Kvinoja - starodavno inkovsko superživilo v modi

Zrna kvinoje, ki jo že tisočletja gojijo visoko v Andih in so jo Inki tako cenili, da so jo imeli za sveto, zdaj osvaja svet kot zdrava hrana prihodnosti. Ta odporna rastlina, ki raste v ostrih, polsušnih podnebnih razmerah in na visoki nadmorski višini, je po oceni strokovnjakov izjemno hranljiva, vsebuje veliko proteinov in esencialnih aminokislin. »Nikoli ne zbolimo, ker jemo kvinojo, kakor so jo jedli že naši predniki,« pravi Agustin Flores, predstavnik tretjega rodu kmetov v bolivijskem gorovju na jugu države. »Kadar smo utrujeni po koncu delovnega dne, spijemo pijačo iz kvinoje, da nas poživi.«

Flores s svojimi štirimi sinovi uživa kvinojo tudi v juhah in pecivu. Španski kolonizatorji so to starodavno živilo, ki ga podobno kot ajdo uvrščamo med žita, četudi to ni, sprva preganjali, pridelovanje so nekoč celo prepovedali. Uživanje kvinoje so imeli za poganski obred in Inke so prisilili, da so gojili žito. Inki so svojo chisaya mama (mater vseh zrn) tako častili, da je njihov poglavar po tradiciji ob solsticiju z zlato žlico posadil seme kvinoje in požel pridelek prvih semen v sezoni s posebnim zlatim orodjem. Inki so gojili kvinojo (izvirno se izgovori »kinwa«) na terasastih poljih v Andih v Peruju, Boliviji in Čilu. Kakor pred 3000 leti jo tam gojijo še danes. Z rastlino so ravnali res gospodarno: zrnje so mleli v moko za kruh in piškote, liste so uporabljali kot zelenjavo, stebla za kurjavo. Po prihodu Špancev v Ameriko so kvinojo gojili tam, kjer druge poljščine niso uspevale, nov vzpon je doživela v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so spoznali kvalitete tega semena.

Pot v zahodne kuhinje si je Chenopodium quinoa utrla v zadnjih desetih, petnajstih letih. Uporabljajo jo namesto testenin, rižot in podobnega. Seme je malce podobno kuhani proseni kaši, le da je ploščato in spiralasto zavito. Ima izrazit okus, ki spominja na dimljena živila ali oreščke. Tudi kuharji in nutricionisti so jo začeli ceniti. »Kvinoja je zaradi izjemne hranljivosti hrana prihodnosti,« je prepričan Epifanio Murana, voditelj Združenja pridelovalcev kvinoje. »Znanstveniki Nase pravijo, da je izjemno uravnotežena in popolna, nadvse koristna za astronavte.« Ruben Ramiro Miranda, raziskovalec z univerze Oruro, prav tako hvali kvinojo, ki je sorodna izjemno hranljivemu amarant ali ščiru, prav tako stari kulturni rastlini, priljubljeni v predkolumbovskih civilizacijah. Kvinoja preprečuje vnetne procese in visok krvni tlak ter pomaga pri razvoju nevronov ter tvorbi zdravega mleka za doječe matere.

Bolivija, najrevnejša južnoameriška država s komaj desetimi odstotki obdelovalne zemlje, je bila leta 2009 največji proizvajalec kvinoje na svetu: pridelali so 30.000 ton oziroma 46 odstotkov svetovne zaloge. Srce te pridelave je Cotimbora na nadmorski višini 3700 metrov. Drugi največji pridelovalec kvinoje na svetu je Peru (42 odstotkov svetovne proizvodnje), ZDA pa pridelajo šest odstotkov. Bolivijsko območje Cotimbora-Challapata dolguje svoj uspeh prav kvinoji. Izvozne cene kvinoje so se od leta 2007 potrojile, zdaj prodajo tono za 2900 dolarjev. »Popravila se je prehrana, izboljšalo izobraževanje, ljudje živijo bolje,« pravi Mario Alanoca, generalni direktor združenja proizvajalcev. Vendar pridelek ogroža suša. Novembra in decembra ni v bolivijskem visokogorju nič deževalo, kar je ogrozilo skoraj polovico pridelka.

Kvinojo v naravnem stanju prekrivajo grenki saponini, zaradi česar je nepredelana neužitna. Večino kvinoje prodajo v Severno Ameriko, potem ko ji odstranijo debelo ovojnico. Vendar prav ta grenkoba med rastjo odvrača ptice, tako da uporaba pesticidov skoraj ni potrebna. Saponini so dobri antiseptiki, tekočina, v kateri smo sprali kvinojo, pospešuje celjenje ran in je odličen detergent za pranje posode. Ta rastlina, ki uspeva v zelo slabih razmerah z malo dežja, na visoki nadmorski višini, torej tam, kjer drugi posevki ne preživijo, je kot nalašč za ekološko pridelavo.