Marja Strojin (1940–2013)

Marja Strojin – psihologinja, direktorica Svetovalnega centra v Ljubljani, socialna aktivistka, prostovoljka, delavka v mnogih nevladnih organizacijah, velika predavateljica in izobraževalka ljudstva – staršev, vzgojiteljic, učiteljic, bolnikov in invalidov. Ženska, ki je premagala raka in pomagala drugim, da se borijo z njim, človek, ki mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, predvsem kaj se dogaja z otroki na ravni družbe, politike, institucij. Zagovornica otrokovih pravic, borka za otrokom prijazno šolo, stara mama – varuška treh vnukov, ljubeča skrbnica svoje stare tete v Mislinji, oseba, ki si ji verjel in se nanjo zanesel. Na različne načine lahko razmišljamo o Marji.

Toda ti delni pogledi, tudi če jih poskušamo sestaviti v celoto, nekako ne naslikajo celovite Marjine podobe. Bliže ji pridemo z izjavami ljudi, ki so jo poznali. »Ko je vstopila v prostor, ga je zapolnila,« pravi ena kolegica. Zapolnila s toplino, energijo, zavzetostjo, povednostjo in izraznostjo stališč, s pogumnim zavzemanjem za dobro in proti slabemu. Prostovoljke Onkološkega inštituta, s katerimi je sodelovala zadnja leta, so zapisale: »Nam bo ostal hvaležen spomin na njeno radoživost, toplino, človečnost, umirjenost, na številne iskrice znanja, strokovnosti in življenjske modrosti, ki jih je delila z nami.« »Veliko nam je dala ... Bila nam je prijateljica in zaveznica.« »Človek, kakršnega redko srečaš ...« A svetovanje prostovoljkam je bila le ena, lahko bi rekli obrobna (beseda ni dobra, kajti Marja je vse, česar se je lotila, delala zavzeto, nikoli obrobno) dejavnost Marjinega opusa.

Če ti je Marja kaj rekla, si si zapomnil. Nekako je prodrlo vate in ostalo v tebi. To velja za osebni pogovor in za njene besede, izrečene v javnosti. Ljudje so jo citirali; mnogo pogosteje kot velike znanstvenike otroških duš in človeških duš nasploh. Znala je prevesti strokovna spoznanja in osebne izkušnje v povedi, besede, ki so bile ljudem blizu.

Pri Marji sem občudovala njeno sposobnost udejanjiti ideje in načela v konkretnem delovanju. Lažje je nizati inovativne ideje kot jih prenašati v prakso. Več energije, več poguma, več ustvarjalnosti in vztrajnosti potrebuješ za prenos v prakso.

So ljudje, ki delujejo kot vezivo skupnosti, žarčijo energijo in jo prenašajo na druge, udejanjajo zavzetost, pogum in dostojanstvo. Njihova veličina ni pojav, merljiv z nazivi ali dramatičnimi dosežki. Pretaka se po socialnem tkivu in mu daje pozitivno energijo, kakovost. Vse to poteka z zelo konkretnimi dejanji, prizadevanji, napori, osebnimi izpostavljanji.

Marjo spoštujem kot človeka, s katerim sem imela čast sobivati in sodelovati. Toda še bolj me vznemirja Marja kot pojav zavzetosti za dobro, osebnega in socialnega poguma, odgovornosti do sočloveka in družbene odgovornosti. Še posebej v času, ko sodobne družbene silnice izrivajo človečnost iz skupin nosilcev moči, imetnikov denarja, pogosto tudi posestnikov strokovnih znanj.

Menda sem nekoč rekla Marji: »Hvala ti, da si.« Še enkrat, hvala. Nekako mi ne gre, da bi zapisala: »Hvala ti, da si bila.«