Marija Sreš, misijonarka: Potem ti ukradejo srce in ostaneš

Očarala me je s karizmatičnim nastopom na Ježici in to me je nagovorilo, da sem začela brati njeno Tam, kjer kesude cveto. Za pogovor sem jo obiskala na njenem domu v Beltincih. Pogovarjali sva se v sončnem sobotnem dopoldnevu, preden je odšla na srečanje gimnazijskih sošolcev v Mursko Soboto: na 52. obletnico mature.

Pred več kot 40 leti ste kot misijonarka odšli v Indijo. Kako je pravzaprav naneslo, da ste prišli ravno v Indijo?

Nameravala sem na Japonsko, zato sem se šla v ZDA učit angleščine, ampak potem je direktorica naše ustanove pisala, da bi indijska vlada morda dala vizum Jugoslovanki. Vse od leta 1947, od osamosvojitve, indijska vlada namreč ni dajala vizumov tujim misijonarjem, ker se jim je zdelo, da so Angleži naredili dosti slabega. Ko se je torej pokazala možnost, sem zaprosila za vizum in ga dobila za eno leto. Tako sem prišla v Indijo, ne po lastni želji, ker se mi je zdelo nemogoče, ampak tako, po božji volji. (Smeh)

Indija je prostrana dežela, v njej živi več kot milijarda in dvesto milijonov ljudi, sestavljena je iz 28 zveznih držav in vas so poslali v Gudžarat, na zahod. Kako bi opisali ta del Indije?

Zvezna država Gudžarat ima 50 milijonov prebivalcev. Hindujci so v večini, so tudi muslimani in obenem 7,5 milijona staroselcev, to so plemenska ljudstva, ki niso vključena v kastni sistem. V Gudžaratu so bile že naše sodelavke, pa so me poslali tja, da nekako premostim starostno razliko med mlajšimi Indijkami in starejšimi Špankami – jaz sem bila takrat stara 27 let. Najprej sem šla v Rajkot, mesto, ki je imelo štiri milijone prebivalcev – to je za Indijo majhno mesto, za Slovenijo veliko. (Smeh) Imeli smo elitno šolo za dekleta in še socialni center za revne. Iz Rajkota sem šla v Ahmedabad, prestolnico Gudžarata, kjer sem se učila gudžaratskega jezika. Zaradi težav z vizumom je nekdo predlagal, da bi šla študirat primerjalno književnost gudžaratskega jezika in angleščine. Ljudje mislijo, da je vsak misijonar zaželen, da je dovolj, če imaš voljo, ampak v Indiji ni. Moraš imeti vsaj univerzitetno izobrazbo, da te sprejmejo, ker pravijo, da imajo že dovolj nepismenih. In če imaš univerzo v njihovem jeziku, je to prednost. Takrat se je naša skupina odločila, da pustimo šolo za elito in gremo med revne.

Vse do drugega vatikanskega koncila je Cerkev večinoma delala z bogatimi. Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. pa sta prosila, da gremo med revne. Tako sem leta 1976, ko sem končala univerzo, šla v dolino Sabarkante, kjer so živeli staroselci plemena Dungri Garasija, ki so eni izmed prvotnih prebivalcev Indije in so bili del plemenske skupine Bil. Sabarkante je pokrajina na severu Gudžarata, na meji z Radžastanom. Tam je pokrajina kot naše Goričko; lepa, zelena med deževno dobo, potem pa se posuši.

Indijo močno zaznamuje tudi kastni sistem. Kako bi ga vi po štirih desetletjih življenja tam razložili Slovencem?

Kastni sistem v Indiji vlada že kakih 5000 let in Indijci so nanj zelo ponosni, ker pravijo, da je Bog tako razdelil ljudi, na razne skupine. Na vrhu so brahmani, tisti, ki so izšolani in ki lahko učijo. Druga kasta so bili plemiči in vojščaki. Tretja kasta so veliki kmetje in poslovneži in četrta kasta je uboga raja. Ta kastni sistem je po ustavi prepovedan, ampak v praksi še vedno deluje. Kaste se med seboj ne smejo mešati, ni porok med njimi, otroci ne sedijo skupaj v šoli. Na jugu Indije, kjer je katoliška cerkev še iz 1. stoletja, iz časa apostola Tomaža, sem videla, da imajo brahmani svojo vrsto, ko gredo k obhajilu.

Mi smo se odločili, da gremo med staroselce, ki ne spadajo v nobeno kasto, so najnižji. Vlada jih diskriminira, čeprav je med njimi največ enakopravnosti, tam ima npr. ženska dosti več pravic kot v kastnem sistemu.

