Tiskane izdaje
Med Foucaltove temeljne prispevke k humanistični in družboslovni misli druge polovice 20. stoletja mnogi poznavalci štejejo knjigo Arheologija vednosti. Knjiga, ki je bila prvič objavljena leta 1969 pri pariški založbi Gallimard, predstavlja teoretski in metodološki sklep njegovih prejšnjih zgodovinskih raziskav, zbranih v knjigah Zgodovina norosti v času klasicizma (1961), Rojstvo klinike (1963) ter Besede in reči: Arheologija humanističnih znanosti (1966).
Z Arheologijo vednosti je Foucault prerezal popkovino s francoskim strukturalizmom in misleci, kot so Claude Levi-Strauss, Roland Barthes, Louis Althusser in Emile Benveniste. V knjigi izjavo pojmuje kot dogodek, ki prelamlja z določenim diskurzom ali pojmovno strukturo. Kot primer navede trditvi, da je Zemlja okrogla in da se vrste razvijajo: ti trditvi namreč ne konstituirata iste izjave pred Nikolajem Kopernikom in po njem oziroma pred Charlesom Darwinom in, ponovno, po njem.
Diskurze je konceptualiziral kot »prakse, ki sistematično formirajo objekte, o katerih govorijo«. Šele določen diskurz proizvaja možne objekte govora in vednost o njih, hkrati pa distribuira posebne subjektne pozicije, »mesta, od koder subjekt lahko govori«. Ker je človekova subjektivnost v Foucaultovi zastavitvi učinek in podložnik diskurzov, s prepoznavanjem subjektivnosti prepoznavamo tudi oblastne mehanizme določenega zgodovinskega obdobja.
V letu izdaje Arheologije vednosti je Foucault dobil stolico na prestižnem pariškem College de France kot profesor za zgodovino miselnih sistemov. Sledile so knjige Nadzorovanje in kaznovanje (1971) ter trije deli sicer nedokončanega projekta Zgodovine seksualnosti (1976, 1984, 1984), saj je kot ena izmed prvih žrtev 25. junija 1984 podlegel aidsu.
Trilogija Zgodovina seksualnosti je raziskava odnosa do seksualnosti in telesa v preteklih zgodovinskih obdobjih, od stare Grčije do obdobja meščanstva. Temeljno Foucaultovo spoznanje je, da so že Grki, za katere zgodovina pravi, da so bili do istospolnosti dokaj liberalni, omejevali področje seksualnosti. Odločujoča norma, ki je v njihovi družbi urejala seksualnost, je bil družbeni status.
Po njegovih ugotovitvah je za obdobje meščanstva po 17. stoletju značilno prikrivanje in zamolčevanje seksualnosti. V novejšem času, po »previdnem zdravniškem in teoretskem razkrivanju seksualnosti«, se volja do znanja ni ustavila pred tabujem, pač pa se je zagrizeno lotila ustvarjanja znanstvenega vedenja o spolnosti, je po pisanju STA še poudaril Foucault.
