Lipicanci so zvezde in se kot zvezde tudi obnašajo

Kočija s štirimi belimi konji se je ustavila sredi menaže. Švedska sopranistka Miriam Andersen je vstala in zatrobila v rog. Začel se je veliki spektakel, posvečen ponosu in simbolu Slovenije, lipicancu. Še v sredo zvečer so se v Stožicah potili slovenski rokometaši, ki so ugnali poljsko izbrano vrsto, ponoči pa so delavci že odstranjevali parket, da bi pripravili teren za premierni nastop lipicancev v prestolnici.

In čeprav so elegantni konji včeraj prvič nastopili pred tako številnim občinstvom, so bili pravi profesionalci. Gracioznost in koncentracija sta veli iz vsakega koraka, spremljanega s klasično glasbo, ki je sovpadala z zgodbo o nekoč divjem kraškem konju, ki je postal simbol slovenske države. »Scenarij sem si zamislil kot zgodbo o konju, najbolj divjem kraškem konju, ki je imel zaradi skalovja zelo visok korak, kar so opazili že stari Rimljani. In potem je ta konj počasi postajal kultiviran, kar dokazuje Kobilarna Lipica s svojo klasično jahalno šolo, postal je protokolarni konj in v končni fazi, ko smo postali država, tudi državni simbol. Zelo me je navdihnil Edvard Kocbek s svojo legendarno pesnitvijo o lipicancih,« pravi scenarist predstave Ponos, lepota, pogum Tomaž Letnar. Lipicanec v njegovi predstavi prehodi pot od divjega kraškega konja do simbola slovenske države. Kot rdeča nit pa skozi glasbo teče ljubezen, pri čemer izbrana glasba predstavlja strast med ljudmi in konji: »Zato imamo Bolero, Čajkovskega in Eroiko z Dnevom ljubezni.«

In nastopajoči lipicanci (s svojimi jahači) so se predstavili kot divji, galopirajoči konji z možmi v črnem v volnenih sedlih, kot graciozne živali v kombinaciji s človeškima plesalcema ob stopnjujočem se ritmu Ravelovega Bolera, umirjeni vprežni konji ob zvokih dunajskega valčka, kot mojstri klasične lipiške jahalne šole, kjer so navdušenemu občinstvu predstavili veliko kvadriljo (osem konjev izvaja vrsto zahtevnih plesnih gibov), ki je ob melodijah Koncert za klavir in orkester št.1 v b-molu Petra Iljiča Čajkovskega pokazala elemente nadzemne šole (najzahtevnejša oblika dresure, ki od konja zahteva popolno koncentracijo). Množica otrok na petkovi dopoldanski predstavi pa je najglasneje pozdravila prihod žrebet (in njihovih mam), ki so simbolizirala mlado slovensko državo, prireditev pa se je končala z jezdeci v narodnih nošah in s slovenskimi zastavami ter koračnico za policijska lipicanca.


Pot v glavno mesto

Lipicance so že dolgo hoteli pripeljati v Ljubljano. »Lipicanec si nedvomno zasluži dvorano, kot je tale, in tudi ta dvorana si zasluži lipicanca,« je dejala naša prijazna »vodička« in koordinatorka Mojca Feštanj iz agencije Di@log co, ki že dlje sodeluje s Kobilarno Lipica pri organizaciji dogodkov. Gospodar kobilarne Mitja Mahorčič je dodal, da so na pripravah vse uskladili in vnaprej naštudirali, koliko in kaj bodo potrebovali. Pozanimali so se tudi pri drugih organizatorjih tovrstnih prireditev in povprašali, kako to počno drugje.

Prireditev že logistično ni bila majhen zalogaj. Očiščeno areno so prevzeli ob šestih zjutraj. Po postavitvi ograje so namestili posebne gumijaste talne obloge, ki konjem dajejo čvrsto in hkrati mehko podlago, poleg tega pa zadržujejo vlago, in nanje nasuli 120 kubičnih metrov posebne mešanice mivke in filca – za šest tovornjakov. V četrtek zjutraj je bila dvorana z vsemi tovornjaki in bagerji videti bolj kot gradbišče. »V soboto opoldne pa bo že vse pospravljeno, ker v nedeljo nastopajo dalmatinske klape,« dodaja Mahorčič.


