Mama, hvala ti, da sem lahko tvoja

Topla ženska je. Nesebična. Njeno veliko srce že deset let, kolikor je rejnica, bije za razširjeno družino.

Objavljeno
08. september 2014 15.56
Tanja Ferlin, rejnica, 28.8.2014, Razkrižje
Klavdija Miko, Ona
Klavdija Miko, Ona
Njeno veliko srce že deset let, kolikor je rejnica, bije za razširjeno družino. Z možem Željkom imata hčerki Anjo in Saro. A zelena hiša v Razkrižju je zdaj varen, ljubeč in spodbuden dom tudi petim rejencem, štirje so sorojenci. V mislih je pogosto tudi z že odraslima Simono in Metko, ki Tanjo Ferlin seveda še vedno kličeta mama. Je podpredsednica Rejniškega društva Slovenije. Ne skriva, da čustvom ne more ukazovati, in vzljubi otroke, ki jih vzgaja, čeprav je rejništvo začasen ukrep (po navadi se izkaže za dolgoročnega). Verjeti ji gre, ko pravi: »Vsi so čisto naši.«

Gospa Tanja, ste letos kje počitnikovali?

Dopusta se neznansko veselimo, ker smo edino takrat vsi skupaj. Imamo kombi za devet ljudi, ravno pravšnji za nas. Bili smo na Pagu. Torej, na terasi si naredimo zajtrk, pospravimo, odpravimo se na plažo, kjer norimo. (Nasmeje se veselim spominom.) Čez teden je mož v službi, prav tako starejša hčerka Anja, ki je socialna pedagoginja, mlajša Sara študira, Elvis obiskuje gimnazijo. Letos je bilo posebej imenitno, ker je prišla tudi Simona, ki ne živi več pri nas. Včasih mi kdo nejeverno navrže, češ, moji pa nočejo več z nami. Ja, naša 25-letna Anja je bila z nami na dopustu. (Skomigne z rameni.) Povrhu je imela dva tabora za otroke iz rejniških družin. Z njimi je bil tudi družinski terapevt Andrej Omulec.

Ob koncu tabora ste na okrogli mizi Rejniškega društva Slovenije govorili prav o potrebah po psihoterapevtski pomoči otrokom v rejništvu in aktivno opozorili na stisko rejnic ob tem, kje dobiti strokovnjaka, ki lahko pomaga. Menda praksa kaže, da v rejništvo prihajajo vse bolj prizadeti otroci.

Drži, omenjena tabora sta bila ena od oblik pomoči otrokom iz rejniških družin. Bistveno je bilo oblikovanje varnega okolja za iskrene pogovore. Cilj je bil z medsebojno pomočjo in empatijo poskrbeti, da se je na taboru vsak dobro počutil. Ti otroci imajo dvoje staršev. Dve družini. Štiri dneve so bili na odmaknjeni kmetiji, proč od okolja, kjer vsakodnevno bijejo boje s sabo, svojimi strahovi, z željami in upanjem. Vse občutke so lahko delili z drugimi. Ko sem jih s kombijem vozila do nas, kjer so jih čakali starši, sem slišala marsikaj zanimivega. Zraven sta bila tudi naša Eney in Enya. Prvič sta bila kje brez mene. Ko mi je Eney nekaj razlagal, me je seveda nagovoril z mama. To se je nekemu sedemletniku zdelo sila nenavadno, bržkone ker svojih rejnikov ne kliče mama in oče: »Pa saj to ni tvoja mama.« Tedaj se je oglasila Enya: »Pa je. Moja mama je. A ne mama, da si moja?« se je obrnila k meni. Ja, sem prikimala, Enya je fantu natančneje razložila: »Mama Brigita naju je rodila, mama Tanja pa skrbi za naju. Midva imava dve mami. Tudi ti imaš dve mami.«

Zaradi takšnega zaupanja ste lahko počaščeni.