Povejte kaj več o svojem delu in življenju s staroselci.

Staroselcev Dungri Garasija, kar pomeni hribovski Garasija, je bilo približno dva milijona, polovica jih živi v Gudžaratu, polovica pa v Radžastanu. Med staroselci je več spolne enakosti, ampak v obeh sistemih je ženska manjvredna. Indijci imajo namreč filozofa Manuja, ki je rekel, da ženska sploh ni popolna oseba, da potrebuje nadzor moškega. Kot otrok je pod očetovim nadzorstvom, kot poročena pod moževim, ko pa ostari in če postane vdova, pa sinovim.

S sodelavkami smo jih najprej obiskovale, nato smo si razdelile delo: ena je bila medicinska sestra in je imela ambulanto, druga je bila katehistinja, jaz pa sem se podala med ženske. Najprej smo se morale razgledati in se naučiti, kako ti ljudje živijo, kako mislijo in kaj bi radi. Po enem letu bivanja sem se odločila, da grem živet k družini, da jih spoznam od znotraj. Ko z njimi živiš, vidiš, kako je živeti v revščini in kako je, ko si vedno, vedno lačen.

Vaša prva srečanja z Indijo niso bila najbolj enostavna. Kaj se je zgodilo, da vam je kljub vsemu ukradla srce?

V Indiji je bilo meni najteže zaradi vročine. Jezilo me je, ko sem se znojila in mi je veter nosil pesek v lase in me je potem srbelo. Prvo leto na vasi je bilo zelo težko. Potem sem rekla sama sebi in Bogu, da bom poskusila, ampak samo eno leto. A ljudje, ki so revni, vendar topli, so me zadržali. Ukradli so mi srce in ostala sem z njimi in res nisem mogla proč.

Kako ste sicer doživljali vlogo misijonarke med staroselci kot bela ženska v družbi, v kateri je, kot ste rekli, ženska zelo malo vredna?

Spoštovala sem njihovo kulturo in se toliko prilagodila, kolikor se mi je zdelo potrebno: z obleko – nosila sem sari, a si nisem zakrivala obraza –, s hrano, hodila sem peš, se pogovarjala v njihovem jeziku, vse sem vikala, tudi otroke. Nisem pa se ponižala. Rekla sem: me ženske smo enake. Imamo svoje dostojanstvo in pred Bogom smo vsi enaki, moški in ženske, in to sem jaz živela v praksi. Potem sem začela delati iz te lastne izkušnje. Naš cilj je bil pomagati, da se zavedajo svojega dostojanstva in same sebe spoštujejo. Tako sem razmišljala in sklenila, da jih bodo moški bolj spoštovali, če bodo kaj zaslužile, zato sem uvedla razne programe v okviru njihovih občin. Ljudem nisem hotela dajati denarja, predvsem ne miloščine. Povezala sem se z indijskimi socialnimi delavkami, sodelovale smo v različnih projektih: za perutnino, razvoj pismenosti, pogozdovanje, delo na cesti, ročna dela ... In ko so ženske začele prinašati denar, so bile tudi bolj spoštovane. Ampak to je trajalo leta in leta, tudi dvajset let. Vključevala sem se tudi v njihove plese, kulturo.

Včasih me tu vprašajo, koliko ljudi sem krstila, in ko rečem, da nikogar, rečejo: »O, potem si zapravila svoje življenje.« Ne, jaz sem jih učila vrednot, solidarnosti, spoštovanja, samospoštovanja, dela. Delo je vrednota, če si z lastnimi rokami služiš kruh, je bolje to kot večno čakanje, da ti kdo kaj da. Spodbujala sem jih, da so svoje otroke pošiljale v šolo. Imeli smo razne tečaje, ekskurzije. Ljudje se učijo najrazličneje. Dala sem jim občutek, da so to same dosegle, brez mene, kar je zelo pomembno. Ne morem biti jaz herojka. Včasih se smejem, ko slišim, ko nekatere misijonarje tukaj tako hvalijo, ampak nikomur ne more uspeti, če nima zaledja, če ljudje nočejo sodelovati. Z menoj so ženske sodelovale, to je naše delo in v tem pogledu sem zelo ponosna nanje. Zato sem vse knjige, še posebno prvo, posvetila njim.

Indijske ženske resnično izžarevajo ženstvenost, zato je še bolj boleče prebirati zgodbe, ki zdaj pridejo tudi do nas, o posilstvih, ki se dogajajo v Indiji. Zakaj je tako dojemanje ženskega telesa tam tako poniževalno?