Štirinožne zvezde

»Ti konji so velike zvezde; zavedajo se svojega presežnega in se obnašajo kot zvezde. So zelo zahtevni in samosvoji, po drugi strani pa v sožitju z jahači, ki delajo in živijo z njimi,« svoje izkušnje z lipicanci opisuje scenarist Tomaž Letnar. Obstajajo tudi določene omejitve, denimo pri osvetlitvi: »Ne moreš se iti šova. Konji zahtevajo pozornost, enotno luč: glasbene točke so zelo barvito postavljene, konjske pa imajo prijetno belo luč, saj je bel konj najlepši v naravnem stanju. Ne more biti vijoličen, saj bi bil kot cirkusant.«

Letnar, ki je s kobilarno sodeloval že na slovesnosti ob njeni 430-letnici, dodaja, da so na prvi pogled vsi konji konji. »Ko pa prideš blizu, vidiš, da imajo obraze in svoje osebnosti. Ko sem prvič stopil med konje, so me prišli pogledat, dva sta se hotela pogovarjati, trije ali štirje se sploh niso zmenili zanje. Dejansko imajo svoj karakter. Zame je bila to velika izkušnja.«


Pred takšno množico 
že dolgo niso nastopili

Že lansko jesen so se začeli pogovarjati, da bi šli prvič z lipicanci v Ljubljano, je povedal Bogdan Capuder, vodja marketinga Kobilarne Lipica. Po prvi zamisli bi morali to storiti že decembra, a so projekt zaradi obsežnosti preložili na marec. Sprva sta bila za ta mesec predvidena samo dva dogodka, zdaj pa jih je kar pet, pravi Capuder in dodaja, da so že do srede popoldne prodali približno tri četrtine od 9700 vstopnic za večerno predstavo, dopoldanska, namenjena šolarjem in upokojencem, pa je bila razprodana, res pa je, da je bilo na razpolago nekaj manj sedežev. »Veselimo se dogodka, saj lipicanci pred takšno množico že dolgo niso nastopili, na domačih tleh pa takšnega dogodka še ni bilo,« še pove Capuder.

Pri snovanju projekta so upoštevali, da gre za Kobilarno Lipica, ki je zaščitena kot kulturni spomenik, zato so morali izbrati temu primerno glasbo. »V 80 odstotkih glasbenih točk so glavni seveda konji in vsi glasbeniki na odru so le spremljava. Tu je konj in vse se vrti okoli njega. Kakor bo konj plesal, tako bodo igrali, in ne obratno. Priredbe so narejene posebej za takšen nastop. Konji so trenirali vso zimo in bodo pokazali veliko več, kakor se lahko vidi na rednih nastopih v kobilarni.«


Konji se morajo 
navaditi dvorane

Janez Rus , strokovni vodja Kobilarne Lipica, je pojasnil, da je ideja plod usmeritve, s katero želijo kobilarno in lipicance ter ves jahalni program čim bolje predstaviti slovenski javnosti. Prvič doslej so se ukvarjali tudi s tako obsežno logistiko v precej omejenem času. Konji so vajeni nastopanja, res pa je, da se morajo navaditi dvorane, zato so jih pripeljali že v sredo in v četrtek izkoristili vsak trenutek za privajanje. »Če so jahači mirni in samozavestni, tudi na konje delujejo pomirjujoče,« se je z njim strinjal glavni trener lipicancev Dušan Mezgec. »So pa konji živa bitja in imajo svojo voljo, svoja opažanja in včasih po svoje reagirajo. Ampak to ni večji problem,« je dodal Rus.

