Labirint Bled: iskanje prave poti v koruzi, travi in gozdu

Pod Blejskim gradom je zrasel edinstven labirint. Spoznavanje narave skozi raziskovanje in igro.

Objavljeno
19. september 2012 15.55
Slovenija, Bled, 11.September2012, Koruzni labirint. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Staš Ivanc, Panorama
Staš Ivanc, Panorama

Gručica šolarjev je pritekla iz koruznega labirinta in se po sveže pokošeni trati, kjer je stala kakšna polovica travniškega labirinta, zagnala proti nadzorni točki.

Tam so pol minute strmeli v vrtečo se spiralo in nato vriskali od navdušenja, ko se jim je (za nekaj sekund, da ne bo pomote) zavrtelo v glavi. »V pudingu sem!« se je zaslišalo najglasnejšega med njimi.

Od lanskega poletja stoji pod Blejskim gradom edinstven labirint, sestavljen iz koruznega, travniškega in gozdnega labirinta.

Gre za zabavni poučni park, ki se razprostira na dveh hektarih, in to le – kakor pravijo na spletni strani in kakor trdijo table v okolici – sto metrov od Blejskega jezera. Tistih sto metrov je malce dolgih, saj je obiskovalec po stotih metrih hoje v klanec še vedno v gozdu.

A ne bodimo malenkostni: se pa vsaj sprehodi po alpski naravi in se naužije svežega zraka, prav daleč pa tudi ni.

»Očeta« blejskega labirinta sta Bojan Gogala in Luka Kastelic.

»Ko sem na Obali študiral podjetništvo, sva se spoznala z Lukom, ki je študiral turistiko in je za diplomsko nalogo izbral temo koruzni labirint. Meni se je to zdelo tako dobro, da sem si rekel: to moramo narediti na Bledu,« se dogodkov izpred kakih šestih let spominja Bojan.

Luka je bil menda bolj skeptičen, češ da jima tega že ne bodo dovolili. »Občina je bila takoj za, župan nama je na izbiro ponudil nekaj prostorov – nama je bila najbolj všeč lokacija pod Blejskim gradom. Zapletlo pa se je pri dovoljenju, ker je zemljišče državno,« je povedal Bojan.

Pravzaprav ni bilo nekih posebnih ovir, le postopek pridobivanja dovoljenja se je zaradi precej zavlekel. V njunem primeru so tako minila štiri leta, nato pa sta dobila odobritev pod pogojem, da poti ne smejo biti širše od dveh metrov.

Konec lanskega avgusta se je labirint Bled vendarle odprl. Bojanu in Luki ni uspelo najti nobenega sponzorja, tako da sta vse organizirala sama. »Pomagali so nama prijatelji, ki so lahko fizično delali,« je dejal Bojan.

Na srečo jima ni bilo treba ničesar graditi, zemljišče pa je bilo že kmetijsko: koruza je rasla tam že prej, tako da je ni bilo treba sejati. »Izkoristili smo to, kar nam je bilo dano.«

Koruznemu labirintu, ki je bil tema Lukove diplome, sta dodala še gozdnega in travniškega ter ustvarila nekaj edinstvenega.

»Travniški labirint bi moral biti malo večji, a se je bližnji kmet lotil košnje. Ne vem, kaj je mislil, ko je kosil. No, vsaj pol ga je pustil,« se je nekoliko kislo nasmehnil Bojan.

Lani so bile potke travniškega in koruznega labirinta oblikovane v podobi veselega strašila in vesoljske rožice, letos pa v obliki vesoljske veverice z metuljem na repu in čebele beremedke.

V vseh treh labirintih so postavljene nadzorne točke, na katerih obiskovalci lahko preberejo zanimivosti o naravi, po kateri hodijo, pa tudi kakšno nalogo je treba narediti.

Na vsaki točki je pod zaporedno številko zapisana črka, ki jo je treba vpisati na vstopnico, da se ti razkrije skrivno geslo. Obiskovalec dobi tudi zemljevid, saj se v labirintu lahko hitro zaide. A ne prav daleč.

»Čebela mora obiskati kar pol milijona cvetov, da nabere kilogram medu,« je pri eni izmed nadzornih točk svojim varovancem razlagala vzgojiteljica Breda Cuznar iz Vrtca Bled, ki je v labirint pripeljala svoje »veverice«.