Na začetku sem jim dala možnost, naj me kličejo, kakor čutijo. Samo da se bomo dobro ujeli. Nikomur ne moreš ničesar vsiljevati. Starejši so vprašali biološki hčerki, ali ju morebiti ne bo motilo, da me kličejo mama in moža Željka ata. Drugi otroci so v družino prišli mlajši in so po njih povzemali, da naju kličejo tako.

Ljubezen in dom ste najprej delili z Metko, ki je že odrasla, samostojna in ima svojega otroka. Torej ste že babica?

Malo pa že. (Se iskrivo nasmeje.) Njen sin mi reče babica. Sicer se poredko vidimo, na večja srečanja pa pride. Povabili smo jo na srečanje rejniških družin, ki smo ga v sklopu Rejniškega društva Slovenije organizirali v Razkrižju, prav tako, ko je mož praznoval abrahama.

Se bomo navadili drug drugega? Sem se prav odločila? Bržkone so se vam na začetku porajala taka in podobna vprašanja. Rejnik ne more biti vsak. Zakaj ste vi želeli postati rejnica, nadomestna mama?

O rejništvu sem začela razmišljati že zelo mlada. Želela sem pomagati otrokom, ki ne morejo živeti pri svojih starših, jim ponuditi topel dom in omogočiti razigrano in srečno otroštvo. V glavnem so bile to moje sanje. Drugi mogoče sanjajo o denarju ... Prav zares so otroci moje bogastvo, tiste iskrive oči, nasmejani obrazek, objem pa na koncu: »Mama, hvala ti, da sem lahko tvoja.« To te obogati.

Pri vas je pet otroških dušic, ki zaradi takšnih ali drugačnih razmer ne morejo živeti pri svojih starših.

Da, trenutno svoje poslanstvo namenjam štirim sorojencem Eneyu, Elvisu, Enyi in Evelini ter dveinpolletni Sari, ki je k hiši prišla, ko je imela komaj 24 dni. Kar pestro je. Med šolo so obveznosti, zdaj je tudi vrtec. S težkim srcem, vendar si mislim, da se moramo navaditi odsotnosti, kaj pa, če bi se zgodil kak čudež, da bi biološkim staršem nekako uspelo izboljšati stvari in bi se vrnili k njim. Če bi bili preveč navezani, bi bil prehod domov zanje še težji.



Ste se kdaj spraševali, kako naj se vedete, koliko naj se zapletate čustveno z otrokom? Mislim, še preden pride v družino, morate najbrž biti pripravljeni, da bo čez nekaj časa verjetno šel. Starši oziroma socialna služba ga lahko vzamejo kadar koli, ko se uredijo razmere, zaradi katerih je moral od doma.

Gotovo, vendar zdaj lahko to že predvidim. Torej, ko spremljaš starše, kako se popravljajo, je najprej več stikov. In tudi veseliš se otrokove sreče. Hvala bogu. V končni fazi kri ni voda. Pri sebi sem s tem razčistila. Ko se odločiš za rejništvo, se ne zavedaš, koliko boš otroke vzljubil. Ja, imaš jih rad, ampak zavedati se moraš, da niso tvoji. Zgodi se, da mi kdo reče, da se ne bi za nič na svetu odločil za rejništvo. Ampak nihče ne ve, da niti razmišljaš ne, da otroka nisi rodil, čisto tvoj je. Morda si to najtežje razlaga tisti, ki nima bioloških otrok. Učijo nas, da so otroci v rejništvu le začasen ukrep, a čustvom ne moremo ukazovati in vzljubimo malčke in nam zlezejo pod kožo. Ne glede na vse so čisto naši. In čeprav nas učijo, da se mladi morajo osamosvojiti, in je to edino prav, se meni ob teh mislih trga srce.

Vaši biološki hčerki sta bili tedaj v odraščajoči dobi. Kako ste ju pripravili, da svoj dom delita z neznanim človekom?

