Lesene čolne smo znali narediti nekoč in jih znamo danes

Anže Logar se je po znanje izdelovanja tradicionalnih čolnov odpravil na finski Lahti college of arts and crafts.

Objavljeno
02. september 2011 09.50
Posodobljeno
02. september 2011 15.00
Petra Grujičić, Panorama
Petra Grujičić, Panorama

»Odkar sem se pred petimi leti vrnil iz Finske, delam samo čolne. Vse druge stvari trpijo. Živim zanje. A če ne bi, se ne bi nič premaknilo. Pa še tako se ni …,« vzdihne 31-letni Blejec Anže Logar, ki ravno končuje svojo novo barko.

Veliko večja je od tistih, ki jih je naredil doslej, a ima z njimi nekaj skupnega – je lesena in narejena na tradicionalen način, še ena, s katero poskuša oživiti slovensko premično kulturno dediščino in nas spomniti, da smo nekoč »bili narod, ki je imel znanje o izdelavi lesenih čolnov in vsega, kar plava na vodi«. Kdaj? Preden se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel neustavljivi »vzpon polimernih materialov in je zaradi prepričanja, da bo plastika rešila svet, premična kulturna dediščina preprosto izumrla«.

Novi barki, ki jo bo splavil v kratkem, je nadel ime Ljubljanica. Ne po naključju, saj bi morala pluti po reki, ki teče skozi prestolnico, kakor je verjel, ko je, »mulc naiven, ki je ravno prišel s Finske«, sprejel naročilo treh »spodobnih fantkov iz Ljubljane«. Ko se je začela gospodarska kriza, sta se dva diskretno umaknila, ko je bil do glave v delu, je z njo ostal sam. Dve leti je v delavnici čakala na boljše čase, dokler ni najel kredita, da je lahko plačal material zanjo in jo po 2000 urah vloženega dela končal, da bo naposled premierno zaplavala na Blejskem jezeru. Potem se bo preselila na Ljubljanico, za katero je bila izrecno narejena, in bo predstavljala slovensko premično kulturno dediščino.

Slovenska, 
ne blejska tradicija

V Svetem Juriju ob Ščavnici, na čisto drugem koncu Slovenije, jo znajo ceniti. Z gladine Blaguškega jezera so ljudje še pred dvema letoma gledali pomirjujočo naravo s plastičnih pedalinov, zdaj se tam ziblje pet lepih tradicionalnih lesenih čolničkov z ravnim dnom, primernih za ljudi, ki niso vešči veslanja. Tudi v Kostanjevici na Krki jih je najti, na Bledu, v Bohinju in drugod pa na tujih, predvsem avstrijskih jezerih. »V srednji Evropi je tradicija lesenih čolnov prisotna povsod. Na večini jezer so lokalne skupnosti celo sprejele odloke, ki prepovedujejo uporabo plastike, zato je v tujini tudi zanimanje za tovrstno dediščino večje kot pri nas, kjer jo šele na novo odkrivamo,« pravi Anže Logar, ki je čolne bohinjskih čolnarjev popravljal že med študijem na oddelku za lesarstvo biotehniške fakultete, da se je naučil izdelovati tradicionalne, pa se je z mednarodno štipendijo, namenjeno oživljanju premične kulturne dediščine, odpravil na finski Lahti college of arts and crafts.

S slovensko diplomo v žepu, kopico izkušenj in zagnanostjo je triletni študij spremenil v enoletnega, potem pa zavrnil ponudbo Fincev, naj raje ostane kar pri njih. Vrnil se je domov. Ohraniti in oživiti tovrstno dediščino, pri tem pa s svojim delom še preživeti, je bil izziv, ki se mu ni mogel upreti.

»Najlaže je narediti super dobro in zelo drago stvar, zelo težko pa je narediti ful dobro stvar, ki je dostopna širšemu krogu ljudi,« razlaga, zakaj se mora hitro obrniti, če hoče s svojim delom kaj zaslužiti. Za tradicionalen čolnič za štiri osebe, na primer, potrebuje okoli 120 ur, z njim pa zasluži 2400 evrov. »Za manj ga ne moreš narediti,« pravi fant, katerega prvi izdelek je bila očetova pletnja. Izhaja namreč iz družine, ki se je leta 1906 naselila na Blejskem otoku, se poleti preživljala s prevažanjem potnikov po jezeru in pozimi z mizarstvom. Njegov dedek je čolne izdeloval, njegov oče pa vozi pletnjo, na kateri lahko sedi 18 ljudi in je po vloženih 400 urah dela in 2500 evrih stroškov za material vredna okoli 12.000 evrov.

Slovensko tržišče je za zdaj, ugotavlja Anže Logar, zaradi nepoznavanja tradicije majhno, a čolna kljub temu ne naredi komur koli. Les je treba vzdrževati, zato bi mu bilo hudo, če bi vložil toliko dela, truda in ljubezni v nekaj, na kar se ne bi pazilo. »Za vsak svoj izdelek naredim vse. Zanj živim, zato pričakujem, da bodo moje delo cenili in spoštovali. Če nekdo čolna ne bo vzdrževal, bo ta propadel. Na koncu bo on nezadovoljen in jaz žalosten.« Za ljudi, pravi, ki nimajo časa, je plastičen čoln v resnici najprimernejši, čeprav je povprečna življenjska doba lesenega čolna 40 let, njegove stranke na avstrijskem Klopinjskem jezeru pa imajo svoje že 70 let, a so še »nestrohnjeni in lepo služijo svojemu namenu«.

