi 7.00: britje poleg njegovih predmetov in nekaterih brivskih pripomočkov, ki jih hranijo v NMS (najstarejši bodo izpred približno dveh stoletij), na ogled tudi predmeti, namenjeni nabritim gospem ženskam, bodo v ospredju seveda ekskluzivno moške zadeve. Britvice in naprave za njihovo brušenje ter brivniki za klasično mokro in za suho britje z uporabo elektrike.
Človeški želji po slovesu od imidža brdavsa in pretvorbi obraza v apolinično smer »dojenčkove ritke« je mogoče slediti v davno preteklost. Že pred odkritjem kovin so v ta namen uporabljali kremen in podobne materiale, pred iznajdbo trpežnega železa pa so si pomagali z različnimi kovinami (denimo Egipčani).
Kasneje je bilo britje priljubljeno pri Grkih, rojstvo današnje predstave o britvici kot nečem zložljivem pa, kot pravi Ravbar, sega v srednji vek. Ta oblika je pripomogla k večji zaščiti občutljivega rezila, do večje zaščite obraza in vratu pa je bilo treba čakati še dolgo, do bolj razsvetljenih časov.
Leta 1762 je Francoz Jean-Jacques Perret, ki je imel slabe izkušnje z brivci, za domače britje patentiral britev s posebnim ščitnikom, ki je preprečeval hujše poškodbe, postopek pa je krstil za pogonotomijo in ga razglasil kar za umetnost. Napisal je knjigo Pogonotomie, L'Art D'Apprende á se Raser Soi-Même (Pogonotomija, umetnost britja samega).
Razsvetljeno domače britje ni bilo prihranjeno niti najdragocenejšim vratovom. Znana je anekdota o Jožefu II., ki je rad potoval inkognito in je nekoč med britjem svojega presvetlega obličja na Poljskem bril norce iz sobarice v hotelu. Ko ga je vprašala, kakšno službo neki opravlja pri cesarju (v hotelu se je vpisal kot grof Hochberški iz cesarjevega spremstva), ji je rekel, da cesarja pač včasih obrije.
Naslednji mejnik na poti k britju, ki naj ne bi bilo več odvod kirurgije, je leta 1847 postavil Anglež William Samuel Henson, ki je spremenil način držanja svojega pripomočka in tako iznašel brivnik. Rezilo je skrajšal in ga postavil v tak položaj, kot ga imajo brivniki še danes, k prodoru brivnikov na račun tradicionalnih britvic pa sta pripomogla še brata Kampfle, ki sta patentirala brivnik Star. Zamisel so kasneje povzeli številni proizvajalci.
Najpomembnejši izum pri mokrem britju je sicer leta 1904 patentiral King C. Gillette, avtor potrošniške zamisli, da britvic ne kaže brusiti, ampak enostavno zavreči. Tako »žiletke« še danes mečemo v smeti, če seveda nismo zagovorniki električnega britja.
To se je s prvim komercialno uspešnim električnim brivnikom Model S kanadskega polkovnika Jacoba Schicka začelo uveljavljati konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, tostran Atlantika pa so začeli električne brivnike izdelovati desetletje kasneje.
Posebnost Ravbarjeve zbirke je, da ne kaže zgolj klasičnih zahodnih pogledov na britje, ampak izhaja iz slovenskega prostora, ki je bil tudi na tem področju na prepihu. Tako so v njej zastopani tudi, denimo, ruski brivniki.