Začetek je bil zanimiva preizkušnja za vse, pred dokončno odločitvijo sva se z možem pogovorila s svojima biološkima hčerkama. Takoj ob prihodu otrok so spletli sestrske in bratske vezi. Čeprav je mene včasih potiho pekla vest, da sta morali vse deliti in sta dobili tudi manj pozornosti. Bili sta pridni, dobro sta se učili in za sabo sta vlekli druge, da so jima sledili. Simona, denimo, je ogromno črpala od njiju. Zares nikoli nisem delala nobenih razlik med njimi. In ko smo se včasih kje postavili, je kdo spraševal: »A ta pa ni vaša?« A se je zgodilo, da mi včasih niso pripisali biološke hčerke. (Smeh.)

Mimogrede, družinski tamburaški orkester še imate?

Da, saj je glasba dobra terapija. Otroci so nadarjeni. Še nekaj sem se spomnila ... Namreč, mlajša hčerka se je igranju tako zavzeto posvetila, da me je nekdo potrepljal po ramenu, češ, dekle je pa res moralo imeti težko otroštvo. Resnica je bila, da na glasbila igrajo po posluhu, posebno na začetku je bilo zelo težko peti, igrati in se še smejati obenem, ona pa sploh, ker je igrala glavno melodijo. Tega ne bom pozabila. Ja, včasih so kakšni dogodki prav hecni ... (Misel prekine radoživi Eney, ki vpraša mamo, ali se lahko vozi po dvorišču s kolesom.)

Otrok v rejništvu je ves čas v negotovem položaju. Ker je to začasni ukrep, kako naj se čuti varnega?

Vsak, ki pride, postane naš. So pa to otroci, ki imajo svojo prtljago. Prizadeti in prestrašeni so. Pomislite, kako bi bilo vam pri srcu, ko še ne triletnik sprašuje: »Kdaj bo moja mama poklicala?« Tu se najdejo problemi. (Skoraj osemletna Enya želi prisluhniti pogovoru, mama jo namami, da lahko ta čas uporablja tablico, a samo v hiši. Deklica uboga, ker je mama tako rekla.)

Kaj jih učite, ko se sprašujejo, zakaj morajo živeti z drugo mamo?

Da jih ima njihova mama neizmerno rada, vendar ne zmore poskrbeti zanje, da se trudi, jih obiskuje. Jih pa imamo jaz, mi vsi zelo radi, in imajo srečo, da imajo dvoje staršev.

Poleg tega, da skrbite zanje, jim dajete zaupanje in občutek varnosti, ste hočeš nočeš tudi terapevti njihovim staršem, saj prisluhnete tudi njihovim zgodbam, kajne?

Alkoholizem, jemanje kakšnih tablet, psihične bolezni in finančna nezmožnost so najpogostejši razlogi, ki prisilijo starše, da se odločijo za takšno skrajno potezo. Težko jim je, ko spoznajo, da ne bo šlo drugače. A kaj ko ne morejo zagotavljati otrokom osnovnih stvari. Večkrat mi govorijo o svojem otroštvu, ki ni bilo rožnato. Zanimivo se mi zdi, ko Elvis svoji mami pravi, da ga ni imela zadosti rada, ker mu ni postavljala mej, po drugi strani pa meni govori, da ga omejujem. Z leti bo bržkone znal oceniti, da smo mu želeli samo dobro.

Kdaj se počutite najbolj nemočno?

