Med izcednimi vodami in anaerobno fermentacijo

Ko smetarski tovornjak na južnem obrobju Ljubljane odvrže svoj tovor, po njem takoj planeta velikanska buldožer in teptalnik. Prvi ga razgrne po odlagalnem polju in ga pripravi za drugega, 36-tonsko zverino z jeklenimi kolesi in velikimi špicami, ki smeti zmečka in potlači, da zavzamejo čim manj prostora – in tu in tam prepodi jato ptic, ki so prišle brskat po smeteh. Za njima bager razklada gradbeni material s prekucnika, mimo pa vozijo novi in novi smetarski tovornjaki. Vreme za ogled deponije je bilo idealno: hladno in vetrovno, zato sploh ni bilo značilnega smradu, nad katerim se znajo pritožiti okoliški prebivalci. No, poleti je precej drugače. Na odlagališču nenevarnih odpadkov Barje oziroma Deponiji Barje delo nikoli ne zastane. Če tovornjaki ravno ne dovažajo smeti ali občani ne pripeljejo svoje krame v zbirni center za ločevanje odpadkov, ki obratuje od zgodnjega jutra do poznega večera, in če težki delovni stroji kot mravlje ne garajo na širokem polju, s katerega se na višini 24 metrov ponuja lep razgled na mesto in Barje, pa nenehno obratujeta vsaj nova čistilna naprava za izcedne vode (sliši se ogabno – in tudi je) in prenovljena plinska elektrarna, ki pline, nastale pri anaerobni fermentaciji odpadkov, predela v električno energijo.

Samopostrežba

Na deponiji končajo vsi komunalni (mešani) odpadki iz Ljubljane in okolice, ki jih pritovorijo smetarski tovornjaki. V zadnjih letih, ko je urejen zbirni center za občane, je individualno odlaganje precej drugačno: z avtom se pripelješ mimo zapornic do kontejnerjev, kamor odvržeš staro šaro. Seveda ne kar vse na en kup: odpadki so strogo ločeni, zato je tudi kontejnerjev več kot deset. Včasih si se pripeljal na rob smetišča, kjer so do tebe pritekli Romi in pogledali, ali imaš kaj zanimivega: in če je bilo kaj železnega ali lesenega, so ti smeti odnesli oni, sicer pa si jih moral odvreči sam.

Zdaj Romov na deponiji ni več, pove Mitja Praznik, pomočnik direktorja javnega podjetja Snaga, ki upravlja največje tovrstno odlagališče v Sloveniji. A dokler deponije niso obdali z žično ograjo in namestili varnostnih kamer, so imeli kar nekaj težav z njimi, saj so z brskanjem po smeteh ogrožali tako sebe kakor druge. Pa še po zaprtju so se šli nekateri pritožit na mestni svet, češ kako pa bodo zdaj preživljali otroke. Zdaj lahko na odlagalno polje stopijo samo pooblaščene osebe ali pa gostje s spremstvom.

Gore smeti

Odpadkov je čedalje več. Pred kakim poldrugim desetletjem, ko sem s prijateljem na deponijo odpeljal za prikolico kosovnega materiala, hrib še zdaleč ni bil tako visok, kot je zdaj. Res pa je, da zaradi bolj učinkovitega ločevanja vsako leto zasujejo manj mešanih odpadkov kakor v prejšnjih letih. Lani so po besedah vodje deponije Barje Francija Hribarja odložili 135.000 ton odpadkov, kar je precejšen napredek, če pomislimo, da so še na začetku devetdesetih let na leto dobili tudi po 300.000 ton smeti. Sledil je hiter padec, ko je Slovenija začela prilagajati svoje zakone o odpadkih evropskim, spremenila pa se je tudi industrija, ki je sama začela ločevati in reciklirati.

Zanimivo je tudi, kako se je sestava odpadkov skozi čas spreminjala, pripomni Praznik. V šestdesetih, ko se je odprl prvi del odlagališča – pred tem je bilo v okolici Ljubljane več manjših smetišč –, organskih odpadkov tako rekoč ni bilo. Hrane se ni kupovalo »na odmet«, kdor je imel hišo, je odpadke ponavadi kompostiral za vrtiček, kar je bilo lesenega ali kartonskega, se je pokurilo, poleg tega pa ni bilo toliko neuničljive plastične embalaže, ki je zdaj kljub ločevanju precejšen problem. Na deponiji Barje namreč vsak mesec pregledujejo vzorce mešanih odpadkov, med katerimi je še vedno ogromno tako kartonske kakor plastične embalaže, ki bi jo bilo mogoče reciklirati.

