Tiskane izdaje
Ko je Ana Cano pred 48 leti v madridski kliniki dojila svojega tri dni starega otroka, je prišla sestra in ga odnesla. Petnajst minut pozneje so ji povedali, da je umrl.
»Zahtevala sem pogovor z zdravnikom in naredila tak cirkus, da so mi zagrozili s policijo,« je Ana, ki je zdaj stara že več kot osemdeset let, izjavila za španski dnevnik El País. »Niso mi dovolili, da bi videla njegovo trupelce.«
Ana Cano je rodila v obdobju diktatorske vladavine generala Francisca Franca. Govori se, da so takrat materam sistematično kradli dojenčke in jih dajali v posvojitev bogatim družinam, ki so podpirale generalovo skrajnodesničarsko ideologijo.
Kraja otrok in trgovanje z njimi sta se potem zaradi finančnih koristi nadaljevala še dve desetletji po koncu diktature.
Predstavniki združenja ljudi, ki zdaj iščejo izgubljene otroke, starše, brate ali sestre, ocenjujejo, da je bilo ukradenih približno 300.000 otrok. Tožilci in sodišča preiskujejo kakih 1500 takšnih primerov, številne žrtve pa se pritožujejo, da preiskave ne napredujejo.
»Ni politične volje, da bi to raziskali,« pravi Flor Diaz, predsednica združenja SOS ukradeni otroci. Počutimo se nemočne. Številne matere bodo umrle, ne da bi videle svoje ukradene otroke. Številne družine izgubljajo upanje.«
Sprva so jih jemali
»rdečim« staršem
Dojenčke so sprva jemali »rdečim« staršem, ki so se v španski državljanski vojni bojevali proti Francu. Pozneje so žrtve postale revne ženske, mnoge med njimi samohranilke, ki se niso bile sposobne braniti pred zdravniki, redovnicami v bolnišnicah in drugimi uglednimi osebnostmi, ki so vodile nelegalna omrežja za posvajanje otrok.
»Starši, ki so posvojili te otroke, pogosto niso vedeli, da so bili ukradeni,« pravi Diazova. »Preprosto so jim rekli, da jim ne bo treba dolgo čakati, če bodo plačali.« Za otroka je bilo včasih treba plačati toliko kot za stanovanje. Materam so rekli, da je njihov novorojenček umrl in da so trupelce že pokopali ali pa da ni bilo v takšnem stanju, da bi ga lahko videle. Nekaterim staršem so pokazali trupelca drugih otrok.
Kdo vse je vpleten
v nezakoniti posel
Posvojitelji so otroka prijavili kot svojega. V nezakoniti posel so bili vpleteni zdravniki, redovnice, duhovniki, babice, sestre, uradniki, delavci na pokopališču in posredniki. Kraje so začele prihajati na dan, ko je sodnik Baltasar Garzon leta 2008 poskušal preiskovati Francove kršitve človekovih pravic.
Garzona so prisilili, da je preiskavo opustil, a na dan so začeli prihajati tudi nepolitični primeri nezakonitih posvojitev. V mrliškem listu sina Ane Cano je bilo zapisano, da je umrl pred rojstvom. »Kako je potem mogoče, da sem ga tri dni držala v naročju,« sprašuje Canova. Njena družina je od državnega tožilstva zahtevala preiskavo.
Zaradi velikega pritiska žrtev je vlada nakdanjega premiera Joséja Luisa Rodrigueza Zapatera imenovala posebnega tožilca, ki usklajuje preiskave. Ustanovili so tudi banko podatkov DNK, a številne žrtve do nje nimajo dostopa, saj mora to dovoliti sodnik, ki potrdi, da gre za kaznivo dejanje. Mnogi pa nočejo vložiti tožbe, ker nočejo prizadeti posvojiteljev.
V dosedanjih sodnih postopkih so opravili 70 testov DNK in 14 izkopov trupel dojenčkov. Samo šest družin je doslej našlo svoje otroke, več kot 300 preiskav pa je bilo opuščenih. Ni dokumentov, priče so umrle, primeri so zastarali.
Diazova sumi, da preiskave ovirajo vplivni ljudje, zato številne žrtve same preiskujejo, nekatere so najele detektive ali pa iščejo po internetu. »Sina nočem vzeti posvojiteljem, rad pa bi mu povedal, da ga oče ob rojstvu ni zapustil,« pravi eden od očetov.
