Mami, zaljubljen sem – na internetu!

Triindvajsetletnik po letih in urah za računalniškim zaslonom ni več mogel zadrževati ne urina ne blata, deček, ki je preigraval računalniške igrice, v šoli ni več mogel odgovarjati na vprašanja učiteljice, mož, ki je po internetu komuniciral s svetom, ni več zmogel svoji ženi povedati niti enega smiselnega stavka. To so zgolj nekatere skrajne posledice zasvojenosti z računalnikom, s katerimi se je v zadnjih letih srečal Miha Kramli, terapevt in vodja novogoriškega centra za zdravljenje odvisnosti.

V ambulanto skoraj vsak dan pokliče kdo prestrašen, da je sam ali kdo od njegovih bliž­njih zasvojen z računalnikom, vsaj enkrat na mesec sprejmejo koga od njih na terapijo, pove Miha Kramli. Goriška ambulanta je edina v javni zdravstveni mreži, ki se v Sloveniji ukvarja tudi z zasvojenostjo z vsebinami na računalniku: z igrami, igrami na srečo, socialnimi omrežji, pornografijo in lakoti po najrazličnejših informacijah.

S Kramlijem smo se pogovarjali pred dnevi v Hrastniku, kjer je učencem tamkajšnje osnovne šole dopoldne, zvečer pa njihovim staršem in drugim odraslim predaval o pasteh različnih vrst zasvojenosti – v okviru projekta Neodvisen.si, ki je pred slabima dvema letoma iz primorske kampanje seznanjanja javnosti o zasvojenosti prešel v vseslovenskega pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Danila Türka. Samo lani so pripravili skoraj 130 dogodkov, ki se jih je udeležilo več kot 40.000 ljudi, otrok, mladih in odraslih, je povedal Bojan Kodelja, čigar zamisel za sprva dobrodelno akcijo na Goriškem se je razrasla najprej v kampanjo in nazadnje v projekt s svetom 20 strokovnjakov s področij, ki so povezana s problematiko zasvojenosti; med njimi je tudi Kramli. S Kodeljo sta bila v Hrastniku posrečen in prepričljiv voditeljski in predavateljski par, ki mu je večina otrok prisluhnila presenetljivo zbrano. Z goriškim terapevtom smo se pogovarjali predvsem o nevarnostih pretirane in neobvladane uporabe računalnikov za otroke in mlade.

Odvisnost ni zasvojenost

»Moj bratranec je nenehno na računalniku!« se oglasi osnovnošolec na predavanju za učence druge tria­de (predavanja so pripravili in prilagodili za vsako triado posebej). Kar sicer ne pomeni nujno, da je zasvojen … »Od računalniških vsebin smo v današnji družbi odvisni – nanje je vezano naše delo, izobrazba … In dokler uporabljamo računalnik zgolj v ta namen, nam ne povzroča škode. Ko pa so te vsebine v vlogi pozabe, tolažbe, odklopa, prikrivanja žalosti in jeze, ko človeka omamljajo, ga lahko pahnejo v zasvojenost,« pojasni Kram­li, ki je prepričan, da računalnika za zabavo otroci do petnajstega leta starosti ne bi smeli uporabljati dlje kot pol ure na dan, starejši pa ne dlje kot uro, če jim je to edina sprostitev, ki si jo privoščijo.

Računalniške igre, socialna omrežja, igre na srečo, pornografija in nenasitnost po najrazličnejših informacijah so najpogostejše pasti, ki povedejo v zasvojenost. Ali poznajo facebook, predavatelj bržkone že z vnaprej znanim odgovorom vpraša polno dvorano osnovnošolcev. V en glas: jaaa! Ga uporabljajo? Dvoglasno: Jaaa! Neee! Na enem od posnetkov, na katerih znani Slovenci (med njimi Tomi Meglič, pevec Siddharte, Peter Poles, Jurij Zrnec, Vlado Kreslin …) povedo svoje izkušnje in posvarijo pred pastmi zasvojenosti, informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar najstarejše osnovnošolce opozori, da bodo čez nekaj let morda že iskali službo in da jih utegne doleteti zavrnitev tudi zgolj zaradi vsebin na spletu, ki so jih sami in njihovi prijatelji lahkoverno objavljali na njem.

»Ljubezen« na internetu

Kramli pa posebej opozori na dvoje: »Sin pove staršem, da ima dekle. Kje pa je, so presenečeni. Kje le, nenehno sva v stiku na internetu, kako sta vidva zastarela, sin zavija z očmi … Dejstvo, da osnovno potrebo po dotiku, bližini, toplini dejansko izrine čustvena potrditev na internetu, nas mora zaskrbeti.« Otroci praviloma še niso povsem razvili komunikacijskih sposobnosti, izkusili prijateljstva, ljubezni v vsej polnosti, v živo, tako da imajo lahko v življenju hude težave, če prve takšne stike doživljajo le na spletnih družabnih omrežjih, svari terapevt. Poleg tega omeni igranje pokra na spletu. »To je v izjemnem razmahu, tudi med mladoletniki. Z njim so ljudje že izgubljali svoje premoženje, otroci so zaigrali imetje svojih staršev …«

Do vloge staršev v razvoju zasvojenosti od računalniških vsebin je precej kritičen, kadar si tako kupujejo mir. »Otroku dajo mobilnik, recimo, da bo lahko na njem igral igrice med čakanjem pri zdravniku, na avtobusu, na dopustu, da bodo oni torej imeli mir – namesto da bi uporabili svoje starševske sposobnosti in s sodelovanjem, discipliniranjem vodili svoje otroke. Otrok tako ne dobi izkušnje avtoritete, in ko drugi postavijo predenj zahteve, jih ne zmore izpolniti. Tak otrok navadno tudi čedalje več ur poseda pred zaslonom, izgublja povezanost z zunanjim okoljem, z realnostjo, svojo identiteto gradi s srkanjem iz umetnih, nerealnih svetov. Kar lahko pozneje vodi v samomore, agresijo …«

Terapevt poudarja, da je o nevarnostih uporabe računalnika na voljo premalo znanja. Računalnik moramo uporabljati, nihče pa nas ne na­uči, kako in katerim čerem se moramo ogibati. O tem bi se morali starši podučiti še pred rojstvom otroka, otroke pa bi morali o tem seznanjati doma, v vrtcu, šolah. »In ko pride računalnik v hišo, bi morali starši takoj jasno povedati, da bo predvsem za delo, in ne zabavo.«

V Sloveniji možnosti 24-urne oskrbe nekemičnih zasvojencev ni, čeprav jo nekateri močno potrebujejo, še opozarja Kramli. »Zdaj jih pošljemo v Italijo in Španijo, kjer imajo kombinirane terapevtske skupnosti in kjer ostanejo približno leto dni ali več, če si želijo. Izkušnje so kar dobre. Pri nas pa bi bilo smiselno, če bi v okviru 18 centrov za zdravljenje odvisnosti uredili tri ali štiri, ki bi bili specializirani tudi za nekemične zasvojenosti, a kljub nenehnim pobudam za to nismo prejeli še nobenega odgovora.«