Ljubezen do raket ne pojenja

»Pet, štiri, tri, dva, ena – start!« je dejal Miha Kozjek in raketoplan je švignil v nebo. Visoko, visoko nad nami mu je po nekaj sekundah zmanjkalo goriva in začel se je spuščati proti tlom, kamor ga je z mirno roko vodil izkušeni Tomaž Starin. Ker to ni bilo tekmovanje, pri katerem je pomembno, kako dolgo jadra do tal, ga je rutinirano spustil zelo hitro in ga kljub vetru usmeril le nekaj korakov od sebe. Nato so prišle na vrsto še »klasične« rakete. Pri teh ni daljinskega vodenja, zato je še kako pomembno, da se jih pri spuščanju nenehno spremlja, sicer se jih na tleh le težko najde. Za iskanje raket na poljih je dobro imeti dober vid pa tudi kondicijo, saj jih lahko odnese tudi po več sto metrov ali celo več kilometrov od izstrelišča, odvisno od motorja, ki ga imajo. Tokrat je nekoliko nehvaležno nalogo prevzel Miha Čuden, raketar in sin predsednika Astronavtsko-raketarskega kluba (ARK) Vladimir M. Komarov Jožeta Čudna. Ko je šel iskat raketo, ki se je k tlom spuščala s trakom, je še šlo, saj je bil spust hiter, a model z navadnim padalom, pa čeprav je bilo pripravljeno za čim hitrejši pristanek, je odneslo daleč daleč proč, saj je prav tedaj močneje zapihalo, tako da sta se oba Miha ponj odpravila kar z avtomobilom. To na velikih tekmovanjih ni nič posebnega, saj imajo moštva v kategorijah, v katerih rakete opravijo velike razdalje, vedno pripravljeno ekipo, ki pobira modele – tudi z avtomobilom, če je treba. »Ti najbolj nastradajo,« doda Jan Prpič, ki sicer ni član kluba, a jih kot fotograf in snemalec spremlja na skoraj vseh tekmah.

Sam svoj mojster

Med osnovnimi modeli v raketarstvu so raketni model s trakom, kjer šteje trajanje leta, rakete s padalom, ki so po navadi dlje v zraku, radijsko vodeni rakletoplani, ki so povezava med letalskimi in raketnimi modeli – startajo kot raketa, pristajajo pa kot letalo –, imajo pa tudi prostoleteče raketoplane. Raketoplani imajo po navadi motorje z blažjim in daljšim izgorevanjem, saj so zaradi kril precej bolj krhki od raket, ustvarjenih za velike pospeške in hitrosti. »Če motor v raketoplanu dela od devet do enajst sekund, v navadni raketi podobno količino goriva porabi v eni sekundi,« pojasni Čuden. »Takale streamerica doseže višino od 100 do 150 metrov. Zanimivi pa so višinski raketarski modeli,« dodaja, »predvsem dvostopenjski, ki dosežejo višino tudi do 700 metrov.« So zelo lahki: na splošno velja, da je največja dovoljena teža pol kilograma.

Izjema so makete, kopije pravih raket, ki lahko tehtajo tudi po kilogram. Pri tem je velika umetnost narediti raketo, ki je videti kot prava in hkrati še leti. V nasprotju z navadnimi raketarskimi modeli pri teh pretežni del točk prinaša izdelava, let pa prinese približno četrtino končne ocene. Maketa mora čim bolj ponazoriti realizem poleta, se pravi, imeti več stopenj, boosterji morajo odpasti, odvreči mora satelit.

Na tekmovanjih se v glavnem meri trajanje leta (s trakom, padalom in raketoplani). Pri višinskih modelih že ime pove, kaj se meri, pri maketah šteje realizem leta, medtem ko se pri radijsko vodenih raketoplanih meri čas leta; pri članih se poleg časa meri še pristajanje: v določenem časovnem okviru je treba pristati na določenem mestu.

»Vsi modeli so samogradni, razen motorjev, ki so predpisani. Uporabljamo srbske in češke motorje, to ni nobena skrivnost, saj jih tako in tako uporabljajo vsi. Modeli pa so v glavnem iz epoksidnih laminatov, torej steklena tkanina, ogljikova vlakna in epoksidne smole. Takšna streamerica ,« pokaže na manjšo izmed raket, » je peresno lahka, tehta približno od šest gramov in pol do osem gramov.« A ko vzleti, jo komaj vidiš, tako je hitra. Izdelava modela je precej hitra, saj imajo modelarji pripravljene kalupe, seveda pa se lahko lotijo popolnoma ročne izdelave, kar traja malce dlje. Če se intenzivno dela, se da v enem tednu narediti dva modela ali tri, pove Jože Čuden. Materiali niso tako dragi, motorji sami po sebi tudi ne, vendar se jih zelo veliko porabi.