Njegovi so izdelani iz slovenskega lesa. Tam po novem letu se s katerim od treh kmetov, s katerimi sodeluje, poda v višje ležeče predele, najpogosteje kam v okolico Kranjske Gore, in si ogleda, katero drevo bi bilo primerno za kateri izdelek. Posekajo ga in odpeljejo na žago, potem pa se les tri ali štiri leta suši v skladovnicah, preden je pripravljen za gradnjo. Vedno je macesnov. »To je zelo odporna vrsta lesa, zato se v ladjedelništvu pogosto uporablja, še posebej pri gradnji čolnov za notranje vode,« razlaga in dodaja, da imamo v Sloveniji lesa za sečnjo v izobilju.

Najprej oživiti, 
potem prodati

On, ki se je usmeril v gradnjo čolnov za celinske vode, pa ima več kot dovolj načrtov. Z barko Ljubljanica si je sicer opekel prste, vendar to ni omajalo njegovega prepričanja, da je našo premično kulturno dediščino treba vrniti v vsakdanje življenje. Za začetek poskuša rešiti to, kar je preživelo. Potem pa: »Vsak tip čolna je treba narisati, ga spoznati, arhivirati in narediti prototip, ker so zadeve že povsem zamrle. Nato je treba založiti denar za material, vložiti delo in čas, ki je najdražji, ter ga izdelati na novo. Na koncu je čoln, seveda, treba še prodati.«

Ni edini, ki ga še zna narediti, a dela v največjem obsegu in je najmlajši, za razliko od blejskega kolega Janeza Polaka, ki ima s kakšnimi petdesetimi leti izkušenj najdaljši staž in je zadnji pri nas, ki je še končal šolo za čolnarja. »Z uveljavitvijo plastike smo poklic dobesedno izrinili iz učnih sistemov, ker po njem ni bilo povpraševanja,« pravi Anže, ki si za zdaj prizadeva, da bi na Srednji lesarski šoli v Škofji Loki uvedli vsaj tečaje, na katerih bi se ljudje lahko naučili izdelati kanu, nekoč pa bi morda lahko ustanovili še oddelek za gradnjo lesenih plovil. To je del njegove dolgoročne vizije, v katero spada tudi ureditev muzeja, v katerem bi razstavljal slovenska tradicionalna lesena plovila, v njem pa bi imel tudi atelje, v katerem bi si ljudje lahko ogledali njihovo izdelavo.

Med mladimi je zanimanje precejšnje

Že zdaj pa vedenje o gradnji lesenih čolnov in njihovem pomenu širi tudi tako, da odgovarja na vprašanja neznancev. »Petnajst odstotkov svojega časa posvetim temu, da ljudem razlagam, kako kaj narediti.« Med mladimi je zanimanje precejšnje, še veliko večje pa je med tistimi, ki so »svojim primarnim življenjskih potrebam že zadostili, imajo odrasle otroke, so se kapitalsko okrepili in imajo čas, pa si želijo izpiliti še rokodelske sposobnosti in izživeti svoje dotlej zatrte strasti.« Lotijo se izdelave čolnov. Nekateri obupajo, ko ugotovijo, da sta za delo potrebna izjemna potrpežljivost in mir, drugi napredujejo.

Bi kakšen lahko postal njegova konkurenca? »Tega se ne bojim. Pri nas potrebujemo še vsaj deset takšnih, kot sem jaz. Zame je inženirski izziv to, da spoštujem tradicionalne pristope h gradnji in naredim čolniček, ki je cenovno dostopen.« In takšnega, ki ne bo prepuščal vode, kar je značilnost lesenih čolnov, pa tudi takšne, ki pomenijo razvoj in napredek.

Anžeta Logarja vse bolje spoznavajo tudi na sosednjem avstrijskem Koroškem, čeprav ga niso sprejeli odprtih rok. Zaupanje v naše spretnosti smo zaradi nekajdesetletne prekinitve tradicije izgubili. »Tam smo podcenjeni, a neupravičeno, ker se bistveno bolj trudimo od njih. Vsaj kar se rokodelstva tiče, smo čisto neupravičeno zapostavljeni.«

Pa nas onkraj meje vztrajno predstavlja na sejmih, povsod pa spoznava kupce. Njihova pričakovanja so različna. Eni želijo klasične čolne, drugi izdelane po naročilu, eni za lastno uporabo, drugi za izposojo. Ko kupec ve, kaj si želi in čemu bo kaj služilo, si Anže najprej ustvari predstavo o čolnu in jo kritično ovrednoti. Potem ročno nariše delavniško risbo, ker šele takrat dobi občutek za čoln, izdela modelček, da vidi, kakšen bo videti, in se loti načrtov.

Po pogovoru s stranko, seveda, po možnosti v njegovi delavnici, ki jo ogreva s staro pečjo na drva, ker si centralnega ogrevanja ne sme privoščiti, saj bi se čoln preveč izsušil. Svoje ideje nariše na staro zeleno tablo, ki so mu jo podarili v šoli, potem pa se na kakšno veslo spravi s skobelniki, ki so morda stari še bolj, ampak mu odlično služijo.

Tudi diploma v žepu in večstransko znanje mu pri delu koristita, a kljub temu da »les še tako dobro poznaš, je učenje o njem vseživljenjsko«, ročne spretnosti pa zelo izmuzljive, zato jih mora nenehno negovati. Vendar brez iznajdljivosti, ustvarjalnosti, zanesenosti in poštenosti, tako do strank kot do sebe, ni nič, končuje Anže Logar.