Lošinjske zgode: Med mojstrovinami vetra in morja

Ko je nad Slovenijo kraljevala megla, je bilo nedaleč stran, tri ure vožnje, mogoče obuditi tople spomine na poletje.

Objavljeno
13. november 2011 16.29
Posodobljeno
13. november 2011 17.00
Dejan Ogrinec, Nedelo
Dejan Ogrinec, Nedelo
Ko je nad Slovenijo kraljevala megla in je s praznikom mrtvih okoli in v nas začel pritiskati tudi jesenski hlad, je bilo nedaleč stran, tri ure vožnje, mogoče obuditi tople spomine na poletje. Prižiganju sveč in obiskovanju grobov sva se izognila z veslaškimi mini počitnicami na hrvaškem otoku Mali Lošinj. Nisva bila edina tam. Na parkirišču pred hotelom skoraj ni bilo prostora, kraljevale so tablice z ljubljansko oznako. O mnoštvu pozneje, zgodbo začenjam s samoto. V dvoje.

Čudovito. Že prvi žarki na jugu otoka so nama dali vedeti, da to ne bo običajen začetek novembra v bundah. Potem ko sva sestavila kajak v uporabno plovilo in ga napolnila z nešteto malenkostmi, me je prijelo prvič. Da bi se okopal. A razum je te misli udušil. Zadovoljil sem se z namakanjem nog do sredine meč. Odrinila sva in valovom navkljub veslala proti vzhodu, proti nizkima otočkoma Vele in Male Orjule. Skrivata posebnost, ki se razkrije šele zadnjih 20 metrov plovbe – da je med njima preliv. Malo pred njim pa še eno presenečenje, v nekaj čarobnih sekundah se nama razkrije pogled na osrednjo skupino severnojadranskih otokov, iz ust uide uauuuu! in iz vodotesne vrečke vzamem fotoaparat. Nemogoče je, da se ne bi ustavila za nekaj minut, vsrkala tišino ter ne prezrla dejstva, da imajo Orjule verjetno ime po bregu, ki spominja na orgle. Visoki kamniti meči v valovanju ne dopuščajo pristanka, v mirnem poznojesenskem morju pač počasno in previdno vijuganje in občudovanje rezbarskih mojstrovin vetra in morja v kamnu. Med predahom v zalivu čeri, tako sem ga sam poimenoval, namestim malo prednje jadro in za nadaljevanje izkoristiva dolge, do meter visoke valove iz Kvarnerja in rahlo burjo. Če odmislim na trenutke rahlo neobičajne zvoke valov, ki so se lomili ob kajaku, je tisti del do juga otoka Ilovik, mimo južnega rta Južna Glavina Svetega Petra, minil kot po maslu. Malce razbrazdanem od noža.

Kovinske grdobe

Seveda se vse lepo enkrat konča. Smer valov in vetra postane za rtom Radovan napačna, vsaj za naju, zato zasledujoč najin cilj, obrneva. Na rtu se čuti surovost, ki jo doživlja skalovje med zimskim nabijanjem juga, in še v manjšem zalivu Parzine mrgoli velikih kovinskih grdob. Verjetno polagajo mreže. Da, vem, z veseljem nabadam sardele in podobno na vilice ter jih zalivam z rdečim, a ko sem primerjal velikost teh ladij in tehnologijo sonarjev z možnostjo rib(ic) za beg, sem verjetno začutil nekakšen ribji strah.

Zato, čeprav nama še zdaleč ni v navadi, brez pravega pozdrava odveslava mimo ribičev in si najdeva za vogalom miren pristan. Zaliv Parknu pa ima svoje skrivnosti. Že ob približevanju opaziva čuden znak. Razlagava si: sem hodijo lisice po vodo; tukaj volkovi tečejo po vodi; pitna voda za pse; psi imajo radi vodo. Khm!? Nič pametnega. Sam popustim, nežnejši del ne. In odkrije marsikaj. Predor z bunkerjem, dolg pet kilometrov (naglavna svetilka je obvezna!), ostanek JLA. Rezervoarje za vodo, a neuporabne, torej psi ne morejo piti. Markacije, ki vodijo na sever otoka Ilovik. Lisice jih verjetno ne potrebujejo. Kakorkoli, nič uporabnega.

Sam naredim nekaj (naj)boljšega. Brez kričanja, globokega dihanja ali kakšnega zavlačevanja se poženem v vodo. Morje je toplejše kot zrak. Fantastično. Ni bolj poživ­ljajočega občutka od mrzle slane vode, ki ji sledita energično drgnjenje z brisačo in lov na zadnje žarke sonca. Zdravljenje z naravnimi substancami raztegnem v ogrevanje z živim ognjem, opazovanje množice utrinkov ter uživanje teranovega likerja z napisom Brkonja Čeljustnik. Redni bralci Nedela bodo že vedeli, od kod …

V morje, ne na kavico

Jutro poleg obilice vlage prinese še več udobja. Nekaj minut po tem, ko iz spalne vreče ob zvonjenju v kraju Ilovik odkorakam v morje namesto na kavo, spoznam, da je toplo. Ne morje, ampak sonce. Boža mi kožo in brez misli na kremo se mu prepuščam. Do odhoda ne oblečem nič. Ne zazebe niti, ko potegne sapica. Odhod se malce zavleče, težko je zapustiti raj.

