Tiskane izdaje
Področje materinstva je ostalo nekakšna siva cona sodobnosti, v katero posegajo strokovnjaki s teorijami in praksami, ki oblikujejo trende v družbi. Pogoji za življenje žensk in otrok pa se slabšajo tudi v Evropi in s tem v Sloveniji. Tudi to vpliva na razumevanje vloge žensk in otrok v družbi v povezavi s starševstvom.
Od priseganja na instinkte do starševske šole
Sodobna zmeda na področju materinstva se pri nas kaže tudi v stiku z javnim zdravstvom, ki na eni strani skrbno bedi nad novorojenčki, od matere pa pričakuje sledenje navodilom, čeprav so ta nepraktična ali psihološko uničujoča, kar se nemalokrat kaže tudi v porodni in obporodni negi.
Drug primer je šola za starše, ki naj bi jo v sklopu javnega zdravja obiskovali bodoči starši otroka – kot se je slikovito izrazila nosečnica po predavanju šole za starše, »očitno tudi fakultetna diploma ni dovolj, da bi človek znal okopati otroka«.
Postopki nege otroka so namreč predstavljeni z institucionaliziranimi navodili izza katedra. Na drugi strani patronažne sestre, ki obiskujejo matere na domu, poudarjajo, kako pomembno je, da mame »ne komplicirajo in sledijo instinktu«. Hip za tem privlečejo iz torbe tehtnico in otroka ocenjujejo prvenstveno po številu pridobljenih gramov.
Materinstvo je tako že na začetku vpeto v shizofreno stanje – med beleženje gramov in sledenje instinktom. S tem da so matere prepuščene na milost in nemilost strokovnjakom. Opozarjanje na kontradiktornosti pa se navadno konča s kritiko na račun staršev (predvsem matere) – v kontekstu »povprečnih« okoliščin, kjer ni mamil, alkoholizma, hudih zdravstvenih težav ali v problematičnih socialnih okoliščin (prostitucija, nasilje). Tako da so ti »povprečni starši« nato pogosto nemočni kako zaščititi otroke pred nevarnimi okoliščinami (nasilni sosedje, sošolci), ker je takrat kar na enkrat socialna in zdravstvena stroka na nerazložljiv način nemočna.
Povezovalno starševstvo – med privilegiji in selfiji
V svetu in pri nas se uveljavlja povezovalno starševstvo s poudarkom na dolgotrajnem dojenju ter telesnim stikom in druženju z otrokom. Kar je logičen odgovor na natrpane skupine vrtčevskih otrok, slabo kakovost hrane in pomanjkanje časa in energije staršev, ki so vpeti v služenje denarja in kariero. Če zagrizena vpetost v kapitalistični boj za obstanek temelji na individualni moči in zavzetosti, je povezovalno starševstvo usmerjeno v mehko gnezdenje z otrokom, kar vključuje tudi skupno spanje s starši in odsotnost matere z dela vsaj v prvih treh do petih letih življenja.
Takoj se pojavi najpomembnejše vprašanje – kdo si način življenja, ki omogoča povezovalno starševstvo, sploh lahko privošči? Odgovor je privilegirani starši, ki imajo podedovani kapital ali pa ga v kruti ironiji ustvarjajo prav na račun ljudi, ki si povezovalnega starševstva, če že ne drugega, finančno ne morejo privoščiti.
Tako je povezovalno starševstvo privilegij bogatih in prisila revnih. S to razliko, da revni praviloma ne objavljajo selfijev na socialnih omrežjih s počitnic na jadrnici. Prav tako se ne morejo hvaliti z obiskom privatnih šol in posebnih prehranskih in drugih ekspertov, čeprav bi to številni med njimi nedvomno potrebovali. A kdo jim bo plačal najemnino? Kot je zapisala bralka New York Timesa, je nekaj močno narobe v družbi, ki neskončno veliko poudarja skrb za lastne otroke, trpljenje otrok že na drugi strani ceste pa prezre ali kvečjemu nagovori skozi »dobrodelnost«.
Zato najbrž ni naključje, da je največji promotor povezovalnega starševstva dr. Bill Sears zelo krščansko usmerjen, njegova kritičarka pa francoska feministka Elisabeth Badinter. Odsotnost z dela za veliko večino žensk namreč pomeni močno povečanje tveganja nezavidljivih socialnih razmer za otroka.
Večina staršev bi se težko odločila za katerokoli od skrajnih možnosti: da mama ostane doma ali da se vrne na delo takoj po porodu. Služba in dovolj časa za druženje z otroki je tisto, za kar si prizadeva »povprečni starš«. V družbi, kjer otroci niso lačni in prestrašeni, pa ne le lastni. Povezovanje je namreč povsem brez pomena, če se konča tam, do koder se je nekoč vila popkovina.
Ozadje pionirja povezovalnega starševstva – hladna aristokratska vzgoja
Psiholog in psihiater John Bowlby (1907–1990), pionir povezovalnega starševstva, je očeta izgubil v imperialni vojni, mati pa je zanj imela čas le eno uro na dan, malo več pa v poletnih mesecih. Z njim so se ukvarjale varuške, pri sedmih letih pa je bil poslan v internat (boarding school). Bil je torej deležen predvidene »aristokratske vzgoje«, ki zagotovo pušča psihološke stiske pri otroku. Če je bila v njegovem primeru takšna vzgoja posledica statusa njegove družine, se podobno lahko zgodi otrokom revnih, katerih otroci morajo v rejništvo ali še huje, na otroško delo.
Angleški internati, kjer so otroci neprekinjeno bivali (in še bivajo) večino časa, so zdaj prepoznani kot oblika psihološke travme, še posebej zato, ker omenjene inštitucij »tradicionalno« ne odobravajo izražanja čustev. To je okolje, kjer so različne oblike zlorabe prej pravilo kot izjema.
Izgubljeno s prevodom – materinstvo je naporno
Kar se je (ne)hote zgodilo v času promocije povezovalnega starševstva, je nerazumevanje socialnih okoliščin, v katerih so se znašli starši. Ne le v Sloveniji. Ste si kdaj predstavljali, da bodo naši državi potrebni sponzorji za plačevanje otroških malic in kosil?
Ekonomske okoliščine odločilno vplivajo na starševstvo. Zdi se, da je kapitalistična gonja najmanj primerna za zdravo odraščanje otrok in dobro počutje staršev.
Najbolj sporno pa je uvajanje modelov starševstva »po antropoloških vzorih«, ko se iz »plemenskega življenja« izvzame določena oblika starševstva in se aplicira sredi nakupovalnega kompleksa.
Kljub vzgojnemu kaosu se vedno več staršev zavzema za nekakšno srednjo pot – poskušajo pridelati ali kupiti čim več lokalno ekološko pridelane hrane in se družiti z otroki v naravi. Vzgoja ni namreč le tisto, kar se dogaja doma, temveč tudi, kar počnemo kot državljani. To pa so dobro vedele že feministke, da se zasebno in javno pomembno prepleta.
Distanca do potrošniškega vrtliljaka je menda najbolj zgovorna zasebno-javna pot vzgoje, ki jo še lahko uberemo, da bodo otroci imeli čim manj zastrupljeno okolje.
Najbolj sporna za samopodobo staršev se zdi navidezna lahkost materinstva, ki rohni iz osladnih posnetkov na socialnih omrežjih, kjer so le malokrat omenjena odrekanja ter psihološki in fizični napori starševstva. Zadnji, čeprav so prisotni, ostajajo skriti za sončnimi očali in fotografskimi nasmeški. Kot nalašč za potrošniško kuliso »srečne družine«.