Diazova ne pričakuje, da bo iskanje ukradenih otrok pod novo vlado hitrejše. »Verjetno se bomo morali obrniti na Evropsko sodišče v Strasbourgu.«
O tako razširjenem trgovanju z dojenčki se je vendarle začelo bolj govoriti šele letos, neposredni povod za to pa sta bila Antonio Barroso in Juan Luis Moreno, še iz mladosti prijatelja v nekem obmorskem mestu blizu Barcelone, ki pa sta veliko pozneje ugotovila, da so ju njuni družini odkupili od nun. Tako kot njuni starši niso bili pravi starši, je tudi njuno življenje temeljilo na laži.
Moreno je resnico o tem izvedel od »krušnega očeta« šele ob njegovi smrtni postelji. »Povedal mi je, da me je kupil od duhovnika v Zaragozi, kar da se je zgodilo tudi z Antoniem. Oba sva se nato počutila kot psa, kupljena v trgovini z živalmi.« Stopila sta tudi do novinarjev, njuna zgodba pa je podžgala splošno zanimanje za ta del mračne španske zgodovine. Predvsem pa so se s svojimi bridkimi spomini začele tudi v javnosti oglašati številne matere, ki so dotlej o tem spregovorile le za domačimi zidovi.
V Španiji povsem resno trdijo, da so z ugrabljenimi dojenčki trgovali ne samo med državljansko vojno, temveč da se je to nadaljevalo še vse v devetdeseta leta prejšnjega stoletja v režiji nun, duhovnikov pa tudi nekaterih zdravnikov.
Ko so zadevo preiskovali v BBC, so se pogovarjali tudi z Manoli Pagador iz Getafe, delavskega predmestja Madrida. Udeležila se je srečanja ljudi, ki jih povezujejo prav nesrečne izkušnje z ukradenimi otroki. Zdaj ima tri hčere in veliko vnukov, a nikakor ne more pozabiti, da so ji pred štiridesetimi leti ugrabili prvega otroka, sina, o katerem od tedaj nikoli več ni slišala.
Sama sebi se zdi že nora, pojasnjuje, ker še vedno domneva, da njen sin živi, ne pa, da je mrtev in pokopan, kot so ji povedali v bolnišnici. »Poglejte okoli sebe po tej sobi še druge ženske. Vse so podobne meni in imajo enako preteklost in enake izkušnje. Zagotovo pa nisem nora in zdaj mi končno verjame tudi družina,« je povedala za BBC. Ta je v svoji oddaji o ukradenih otrocih pokazala tudi njeno fotografijo z morebitnim sinom.
Toda njena zgodba se ni začela med državljansko vojno, saj bi bila za kaj takega že prestara – ne, leta 1971 je imela šele triindvajset let in še ni bila dolgo poročena. Rodila je, kot so ji najprej povedali, zdravega fantka, toda nenadoma so ji ga odvzeli, češ da gre za rutinske teste.
»Minilo je devet neskončnih ur, nato pa je prišla nuna, ki je bila tudi strežnica, in me le hladno obvestila, da je moj otrok umrl. Niso mi pustili, da bi dobila njegovo truplo, niti mi niso povedali, kdaj ga bodo pokopali.« Tedaj se seveda o tem ni upala posebej spraševati bolniškega osebja, še manj, da bi jih obtoževala, da ji lažejo. »To je le bila Francova Španija in diktatura. Španci pa še vedno najraje nič ne sprašujemo oblasti.«
Koliko otrok bi lahko
bilo ukradenih
BBC je podatek o tem nekaj mesecev zahteval od španskih oblasti, nato pa jim je odobreni sogovornik iz pravosodnega ministrstva povedal, da si ne upajo izdati številk, da pa je bilo nedvomno veliko takšnih otrok. Kroži namreč podatek, ki ga uporabljajo predvsem odvetniki, da je bilo ukradenih do 300.000 dojenčkov, ki so jih potem izročili »primernim družinam«.
In kar je bilo sprva videti kot odvzem otrok na ideološki podlagi, se je pozneje očitno spremenilo tudi v posel, ko so nune in duhovniki sestavljali sezname družin, ki bi rade dobile otroka, drugi del naloge pa so imeli zdravniki.
Med preiskavo so odkrili, da je bilo v kliniki dr. Eduarda Vela pri kar 70 odstotkih porodov zapisano, da je mati neznana. To je bilo sicer zakonsko dovoljeno, da bi zavarovali materino identiteto, vendar je po drugi strani olajšalo omenjene malverzacije. Na vprašanje sodelavke BBC pa je tudi dr. Vela izjavil, da je vedno deloval po zakonih in v dobro otrok.
A kljub temu je Antonio Barroso šele leta 2008 pri 38 letih izvedel, da je bil ukraden, to pa je krušne starše stalo 200.000 peset, plačanih v desetih letih. Enaintridesetletna Gemma Ríos še vedno išče sestro dvojčico, saj ji je pred leti prava mati povedala, da je leta 1980 rodila dva otroka, ki ju ni več videla.
