Tiskane izdaje
Izolski župani (in županja) so se leta trudili, da bi notranji mandrač namenili izključno lesenim barkam in tako pošteno polepšali mesto. Šele lani jim je uspelo zagotoviti priveze za plastične čolne zunaj mandrača, na njihovo mesto pa so v majhnem pristanu sredi mesta začeli sistematično privezovati lepe lesene barke. Ribiško in industrijsko mestece je prehitelo prestižnejši turistični Piran.
Piranski mandrač je ena sama revščina, v njem na najelitnejših mestih kvarijo mestu ugled sami plastični in zanemarjeni čolnički, ki mečejo kaj klavrno senco nanj. Še največji dragulj – kuter, ki sta ga pomorskemu muzeju pred leti podarila baletnika Pia in Pino Mlakar, je v zadnjih letih propadel.
Publicist Slobodan Simič Sime, poznavalec starih istrskih bark, avtor knjige Tradicionalna plovila Istre, nam je povedal, da se on in njegovo društvo Mediteranum že dolga leta zaman trudita prepričati župane, da je mandrač del mestne sprejemnice, od katerega je ključno pomembna podoba cenjenega in spomeniško zaščitenega kraja.
Aleksander Kerin je bil dolgo časa Pirančan, zdaj je približno 25 let Izolan. Je samograditelj ter lastnik dragocene in lepe lesenjače, čeprav je brezposeln in se komaj prebija iz meseca v mesec. Toda lesenjači se ne bo nikoli odpovedal. Bil je vodja lesno-ladjedelskega oddelka v ladjedelnici. Ko so jo pred nekaj leti spravili v stečaj, se je znašel na zavodu za zaposlovanje. Našli smo ga ob njegovi betinjanski pasari (načrt zanjo je prišel iz Betine na Murterju).
»Gradil sem jo od leta 1988 do 1996 v Izoli. Načrtov nisem imel, ampak šablone za 36 reber, za dolžino trupa, za premčeve in krmne statve ter zrcalo. Najprej sem postavil kobilico, notranje statve sem spel z veznim kolenom, enako ponovil na krmi. Sledilo je poleno, podpora kosnika, na njem je pohodna deska, da imam lažji dostop na barko. Kobilica, statve, rebra, zunanji in notranji okvir, vse to je hrast, nadvodni del oplate je iz macesna, ker bolje prenaša toplotne razlike. Paluba je iz afriškega lesa iroko, kabina pa iz vezane plošče iz 15-milimetrskega mahagonija, da je lažja ...« razlaga ladjedelski mojster.
Spet med prvimi na Barcolani
Z vso opremo, gorivom, vodo in jadri tehta pasara kar pet ton. Ampak v kabini ima štiri ležišča. Pasare ponavadi nimajo kabin, on jo za njegovo ljubezen preprosto potrebuje. Ima idealen 42-konjski motor znamke Mitsubishi, ki malo porabi, nima izpušnih plinov, vedno vžge. Jambor je iz dveh delov, v slogu angleškega kuterja. »Lesena plovila moraš spraviti vsako leto za dva tedna na kopno in potem imaš še teden dni dela na morju. Če bi to delo naročil drugim, bi me stalo 2000 evrov. Tega si nikakor ne morem privoščiti. Toda lastniki lesenih bark v glavnem delamo sami in si med sabo pomagamo. Takšnih mojstrov, kot sem jaz, je na Obali še pet,« pravi eden revnejših »jahtašev«, ki mu je 700 evrov, kolikor mu zaračuna Komunala Izola, prevelik strošek za letni privez.
Čeprav je na tesnem z denarjem, svojega čolna ne bi prodal. Morda bi zanj lahko iztržil celo 50.000 evrov. »Zame je to življenje. Grem trnkarit, na ribolov, na regate starih jadrnic ... Brez barke bi bil res revež.« Po Kerinovih ocenah je v slovenskem morju kvečjemu od 180 do 200 lesenih plovil. Od teh jih po zunanjem videzu in po izdelavi izstopa le kakšnih 35. Nedaleč stran od Kerina ima privezano svojo oldtajmersko Lepo Vido izolski upokojenec Ivan Pivac. To je stara lepotica, gajeta, ki so jo izdelali leta 1946 v Sukošanih, v ladjedelnici družine Filipi.