Mislim, da to izhaja iz kastnega sistema, mogoče tudi iz fevdalizma, da ženska še ni človek. Moški ima popolno oblast nad njo. Ne učijo jih spoštovanja, to sem videla tudi pri nas v šoli. Naš župnik mi je rekel, da moram dekleta pripraviti za zakon, da se bodo znale prav vesti. »Tudi fante!« sem rekla. »Fante? Kaj pa fante? Kaj pa jim manjka?« »Isto kot dekletom.« Spoštovanja do drugih, do žensk. To jih moramo naučiti. Potem sem imela skupne tridnevne tečaje za fante in dekleta. Seveda so spali ločeno, ampak kakšen dogodek je bil to v vsej dolini.

Videla sem, ko so pripeljali mrtvo dekle, ki so jo posilili in je izkrvavela. Kaznovan ni bil nihče. Rekle so mi: »Za nas je življenje taka vrednota, da zanj ni nič predrago.« Seks je ena od oblik preživetja. Mi smo na to gledali drugače: to je izkoriščanje, kriminal. Ne, to je način preživetja. Zato je bilo dobro, da sem šla z njimi živet, ker moraš gledati z njihovimi očmi, sicer se ti zmeša. Ja, zmeša se ti.

Promiskuiteta je moškim očitno zelo domača, ob tem se nezakonski otrok ne sme roditi, posledice vedno nosita ženska in seveda nerojeni otrok. Moškim je vse odpuščeno. Zakaj?

Za ženske seks ni greh. Rekle so mi, da je zanje naravno videti starše, kako spijo skupaj. To je zanje tako naravno kot hrana. K meni pa so prihajala tudi dekleta, ki so zanosila, ker niso uporabljala nobene kontracepcije. »Pa zdaj, se ne boš poročila?« »Ne, ker noče priznati otroka.« Če je moški priznal otroka in se je hotel z njo poročiti, je bil otrok rešen. Ni pa nihče sprejel otroka tujega moškega. Tako sem videla tudi dosti splavov. Naša medicinska sestra je rekla, da jih ne bo delala, a so imele ženske svoje metode. Nekatere so zato tudi umrle ali pa niso nikoli več rodile. Dekleta so veliko trpela, a rekla so: »To je za nas normalno.« Poročene so bile dokaj zveste moškim, moški pa niso bili tako zvesti, vendar so ženske rekle, življenje je več vredno, dajmo, smejmo se. Toliko humorja sem videla, občudovala sem to veselje, tisti nasmeh, medtem ko sem se jaz zanje obremenjevala, a so mi rekle: Pa kaj se obremenjuješ, jutri bo nov dan. Oni živijo iz dneva v dan. Imajo pač drugačen odnos. Danes smo se najedli, jutri pa bo že nekaj. In tu se nalezeš topline, pozitivnega gledanja in zaupanja v Boga.

Pišete, da se v molitvi obračate k Njej …

V Indiji imajo tudi dosti boginj, a kljub temu je ženska v družbi manjvredna, zelo ponižana in še bolj izkoriščana. Marija ni boginja, je naša priprošnjica, zame raje prijateljica, in se k njej zatekamo za pomoč. To mi je pomagalo. Večkrat sem ugotavljala, kako bi Bog mene kot žensko popolnoma razumel, če bi bil samo moški. In sem rekla, Bog je oboje, zame je tudi ženska. Zame je več vredna tista ženska plat Boga, tam se počutim identificirano in tam se počutim sprejeto tako, kot sem, in brezpogojno ljubljeno.

V resnici je tudi v krščanstvu še zelo močan duh patriarhalnosti, kajne?

Uau. Grozno. Zelo. Slovenijo sem zapustila takoj po vatikanskem koncilu, ko je bilo toliko upanja, da se bo tudi Cerkev odprla, da bodo tudi duhovnice, da bo ženska imela enake možnosti kot moški. In zdaj ko sem se vrnila, se mi zdi, da je Cerkev nazadovala, in se čudim, kako to ljudje sprejemajo tukaj, da se o tem sploh ne pogovarjajo, ne zanima jih. Vsi bi morali več zahtevati od Cerkve, najti svojo vlogo v njej, ne biti tako pasivni. Biti aktivni. Občestva naj bodo živa.

Med misijonskim delom ste tudi pisali. Štiri knjige ste napisali v gudžaratščini in Tam, kjer kesude cveto je Gudžeratska literarna akademija uvrstila med sto najpomembnejših knjig v gudžaratski književnosti. Kaj vam pomeni pisanje?