Na začetku, ko otroka še ne poznaš, je hudo. Imela sem tudi izkušnjo, da je jokal cele noči. Poiskala sem terapevtsko pomoč. A včasih naletiš na gluha ušesa, ker ne poznajo sistema rejništva. Na okrogli mizi sem slišala, da nisem edini primer, ko strokovnjak reče: »Pa kaj bi radi? Kakšni ste bili pa vi pri teh letih?« Že res. Ampak midva nisva iste krvi. Ne zahtevam, da bi bil otrok identičen meni ali biološkim hčerkam, ampak treba mu je pomagati, mu odvzeti bolečino, krivdo in stisko, ki so v njem. Otroci imajo marsikaj za sabo. Za vse, kar se jim je zgodilo, krivijo sebe. Ob materinskem dnevu se mi trga srce. Ne zaradi mene, zaradi otrok. Vsaka mama bi morala razmišljati, kaj pa če se ji nekega dne kaj zgodi, denimo depresija, psihoza. Ljudje se premalo zavedamo, da nismo pred ničemer obvarovani. Najbolj zadovoljna sem, ko biološki starši pridejo k nam na obisk k otrokom, in ne otroci k njim, ker se tukaj počutijo bolj varno. Mamice se vsi zelo razveselijo. Tudi Sarica. Zadnjič jo je vprašala, kaj si želi, da ji prinese. Tri žoge, je dejala. Za Eviko ne, ker je premajhna, ampak za Eneya, Enyo in zanjo. Ko je bila Sarica majhna in se je med maminim obiskom razjokala, ji je rekla: »Zdaj pa idi k mami Tanji, da se pomiriš.« Dala mi jo je, rekoč, da ve, da je ne bom odtrgala od nje.

Katere rane so najhujše? Kdaj jim je najtežje?

Ko pripovedujejo o težkih preizkušnjah, jokam. Zdi se, kot da se jim rane ne bodo nikoli povsem zacelile. Prav zato bi bilo treba uvesti stalni strokovni terapevtski tim, ki bi poznal področje rejništva in bi deloval regionalno. Ta rešitev je bila predlagana že pred leti in je predvidena v okvirni reorganizacij CSD, a ne ve se, kdaj bo realizirana. Tako bi bili strokovnjaki poleg že pri odvzemu in bi otroka tudi spremljali. Kako naj na CSD, s katerim imamo sicer redne mesečne stike, vedo, s čim vse se ubadamo v družini? Ko poslušaš zgodbe otrok, ko odraščajo, ko jih vzgajaš, ko gledaš film, pa razlagajo, da so morali krasti, drugače so bili tepeni. Ni toliko problem hrana, ki je niso dobili, ampak to, da so jih učili krasti. In kaj nam zraste? Potlej se čudimo, zakaj je toliko kriminala.

Kako velik šok za otroka je prihod v družino?

Gre za dvoje stvari, eno je odvzem, ko so starši nesposobni pa nekako ne podpišejo soglasja, da dajejo otroka v rejo ... (Medtem se vname mali boj, na katerem od maminih kolen bo sedela katera od najmlajših dveh. Ko se končno namestita in ugrizneta v piškot, mama Tanja nadaljuje.) Starši naših štirih sorojencev so se strinjali, da jim bo pri nas bolje. Niso jih pustili z lahkim srcem. Otroci skrivajo bolečino v sebi. Nas imajo radi. Radi imajo svoje starše. Kako narediti, da ne užalijo nas ali staršev? Razdvojeni so. Že tu nastane problem. V puberteti se skoraj vsak mladostnik išče. Preverja svoje korenine in išče razloge za rejništvo. Saj so pri biološkem otroku tudi problemi, ampak razlika je, da ima tvoje gene. Nekateri so prav užaljeni, ko rečem, da ima vsak zapis od prej, od svoje biološke družine. Veste, tudi jaz vidim, da ima denimo punčka čisto enako potezo na obrazu kot njen biološki ata. Ki ga vidi redkokdaj. Ampak res je to v njih, tega jim ne moremo odvzeti, naših korenin jim ne moremo dati. Mislim, da je prav, da vedo, od kod izhajajo, da vedo, zakaj so morali od doma, da morda niti ne gre za vse kriviti staršev, saj se vedenjski vzorci ponavljajo iz generacije v generacijo. Rejniki se bojimo, da ne zaidejo na isto pot kot starši. Ne zato, ker bi rekli, da so enaki kot starši. Ne. Ampak ker jih vleče. Denimo, pri prvi deklici do osemnajstega leta sploh nismo vedeli, da je Rominja. Mislim, vedeli smo že, ampak razen da je imela malce temnejšo polt, ji nihče ni mogel ničesar pripisati. A povem vam, da jo je potegnilo. Hitro po polnoletnosti je šla v romsko naselje. Njeno odločitev sem spoštovala. Ponavljam, da kri ni voda. Če ne napravimo reza, jih gotovo potegne. Zato moramo biti močni in pri tem potrebujemo pomoč. Ne zaradi nas, ampak zaradi otrok.

