Litostroj po 65 letih: ni dneva, ko ne bi srečali litostrojčana

Ko je vpričo Josipa Broza Tita, oblečenega v svojo najljubšo maršalsko obleko, na prvi šolski dan leta 1947 po žlebu steklo prvo železo in so bili narejeni prvi ulitki, je bil »spočet otrok nove Jugoslavije«, je takrat časopisje nadvse radostno poročalo o velikem dogodku. Livarna in tovarna strojev Litostroj, katere idejni oče je bil Franc Leskošek - Luka, je sicer začela delovati leto prej, a brez vznesenega simboličnega začetka dogodek kajpak ne bi bil dovolj udaren.

V naslednjih desetletjih je bil Litostroj še ničkolikokrat prizorišče proslav, velikih besed in nageljnov v gumbnicah – dokler se ni tudi nanj razširil mariborski sindrom in je končal v stečaju. Kljub temu pred enim izmed njegovih naslednikov – Litostrojem Power – še danes stoji kamniti spomenik Franca Leskoška - Luke, litostrojčani pa se radi spomnijo dni, ko je bil Litostroj mesto v malem.

Josip Broz je bil na dan uradnega odprtja Litostroja menda zelo zadovoljen, ko si je ogledal rezultat vihtenja krampov in lopat. Leskošek ga je pri tej priložnosti prosil, da se tovarna po njem imenuje Titovi zavodi. Seveda je maršal privolil in slovesni trenutek je dobil še slovesnejši pečat, kakor je ponosno zapisal neznani kronist v publikaciji, ki so ga Titovi zavodi izdali ob tridesetletnici obstoja. Podobni zapisi so se v kronologijah in tisku vrstili ob vsaki obletnici in opevali moč samoupravljanja. Pravzaprav do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja ni bilo jubileja, ko ne bi mediji z velikimi besedami pospremili dogodka in obudili spomina na smeli korak Franca Leskoška - Luke. Vedno znova je igrala godba, v gumbnicah so bili rdeči nageljni, Litostroj je bil prizorišče velikih govorov.

Najbrž tudi zaradi tega Litostroj nikoli ni bil samo tovarna, ampak skupnost, nekakšna velikanska družina tisočih. Ni namreč dolgo trajalo, ko je na velikem območju, ki se razprostira med zdaj že zapuščenimi industrijskimi tiri in Celovško cesto, zrasla krajevna skupnost Litostroj, kjer je živelo 6500 ljudi, skoraj 80 odstotkov odraslih je hodilo delat čez cesto. Po narodnostni sestavi so bili Jugoslavija v malem, po preskrbi mesto v malem. Imeli so svoj zdravstveni dom, lasten avtobusni prevoz, tam so nastale tehniške šole, ki so vzgajale mladi kader, ustanovili so vrtec, odprli trgovine, tiskarno, skoraj je ni bilo takrat priljubljene dejavnosti, da si zanjo litostrojčani ne bi omislili društva, postavili so si celo planinsko kočo na Soriški planini.

Znanje in solidarnost

Zaradi solidarnosti, ki jih je povezovala, litostrojčani še danes z zanosom govorijo o ljubljanskem industrijskem gigantu, pa čeprav je začel proti koncu osemdesetih let toniti kot drugi relikti samoupravljanja, za katerimi so ostali armada brezposelnih, velika zemljišča zapuščenih industrijskih stavb in trpek spomin. »Vsa družina delavca je bila povezana z Litostrojem, družabno življenje se je dogajalo tukaj,« se spominja Dušan Žbogar. Ta je še danes del Litostroja, v podobni vlogi, a precej drugačnih okoliščinah. Včasih je bil veliki šef, kot je brez zadrege rekel, potem pa so 120 njegovih sodelavcev odpustili. Število zaposlenih v podjetju se je namreč s 4500 postopoma zmanjšalo na nekaj več kot tisoč, v slovenskem delu enega izmed naslednikov, Litostroju Power, dela zdaj 440 ljudi. Dušan Žbogar je še vedno vodja arhivov, a sam svoj šef. V Litostroj je prišel 1970. leta, v obdelovalnico, vmes šel v vojsko, se vrnil in ostal. Skozi njegove roke so šli skoraj vsaka tehniška skica (teh je več kot milijon), dolgi metri fasciklov z vsemogočimi zapisi in korespondencami, več deset tisoč mikrofilmov, fotografij in drugih zapisov, ki so nastali v Litostrojevi 65-letni zgodovini.

