Južnokorejski srednješolci so v četrtek opravljali zaključne izpite, starši in stari starši pa so doma, v templjih in cerkvah molili za svoje otroke in vnuke, da bi si z dobro oceno odprli pot do dobre službe in lažjega življenja. Med približno 690.000 maturanti si jih je tudi veliko pomagalo z molitvijo, drugi pa so vraževerno jedli karamelne bonbone, da bi bili njihovi odgovori pravilni, in se izogibali bananam in algam, da jih na izpitu ne bi spodneslo. »Bila sem živčna že, če sem gledala druge matere, kako pošiljajo otroke na dobre univerze,« je povedala Kvon Džong Hi, katere sin je v drugo opravljal zaključni izpit, medtem ko je ona molila zanj v budističnem templju Džogjesa v središču Seula, kjer so priredili posebne molitve za starše maturantov.
Zaključni izpiti so v Južni Koreji velika stvar in za marsikoga dejansko predstavljajo življenjsko prelomnico. Ko potekajo ustni deli izpitov, letala ne smejo vzletati in pristajati, vozniki pa ne smejo trobiti, celo borza se je odprla uro pozneje, da šolarji ne bi obtičali v prometnih zastojih, zamudnike pa do učilnic lahko pospremi celo policija. Maturanti žvečijo karamele, od staršev dobivajo vilice, da bi »nabodli« pravilne odgovore, in toaletni papir, ki v Koreji pomeni znamenje sreče. Prepovedane pa so banane in sluzaste alge pa tudi ovsena kaša, saj se v korejskem slengu izraz »kuhanje kaše« uporablja tudi, kadar kdo kaj zameša. Celo učitelji morajo opraviti poseben trening, med izpiti pa ne smejo kašljati, žvečiti ali se odišaviti z močnim parfumom, da ne bi motili koncentracije maturantov.
Glede na to, da je za mlade Južne Korejce matura tako pomembna, nekateri ne zaupajo le molitvi in vražam. Leta 2004 je izbruhnil vsedržavni škandal, ko se je izvedelo, da je organizirana skupina dijakov na izpitih goljufala s pomočjo mobilnikov. Šlo je za tako resno zadevo, da so jo komaj odnesli s pogojno zaporno kaznijo na sodišču. Med študenti, ki dobijo slabo oceno, niti samomori niso nekaj nenavadnega.
A v časih naraščajoče brezposelnosti in manj formalnega zaposlovanja, ki ne prinaša tako trdne zaposlitve kakor v velikanskih korejskih konglomeratih, ki so delavcem doslej zagotavljali službo in pokojnino, se molitve staršev ne končajo z maturo. »Moj sin je maturiral pred več kot desetimi leti,« je novinarjem povedala ena od mater v templju Džogjesa, ko je v darovalno skrinjico potisnila bankovec za 5000 vonov (dobre tri evre). »Tukaj sem zato, da mu priskrbim službo.«