»Danes zjutraj sem se vpisal za mojo 28. Barcolano, spet sem bil med prvimi,« pojasni in doda, da gre iz Izole z Lepo Vido na Barcolano vedno uigrana ekipa in da za svojo gajeto potrebuje še pet pomagačev. »Na regati se najbolje izkažemo s pršutom in steklenicami refoška,« pove Ivan, ki ima kar veliko pomislekov nad privezom v izolskem mandraču. »Če tukaj padem z barke v vodo, me morajo peljati v bolnišnico, da me temeljito razkužijo. Prej sem imel sidrišče sredi zunanjega pristana. Tam sem lahko brez skrbi zaplaval okoli barke. Moja žena me lahko iz dnevne sobe ves čas nadzira. Ko pridem domov, ji bom zagotovo moral poročati, o čem smo razpravljali. Ampak morje je tu preplitvo. Krmilo moje Lepe Vide pogosto sede na skalo. To smo že večkrat povedali odgovornim, a se ne zmenijo,« pravi Pivac.
Njegov dober prijatelj in prvi sosed Ervin Skomina mu pritrdi: »Naši Dulcinei je preplitvo dno že zbrusilo gredelj. Na Komunali obljubljajo rešitev, a samo govorijo. Oldtajmer Ampelea je prav zaradi preplitvega morja že odšel iz mandrača, jaz pa se tudi že ogledujem za novi privez,« pravi Skomina. Oba z ženo sta zdravnika, zato morda malce lažje plačata privez, čeprav zasoljen. Za 11-metrsko Dulcineo mora odšteti 1529 evrov: »Mislim, da bi v marini računali manj. Tam bi imel še vodo, elektriko, ne bi bilo težav z globino in tudi bolj varno je,« pravi Ervin.
Vzdrževanje lesene ljubice
In potem se Ivan in Ervin razgovorita, kaj vse morata narediti, da vzdržujeta leseni ljubici. Vsako leto morata plovili najmanj enkrat na kopno. Dvig in spust 11-metrskega gaf kuterja v lasti družine Skomina stane tisoč evrov. »Maja imam dva tedna dopusta za barko. Vsi v družini imamo izpit za vodnika čolnov in vsi pomagamo. Tista dva tedna delamo cele dneve ...« razlaga Skomina, ki mora za vzdrževanje lesene barke odšteti od 3000 do 5000 evrov na leto. Veliko več kot pri običajni, plastični jadrnici. Zna pa Dulcinea večkratno povrniti pozornost. »Ta barka se na morju vede drugače kot druge. Z njo potuješ tako, da doživiš morje in okolico, da ti zleze pod kožo. Poleti plujemo po dalmatinski obali. Najdlje smo šli do Mljeta. Jutri gremo na sipe. In ko prideš po enem dnevu z morja, si kakor prerojen, drug človek.«
Ivan Pivac doda svojo modrost: »Lesena barka je kakor vinograd, nobeden od njiju ne potrebuje gospodarja, ampak slugo, pridne roke. Našo Lepo Vido damo enkrat na leto na suho in potem jo dvakrat na leto premažemo s firnežem. Sedem cinkov zamenjam, da preprečujemo galvanski tok, kljub temu morje poje vse žeblje.« Vsak pomorščak se najraje spominja vseh možnih neurij, močne burje. »Nasedli smo že na čereh pri Unijah. Po Barcolani pa smo iz Barkovelj do Izole pluli vsega eno uro in deset minut. Leta 1989 nas je veter nosil v akvatorij naftnega terminala, še sreča, da smo bili za valobranom, kajti na drugi strani je bilo morje tako razpenjeno, da bi nas pene zadavile kakor mačke.« Ervin pa je kot kirurg že moral šivati rane ali kako drugače pomagati. Enkrat so privlekli na Lošinj ribiče, ki jim je crknil motor: »Domačinom je bilo najhuje, ker so jih rešili Slovenci.«
Tradicija
Slobodan Simič Sime v svoji knjigi piše, zakaj je lesenih plovil vse manj: iz gospodarskih razlogov in ker znanja o izdelavi lesenjač ni oziroma hitro kopni ... Poglavitni vzrok pa je v življenjskem slogu, saj nenehno primanjkuje časa in denarja, nihče noče biti sluga svoji barki. Zato je preostali odstotek ali dva zanesenjakov res »čudakov«. Preprosto zaljubljeni so v morje in čutijo, da se z morjem še najbolje ujame les. Sime dodaja, da je z lesenjačami treba znati in da se brez ljubezni posušijo ali zgnijejo.
Simeta na lesene barkače v Piranu najbolj spominjajo škripi. »Vse je šlo mimo. V mojih molitvah ni več ne trabakul ne bracer, bragocev, batelov ... Njihovi škripci me ne bodo zbujali nikoli več,« pravi Sime, ki je v svojo knjigo zapisal (in s tem rešil pred izginotjem) več sto prelepih besed: od statev do bande, od bokaporte do bujola, od kosnika do pasarele, od pajol do sošnega jadra, od santine do kajute in polena ...
Besed, ki ohranjajo tradicijo lesenih bark, tradicijo morja.