V Indiji sem v začetku pisala samo dnevnike. Ljudem je bilo treba pomagati materialno, bili so lačni. Bilo je veliko lakote, tudi vode je bilo vedno manj, ni bilo obleke, zdravil. Potem sem srečala duhovnika, jezuita in mu pokazala svoja poročila – jaz sem vedno pisala poročila, da bi dobila kake projekte – in rekel mi je, imaš dober stil, zakaj ne bi pisala zgodb. Zgodbe? Pa to je potrata časa. Ne, ne, ne, je rekel. Poskusi! In obenem sem ženske učila pisati in so mi rekle, daj, ti nam napiši zgodbe. Tako nekako so nastale. Imela sem res srečo, da sem jih izdala.

Profesor, ki mi je pomagal popraviti slog, me je peljal h gudžaratskemu pisatelju, ki je napisal spremno besedo, kar so objavili tudi v časopisu in potem to posredovali največjemu gudžaratskemu pisatelju Manubhaju Pančoliju. On je knjigo prebral in mi napisal pohvalno pismo in tudi svetoval, naj jo pošljem na Gudžaratsko akademijo literature in umetnosti; leta 1994 jo je nagradila. Tako sem prišla v stik z ustvarjalci, kar mi je veliko pomenilo.

Literarno nagrado pa sem prejela tudi za svojo drugo knjigo Ženska ženski ter zadnjo knjigo Najprej je bila ženska. Res, Indija me je popolnoma nagradila tudi literarno.

Kako zdaj doživljate položaj žensk in življenje nasploh v Sloveniji?

Zelo sem hvaležna Bogu za to svoje življenje. Zdaj uživam, ker delam, kar hočem. Pišem, še vedno pišem. Mislim, da bi morali biti dosti bolj pozitivni, imeti rajši življenje, kot ga imamo, in se ne bi zamotili s postranskimi stvarmi. Radi bi imeli še več, kot imamo – ne vem, zakaj so materialne dobrine taka vrednota. Ljudje premalo delajo na sebi, da bi rekli, dovolj je dovolj, zdaj se bom pa usedel, si oddahnil in rekel, hvala Bogu in hvala tebi in tebi, da je življenje tako lepo. To včasih pogrešam; da bi se še o čem drugem pogovarjali, ne samo o vremenu, krizi in politiki, ampak tudi o tem, kar smo dosegli, da bi kaj pozitivnega ustvarjali, proslavljali majhne dogodke. Lani sem bila stara 70 let in sem rekla, pa bomo proslavili. Ljudje v Sloveniji so bolj vdani v usodo kot v Indiji.

Mislim, da so Slovenci zelo, zelo sposobni in delovni in bi morali biti bolj samozavestni in rekli, mi hočemo to in to in to in to bomo dosegli, kot narod, kot posameznik.

Pa ženska v Sloveniji?

Tu je nasprotno kot v Indiji. Moški doma ne prevzame vseh odgovornosti, ki mu pripadajo, ženska pa kar jih. Tu je premalo pogovora med možem in ženo. V družbi in Cerkvi ženska še vedno nima enakih možnosti, razen če v družbi deluje po moškem vzorcu, kar pa ni po »žensko«.

Jaz mislim tako, vsak človek je rojen z nečim – nekaj je podedoval po starših, temu bi hindujci rekli karma, jaz bi rekla katoliško izvirni greh in je treba v sebi predelati, iz sebe narediti tisto, kar lahko narediš, najbolje. Ne moreš reči, ko sem bil majhen, mi starši niso dali tistega, nisem mogel iti v šolo. Pusti to, starši so ti dali, kar so ti mogli dati, zdaj pa ti prevzemi odgovornost in iz sebe naredi, kar lahko. Zdi se mi, da ta odgovornost ni ozaveščena. In tega nam nikjer nihče ne pove.

»Misijonarka je ženska, ki gre tja, kjer je ne želijo, a jo potrebujejo, in odide od tam, kjer jo želijo, a je ne potrebujejo ...« Tako citirate prijateljico misijonarko. Je bilo težko oditi?

Ja, zelo. Zelo. Ko se človek naveže … Jaz še zdaj nisem odšla. Zadnja leta sem doživljala zelo globoko krizo, ker se v Sloveniji nisem našla. Vedno sem vse po indijsko mislila, nisem se tu vključevala, nisem popolno živela. Tudi se nisem počutila razumljene. Zdi pa se mi, da letos bolj z gotovostjo stopam po slovenskih tleh.