Danes je vse spravljeno v velikem zaklonišču pod upravno stavbo Litostroja Power in že napisi na neštetih fasciklih kažejo, kam vse je seglo znanje Litostrojevih delavcev – severna Afrika, Bližnji vzhod, Indija... »Remonti se izvajajo vsakih 30 do 50 let. Vse načrte je treba spraviti, kajti vsaka turbina je nekaj posebnega,« je pojasnil Anton Bergant, vodja za raziskave in razvoj v Litostroju Power.

Bergant, ki je prav tako še vedno del Litostrojevega kolektiva, sicer pa izredni profesor na strojni fakulteti, je prišel v podjetje leta 1977 kot štipendist. Pozneje je ob delu v tovarni naredil diplomsko in magistrsko nalogo in tudi doktorsko bi – če bi bil za to posluh. Toda to je bilo ravno v časih, ko je v Litostroju škripalo. Nalogo je opravil v Avstraliji in se vrnil – iz trme. »Jaz grem v Litostroj, sem rekel vsem. Res so me malo čudno gledali, toda to sem si želel.« Ključne kadre na razvojnem oddelku so vendarle ohranili in ti so imeli veliko znanja, je navajal razloge za takrat bržkone res nenavadno odločitev in poudaril: »Znanje je tisto, ki je rešilo Litostroj.«

Žbogar je k temu dodal solidarnost in pripadnost: »Razpoloženje v tovarni je bilo bolj sproščeno, zaposleni so bili bolj navezani drug na drugega. Je pa res, da so imeli za to več časa...« To, kar danes opravlja en delavec, sta prej vsaj dva, če ne trije, sta računala sogovornika. »Več je bilo predvsem spremljevalnih služb vseh vrst,« se politike zaposlovanja, značilne za tiste čase, spomni Bergant. »V sami proizvodnji pa niti ni bilo toliko več ljudi.«

Neznatni delavci

Ogromni industrijski hali imata še vedno staro podobo. »To so povsem dobre hale,« sta se pred poslopjema, ki sta kot s stare fotografije, strinjala sogovornika. V njih so še stroji, na katerih že logotip izdaja, da so z Litostrojem že desetletja. »Nekateri so stari 40 let, a so še vedno zelo dobri,« je razlagal Bergant med mogočnimi stroji, ki so izdelovali prav tako velikanske dele turbin in med katerimi so bili delavci videti kot palčki. Čeprav je čedalje več proizvodnje avtomatizirane, morajo še vedno prijeti v roko varilni aparat. »Drugače ne gre, je pa to zelo trdo delo,« je dodal. Delavec z zaščitno masko je bil pred velikansko cevjo videti neznaten.

Vsako leto izdelajo po Bergantovih besedah kakih deset turbin za hidroelektrarne, načrtovanje ene traja od enega do treh let, doslej je šlo iz Litostroja več kot petsto turbin, če omenimo samo enega izmed najmogočnejših izdelkov podjetja, ki proizvaja opremo za hitroelektrarne in je le del ostanka nekdanjih Titovih zavodov ali kakor koli že so se imenovali. Konec osemdesetih let so vznesenost in ponos zamenjala poročila o razočaranih delavcih, izgubah, kreditih, bitkah za preživetje, milijardah dinarjev terjatev... Leta 1987 so delavci prvič prekinili delo, toda o tem neradi govorijo, razočarani, ker je bila stavka izrabljena v politične namene: »Delavci smo stavkali zaradi plač,« je le rekel Žbogar. Litostroj se je nato ničkolikokrat reorganiziral, preimenoval, razdelil, združil, a kljub vsemu leta 1999 končal v stečaju. Iz ostankov so se po kalvariji delavcev izcimile štiri družbe: Litostroj E. I., Ulitki, PTS in invalidsko podjetje; iz prve je nastal Litostroj Power, ob njem sta ob znameniti Litostrojski cesti v Ljubljani še druga dva, sicer del Litostroja Group.