A štiri- in petletne malčke in malčice je bolj zanimala optična prevara na sosednji točki, kjer je bilo treba strmeti v vrteči se krog s spiralnimi črtami. Vendar niso mogli zdržati pri miru, da bi resnično doživeli iluzijo, tako da so odhiteli naprej v gozd. Tam so se ustavili pri gozdnem ksilofonu in iz lesenih ploščic izvabljali pravo kakofonijo zvokov.

»Mi pa že poznamo geslo!« so vpili četrtošolci z Osnovne šole prof. dr. Josipa Plemlja na Bledu. Čeprav še niso obiskali vseh nadzornih točk, so uganili, katere črke manjkajo. »To pa ni prav: gremo še do preostalih točk, kot je treba,« jih je ugnala učiteljica Saša Zupan.

To ni bil njihov prvi obisk v labirintu: lani ga je namreč obiskala cela nižja stopnja OŠ Bled. »Glede na to, v kakšnem okolju živimo, poskušamo čim večkrat iti v naravo. Izkoristimo vse, kar nam ponudijo,« je pojasnila Zupanova, ki je pridno fotografsko beležila podvige šolarjev – dokler ji ni ugasnila baterija. »Ah, saj imam še telefon,« se je takoj znašla.

»Zmenimo se nekaj: jaz bom šla čisto počasi kot miška, vi pa ste palčki, ki me morate presenetiti. Tam na koncu labirinta je treba nekaj sestaviti iz lesa. Naredite mi eno krasno sliko, da mi popestrite dan. Že zdaj ste mi ga polepšali, lahko pa ga še bolj,« je dejala Saša Zupan in otroci so se pognali proti zadnji točki in se lotili zlaganja palic in kamnov.

»Zdi se mi, da je veliko vredno to doživetje, da je skupaj ves razred, in to na začetku šolskega leta, ko se še ne poznamo. Največ pa je vredno, da se lahko učimo skozi naravo,« je povedala Zupanova.

»Tile so že mali pubertetniki: v tretjem razredu te še držijo za roko in so jih same radovedne oči, ko pa pridejo v četrti razred, so že drugačni. Četrti razred je res prelomnica: prve ocene, prve ljubezni,« je sklenila učiteljica.

»No, zdaj pa koruza: kar lepo v vrsto, vsi jo boste dobili,« je otrokom na cilju dejal Bojan.

Četrtošolcem je bila – poleg kuhane koruze, seveda – najbolj všeč optična prevara. V gozdu sta največ navdušenja poželi gozdna postelja, na kateri so poslušali zvoke gozda, in potka, po kateri so se sprehodili bosi in s podplati odkrivali različne gozdne podlage: kamenje, mah in vejice.

Dekletom je bila všeč tudi točka, kjer so izdelovale punčke iz koruznega ličja. Najtežja pa je bila miselna uganka v koruznem labirintu, pri kateri je bilo treba razplesti vrvice. Rešitev se je skrivala nekaj metrov proč, skrita med koruzo.

Male »veverice« so bile najbolj navdušene nad kuhano koruzo, zavito v koruzno ličje, ki je od njih zahtevala toliko pozornosti, da je bilo iz njih precej težko izvleči kaj drugega kakor le »mhm« in »mhja«.

No, s pomočjo vzgojiteljice Brede smo le izvedeli, da so v labirintu iskali in reševali naloge, ugotovili pa so tudi skrivno geslo.

Ena od deklic je med dvema grižljajema izustila, da so ležali tudi na gozdni postelji in poslušali gozd. Blejske Veverice pogosto hodijo v naravo, je povedala Breda Cuznar:

»Bili smo že v adrenalinskem parku na Straži pa tudi ob našem vrtcu stoji gozdiček, blizu imamo sadovnjak, potoček, tako da smo res v naravi.«

Bojan Gogala in Luka Kastelic upata, da bosta za labirint le našla kakšnega sponzorja.

»Ljudem je všeč. Je nekaj novega. Prihajajo turisti, celi šolski razredi, skupine iz vrtcev, praznujejo se rojstni dnevi in prirejajo team buildingi. Doslej so ljudje na Bledu lahko šli na otok in na grad. Zdaj pa imajo na voljo še labirint,« je dejal Bojan.