»Jahači in konji so profesionalci. Od leta 1990 nastopamo po tujini v podobnih ambientih. Zdaj, ko imamo dvorano v Ljubljani, pa imamo možnost približati lipicanca Sloveniji in predvsem Slovencem.« Lipicanec je v naših srcih ne glede na to, s katerega konca Slovenije smo. »Postonjska jama, Škocjanska jama, Bled, toplice – podobne stvari imajo po vsem svetu. Lipicanca pa imamo samo mi in nihče drug.«


Vzgoja se začne takoj

Lipicanca vzgajajo že tako rekoč od rojstva. »Socializacija traja ves čas. Do šestega meseca ga seveda največ uči mama, potem pa začnemo ljudje prihajati v njegov svet.« Žrebci začno trenirati pri približno treh letih in pol: treba jih je privajati na sedlo, ambient, ljudi. Približno eno leto traja, da se konj stabilizira, uravnoteži in okrepi. Potem se začnejo lažje vaje in se nadaljujejo do najzahtevnejših, ki jih konj doseže do desetega ali enajstega leta. Ta vrhunec traja do petnajstega ali šestnajstega leta. »Imamo srečo, da je lipicanec izredno vzdržljiv in dobrohoten konj in nas kar dolgo prenaša na hrbtu: tudi tja do petindvajsetega leta,« pove Mezgec.

V Ljubljani je nastopalo 38 konj, tako iz lipiške klasične šole jahanja kot iz Združenja rejcev lipicanca Slovenije. Za konje so že v ponedeljek postavili montažne bokse, v četrtek pa so pripravili še zunanjo areno za ogrevanje v velikosti 20 krat 11 metrov. Konji so dopoldne, ko smo si s fotografom in Mojco Feštanj ogledovali priprave na prireditev, še popolnoma mirno počivali v svojih boksih. »To so izšolani konji, obnašajo se drugače kot nenaučeni konji, ki niso dovolj socializirani, ki jih žene samo narava,« je pojasnil Mezgec. Do dveh so bila vsa pripravljalna dela končana in začel se je trening. Konjski, seveda. Glasbeniki so prišli na vrsto šele proti večeru.

»Najlažjih vaj sploh ne bomo kazali,« je zatrdil Dušan Mezgec. Lipicanec je pač nadarjen za najzahtevnejše, kot sta šola na zemlji in nad zemljo, pojasnjuje Mavrec, kjer se pokažeta resnična spretnost in eleganca.

Za glasbeno podlago je skrbel 50-članski Orkester Slovenske vojske skupaj s triom Eroika, švedsko sopranistko in harfistko Miriam Andersen, klavirskim tandemom Bojanom Goriškom in Milkom Lazarjem, sopranistko Tejo Saksido, tenoristom Martinom Sušnikom in mešanim pevskim zborom Obala Koper. Maša Bertok Duh, umetniška vodja orkestra, je povedala, da je bil gonilna sila glasbene strani projekta Milko Lazar, ki je napisal velik del priredb, saj notnega gradiva ni bilo, nekaj pa sta jih prispevala Patrik Greblo in Vladimir Mustajbašić. »Težko delo in malo časa. To je velik zalogaj tudi za nas, saj mora biti orkester na odru ves čas, nenehno se menjajo slogi, tempo, razmere pa tudi niso idealne, saj je tu notri kar hladno, večina inštrumentov pa je kovinskih, tako da so ti hladni v vsakem primeru.«

Tomaž Letnar pa dodaja: »Konjem je treba pustiti konjske stvari, jaz sem se ukvarjal s človeškimi. Vzel sem njihove standardne programe: velika kvadrilja je točno takšna, kot je, jaz sem le dramaturško poskrbel, da se zgodi v določenem trenutku. Šola na zemlji je tako atraktivna, da jaz ne morem ničesar dodati. K pas de deuxu črnega in belega lipicanca pa sem dodal balet Bolero s črnim plesalcem in belo plesalko. Glasbo sem izbiral absolutno emotivno, po drugi strani pa, če povem iskreno, premeteno. Poiskal sem največje klasične uspešnice, ki sovpadajo z zgodbo, ki jo pripovedujem. Če govorimo o strasti, je Bolero logična izbira, če govorimo o stopnjevanju, je Max Paola Conteja logična izbira, če govorimo o Dunaju, so klasične dunajske operete logična izbira. Mislim pa, da je presežek, in to je treba poudariti, da v Sloveniji in še kje po svetu ni bilo kombinacije kakovostnega pihalnega orkestra in dveh klavirjev. Tudi glasba mora biti vredna Lipice.«