Stregel je kraljem in delavcem

Danes na to, kaj je Ljubljani pomenil Litostroj, pričajo ime Litostrojska cesta, ki vodi proti tovarni, avtobus številka 3, ki vozi po tej cesti, napisi tovarn, ki so tam še ostale, srednji šoli, kjer se še vedno kalijo mladi kadri, in navsezadnje že precej zastareli bloki z obledelimi modrimi balkoni, kjer so od začetka živeli litostrojčani in mnogi seveda še vedno. Tudi znamenita litostrojska menza, ki je med tem dobila novega lastnika (Sintal), v pogovorih še nosi to ime, čeprav v njej litostrojčani že nekaj časa ne jedo več.

Zadnji, ki jim je stregel, je bil znani kuharski mojster Janez Oseli. Priznava, da ga je v hišo pripeljal Jože Duhovnik (direktor Litostroj Holdinga, ki je dal sredi 90. let ponudbo za nakup podjetja, kar je bil prvi uradni poskus javnega menedžerskega odkupa), ker je imel že »privatizacijske načrte«. Toda že upokojeni kuhar pravi, da se za to ni prav veliko zmenil in je skrbel predvsem za to, da so delavci dobili malico. »Resda sem služil kraljem in cesarjem, a tudi delavci morajo dobro jesti!« Še v njegovem času so pripravili od dva do tri tisoč obrokov, vendar tudi za zunanje odjemalce. Nekoliko so razširili jedilnik in mu, denimo, dodali burek. Burek slovenskega kuharja med litostrojskimi delavci?! Oseli si res ni upal tvegati in se ga je naučil delati pri izvedencu iz krajev, od koder ta jed prihaja. In baje so jo dobro sprejeli. Čeprav je razpoloženje v Litostroju takrat že zelo načelo nezadovoljstvo, ne govori niti o slabih izkušnjah niti o časih »ko so Duhovnika delavci nesli ven«. Menda mu je ta nekdanji direktor celo ponudil odkup menze, vendar mu je odgovoril: »Kako naj kupim? S čim?!« S kuhalnico človek ne more obogateti, je modrost, ki jo je serviral med pogovorom o časih v Litostroju (takrat je za hrano delavcev skrbelo več kot 50 zaposlenih), »krasti pa me niso naučili«. Menze se prav radi spomnijo še danes zaposleni v ostankih Litostroja, zlasti sindikalnih zabav in proslav. »Takrat so se zbrali prav vsi zaposleni, zapel je naš pevski zbor in zaigrala naša godba, imeli smo tudi mažoretke. Pa hrana je bila res dobra,« je potrdil Dušan Žbogar.

Zgodba o Litostroju ima neskončno interpretacij, dobrih in slabih plati, veselih in žalostnih trenutkov... Najtežji so gotovo spomini na odpiranje kuvert, s katerimi so delavcem sporočali, da gredo »na čakanje«. Ali na pozive, naj dvignejo delavske knjižice brez pravega upanja, da bodo dobili neizplačane plače, ki so si jih že zdavnaj prislužili. A kljub temu litostrojčani svojih korenin niso pozabili. Marsikateri voznik taksija po Ljubljani bi razkril, kje si je utiral pot na trgu dela, najbrž tudi marsikateri zaposleni po številnih trgovskih centrih. Vsekakor pa stari litostrojčani radi povedo, da kadar koli se kam odpravijo, skoraj vedno srečajo kakšnega litostrojčana.