Nataknem si vlažni neopren, na odprtem morju je hladneje. Okoli južnega dela Ilovika gre bolj počasi, še počasneje proti burjastim valovom okoli zahoda in šele ideja o kavi v Iloviku nama da pospešek. Kmalu korakava po ulicah, jaz v kratkem neoprenu, z golimi nogami in rokami, domačinke v plaščih in bundah. Kakor se za praznike spodobi. Najdeva še delujoče telefonske govorilnice in si ogledava sockulturološke razmere. V konobi na obali sedijo mlajši, pomeščanjeni prišleki. V senčni ulici, v stari kavarni nasproti trgovine, pa starejši, domorodni, pravoverni. Oboji govorijo v posebni italijanski latovščini in lovijo sonce. In se glasno prepirajo, dokazujejo in tožijo nad vsem. Prava pesem jeseni.

Počasi občutek brezčasja in mirnosti kraja spet zamenja kajak, s katerim oddrsiva na nasprotno stran kanala, na otok Sv. Petar. Po ogledu novih obalnih skulptur narave se obrneva nazaj v Martvaški zaliv. Še malo opazovanja ostrega zobovja čeri tik pod vodno gladino in malo jadranja in kmalu sva na celini, no ja, večjem otoku. Kljub morbidnemu imenu prijeten zalivček, ki označuje konec otoka Lošinj in skriva pomol(ček) za ladijski transport na Ilovik. Tam se kajak preseli na streho avtomobila in eno doživetje zamenja drugo. Iz solo občutij v gnečo. Hotel.

Tam pa, ne da bi slepo hvalil, a eno oglaševalskih podjetij pri nas, ki prodajajo najrazličnejše storitve z velikimi popusti, tudi turistične aranžmaje, je z akcijo doseglo nekaj neverjetnega. Koliko Slovencev si je čez praznike izbralo sonce, morje, sprostitev in sprehode, za polovično ceno! Še pobudniki akcije niso mogli verjeti.

Obraz se mi vseeno pomrači. Misel, da se bom gnetel v savni in bazenu in se tepel za večerjo in zajtrk, mi ni všeč. In še nekaj me zasrbi, med sredincem in prstancem roke najdem velikega, mesnatega klopa, ki je začel vrtati vame. Takega še nisem videl. Krepko moram potegniti s pinceto, da popusti. Tako torej, lisice, ki hodijo po vodo in redijo take velikane.

Bela skalna fantastika

Naslednji dan se po kopanju v morju poženem s kajakom še proti rtu Kurila. Na del lošinjske obale, ki se ne imenuje brez razloga Beli Art. Z belo barvo, prav posebno razjedenostjo in izpostavljenostjo južnim valovom so tu nastale fantastične stvaritve v skali, nedaleč stran na rtu je manjši svetilnik, nalašč za posedanje in razmišljanje. Celotno obzorje je pred menoj. Susak, zloglasni otok. Srakane, otok posebnežev. Zadaj Unije, zeleni otok, Istra in Ilovik, Lošinj. Vse se vidi, trdim, da precej več kot med posedanjem na topli rivi Malega Lošinja ali mračnih ulicah Velikega, a vsak malar ima svoj okus. Pozneje zavijeva še po ulicah zapuščenega in zanemarjenega Velikega Lošinja. Po prelepih kamnitih tleh, mimo avstro-ogrskih stavb, ki jih je čas že zdavnaj preglodal. Razmišljava, ali bi si privoščila sladoled, in med drugim srečava družino s Primorskega, ki je izgubila deklico. Sledil je še hiter skok v mestece Osor, na ogled bronastih skulptur in samotnega trga, na sedlu Križič, nad najlepšim krajem Cresa, vasjo Beli, sva še zadnjič zajela razgled na vzhod in v pljuča sveži veter Velebita. Modro sva parkirala v vrsto čakajočih na trajekt kako uro pred odhodom, za vsak primer, pa nisva bila ravno prva. Ob izplutju sem opazoval še dolgo vrsto čakajočih na naslednji prevoz na kopno, ampak ta bo šele čez dve uri, kar je morda malce neprijetna zanka tega otoka. Še dobro, da tisto podjetje ni prodajalo tudi kuponov za trajekt. Umetnine neznanega, vsenavzočega mojstra Mali muc v Velem Lošinju Hotel pod milim nebom, še ugodneje kot s petdesetodstotnim popustom Tiho žitje Šlo je tudi jadrno. Po poteh JLA »Brez kričanja, globokega dihanja ali kakega zavlačevanja se poženem v vodo. Morje je toplejše kot zrak. Fantastično. Ni bolj poživljajočega občutka od mrzle slane vode, ki ji sledita energično drgnjenje z brisačo in lov na zadnje žarke sonca. Zdravljenje z naravnimi substancami raztegnem v ogrevanje z živim ognjem, opazovanje množice utrinkov ter uživanje teranovega likerja z napisom Brkonja Čeljust­nik. Redni bralci Nedela bodo že vedeli, od kod …«