Ko gledate Simono, zdaj odraslo žensko, na kaj pomislite?

Ko pride sem, mi dostikrat reče: »Mama, kako lahko zdržiš. Sem bila tudi jaz taka?« Zdaj bi ona meni pomagala s tisto vzgojo, ki sem ji jo dala. (Topel nasmešek.) Kaj naj naredim? Naj jih še jaz zavržem? In kaj bo, ko bo otrok desetkrat zavržen? Nekateri menijo, da bi se moral najpozneje v treh letih rejništva vrniti domov, a razmere v matični družini zanj pogosto ostanejo nespremenjene. In če ga starši niso sposobni vzeti nazaj, zakaj bi ga selili? Kaj bi pri mojih štirih? Meni je to nerazumljivo. Meni je za deco. Zanje bi naredila vse. Za svoje in rejniške. Za drugo mi ni.

Ali menite, da je o rejništvu v slovenski javnosti še vedno veliko negativnih predsodkov kakor tudi krivičnih obtožb?

Žal, ljudje še vedno največkrat vidijo tisti znesek, ki ga dobimo. Pravijo, da tega ne bi delali, če se nam ne bi izplačalo. Ko se na glas govori o rejništvu, se rado omenja samo slabo prakso s tega področja, in potem ljudje vse poistovetijo. Nekateri sploh ne poznajo rejništva, denimo na fakultetah (študij socialne pedagogike, specialne rehabilitacije), ko sta hčerki kaj razlagali, jih veliko ni vedelo, kaj to sploh je. Še najbolj žalostno pa je, da imajo otroke včasih za prestopnike oziroma manjvredne svojim ter jih celo nekako umikajo od naših otrok, namesto da bi jih učili strpnosti, spoštovanja, solidarnosti. Včasih, ko CSD odvzame otroke biološkim staršem, so vsi pametni, vsi vedo povedati, kaj se je dogajalo, kako so bili ubogi, le kaj se je čakalo … A nihče ni prijavil, nihče se noče vpletati. Ne zavedajo se, da so s tem sokrivi za trpljenje. Otroke je treba zaščititi, zato bi se take svari morale prijavljati (bodisi v bioloških ali rejniških družinah) in bi CSD lažje ter predvsem pravi čas ukrepal.

Slabih rejniških zgodb pri nas ni več veliko, zakonsko je to področje razmeroma dobro urejeno. Kakšna je praksa, ko gre za potrebe otrok?

Jaz nimam nekih problemov. Na pristojnih CSD mojih otrok mi vedno prisluhnejo in pomagajo. Seveda je kakšne stvari treba še izboljšati, v samem sistemu. To poskušamo reševati prek Rejniškega društva Slovenije, kjer sem podpredsednica, sodelujemo tudi s Skupnostjo centrov za socialno delo. Najbolj me motijo birokratske stvari, denimo, otrok v rejništvu naj bi bil upravičen do plačila vrtca, vlogo za subvencijo pa vseeno moramo dati. Problemi so tudi pri zavarovanju: če je otrok polnoleten, zavarovan kot občan – biološki starši so brez zaposlitve –, mu je treba plačevati dodatno zavarovanje, čeprav se še izobražuje.