Klubskih dobrih 40 let

Klub, ki ponosno nosi ime ruskega kozmonavta Komarova, prvega človeka, ki je izgubil življenje med vesoljskim poletom, je bil ustanovljen leta 1969, ko je bilo odkrivanje vesolja na vrhuncu. Tistega leta je Apollo 11 pristal na Luni, Američani in Rusi so se borili za prestiž v vesolju. Jože Čuden je s prijatelji ustanovil klub, ko je bil v zadnjem razredu osnovne šole. Tisto so bili zlati časi, se spominja, tudi država je spodbujala raketarstvo. Ne pa tako kot zdaj, ko je Mestna občina Ljubljana pred nekaj leti tako močno zmanjšala sredstva Mestni zvezi društev za tehnično kulturo (MZDTK), iz katerih so denar za klubske prostore prejemali tudi komarovci. Še nedolgo tega so v lepo urejenih prostorih hranili kupe medalj, pokalov in plaket s številnih domačih in mednarodnih tekmovanj, imeli skupne delavnice, prirejali predavanja, krožke, okrogle mize in se na splošno družili ter izmenjevali izkušnje, zdaj pa vsak dela v svoji delavnici. »Ožji odbor« se dobiva le še enkrat na teden. »V gostilni,« dodaja Jože Čuden.

Od 15 do 20 aktivnih članov (uradno je vpisanih okoli 40) se tako dobiva predvsem na tekmovanjih in treningih. »Zanimivo je, da imamo veliko 'razseljenih' članov. Ljubljančani so pravzaprav v manjšini. Člane imamo iz Maribora, Kranja, Kamnika, od vsepovsod,« pojasnjuje Jože Čuden, ki je včasih tudi kot učitelj tehnike mlade motiviral za modelarstvo. »Vedno smo dali veliko na vzgojo podmladka, mladincev. Zdaj pa preprosto ne moremo, ker nimamo prostorov. Kam pa naj jih peljemo, v gostilno?« se sprašuje predsednik ARK in njegove raketarske sekcije. Zadnjih nekaj let je to resen problem.

»Saj ni nihče nikogar metal ven – samo sredstva so ukinili. Prostori pa so prazni. Kar je ostalo od mestne zveze, je Mladinski tehnični center Ljubljana v Kersnikovi ulici, kjer je v neki sobici nameščen tudi sekretar zveze. Še dobro, da [zveza] sploh obstaja,« pravi. Financirajo se sami, nekaj malega jim za dobre športne rezultate da letalska zveza, a s tistim se morda pokrijejo stroški udeležbe na kakšnem svetovnem prvenstvu. In če je v družini več raketarjev, lahko tekmovanja v tujini hitro postanejo drag špas. »Ampak po navadi si naredimo počitnice iz tega,« z nasmeškom doda Miha Čuden.

V delavnici

Miha Kozjek, ki nam je razkazal svojo majhno, a urejeno – predvsem pa ogrevano – delavnico, je izdelal tudi maketo zloglasnega nemškega V-2, s katerim je Hitler med drugo svetovno vojno hotel zlomiti Britanijo, sicer pa tekmuje s prostoletečimi raketoplani. Za osnovnošolce vodi modelarski krožek, a pravi, da ko enkrat končajo osnovno šolo, nimajo več pogojev za delo. Včlanil se je leta 1979 in od takrat vsak dan oziroma noč preživi dve ali tri ure v svoji delavnici. Je član reprezentance, hodi tudi na evropska in svetovna prvenstva.

Na zadnjem svetovnem prvenstvu lani v Srbiji je bil Miha Kozjek tretji v kategoriji prostoletečih raketoplanov, ekipno drugi, pri raketah za doseganje višine je zmagal Jože Čuden, na drugem mestu je bil njegov sin Miha, v isti kategoriji pa so s sekretarjem kluba Antonom Šijancem zasedli tudi ekipno prvo mesto. Letos jih v Romuniji čaka evropsko prvenstvo. »Nekaj je tisto, kar je za dušo, če pa si reprezentant, je nekaj tudi obveza, da vsaj približno ponoviš ali se približaš doseženim rezultatom. A tudi to je tisto, kar te žene naprej,« doda Jože Čuden.