Ločevanje odpadkov

V zbirnem centru deponije radi vidijo, da občani, ki sami pripeljejo odpadni material, že predhodno ločijo odpadke, saj imajo tako manj dela s sortiranjem po kontejnerjih. »Tukaj brezplačno zbiramo vse izdelke, ki grejo v reciklažo. Se pravi, plastično in kovinsko embalažo, odpadne kovine, ki se občanom ne zdijo več uporabne, folijo, karton. Nekdo, ki kupi nov hladilnik, starega pripelje sem, zraven pa še kup embalaže,« pove Darko, eden izmed zaposlenih v zbirnem centru. Zbirajo tudi odslužene gume osebnih vozil: »Včasih nam kdo pripelje gume tovornjaka, ki pa jih zavrnemo. Bodimo realni, noben občan nima tovornjaka, to so privatniki.« Gradbeni material za zdaj vzamejo le od navadnih državljanov, ne pa tudi od podjetnikov: od njih sprejmejo le stvari, ki jih je mogoče reciklirati. V posebnem prostoru shranjujejo tudi nevarne gospodinjske odpadke, denimo barve, lake, motorna olja, baterije, čistila oziroma njihovo embalažo, ki ne bi smeli končati med mešanimi odpadki. »Tu imamo staro železo: žlebove in bojlerje pa tudi del pokrova motorja. Kdo ve, morda bo del tega z recikliranjem končal tudi v mojem novem avtu,« se pošali Darko.

Kakšne posebne bizarnosti se jim niti ne dogajajo, je pa treba vedno paziti, kaj počno obiskovalci. »Dostikrat je dovolj, da se samo obrneš,« pojasni Darkov sodelavec Peter, »pa gredo smeti že v napačen kontejner. 'Saj je vseeno,' mi rečejo. 'Ne, ni,' jim pravim.« Peter se spominja človeka, ki je na odpad pripeljal tri televizorje: »Veš, kam jih je vrgel? Med stiropor. Ja, zakaj pa? 'Saj je plastika,' mi je rekel. Ko te trije takšni razkurijo, bi nekoga najraje nekam poslal. Pa se zadržiš,« potarna Peter. To se nenehno dogaja, pravita oba.
»Vsakdo bi se rad vsega čim prej znebil. A obstajajo izjeme,« pove Darko. »K nam prihajata Šveda, ki sta tako natančna, da tudi pri prazni škatlici cigaret ločita folijo, celofan in karton,« vskoči Peter. »Drugi pa rečejo: Imam mešano. Kaj imaš? Mešano. Mojster, daj les sem, plastiko tja. Ja, saj je mešano, mi odgovarja, pa še barvo ima zraven,« Peter opisuje enega od številnih tovrstnih dogodkov. Res pa je, da imajo zabojnik, kamor zmečejo »zmešane« odpadke, ki se jih ne da definirati, denimo smuči.

Samozadostnost

Sama deponija se mora ravnati po čedalje strožjih okoljevarstvenih predpisih. Na dnu vsakega odlagalnega polja je najprej tričetrtmetrska plast gline, nanjo pa je položena poltretji milimeter debela polietilenska folija z varjenimi robovi, ki preprečujejo pronicanje umazanije v tla. Odložene odpadke vsak dan sproti prekrivajo s toplarniškim pepelom, ki se v stiku z vlago strdi (na starem polju so s takšnim pepelom naredili tudi talno izolacijo). Po vsej dolžini so napeljane perforirane cevi, kamor se iztekajo izcedne vode, vsakih nekaj deset metrov pa stojijo kovinski stebri, v katerih se skrivajo zbiralniki odpadnih plinov, da bi v ozračje uhajalo čim manj toplogrednih plinov, ki nastajajo pri brezzračnem razpadanju odpadkov: lani jih je bilo za 12 milijonov kubičnih metrov. Ker je med njimi kar za polovico dobro gorljivega metana, ga izkoristijo za poganjanje plinske elektrarne z zmogljivostjo štirih megavatov, ki proizvede dobrih 21 milijonov kilovatnih ur elektrike na leto, kar je dovolj za preskrbo srednje velike slovenske občine s pet do šest tisoč gospodinjstvi, s čimer pokrijejo svoje potrebe po elektriki, levji delež pa gre v omrežje. S tem ubijejo dve muhi na en mah, saj poskrbijo, da v ozračje uhaja manj toplogrednih plinov (metan je 21-krat bolj škodljiv od ogljikovega dioksida, ki tudi tvori deponijski plin).

Poleg toplogrednih plinov, ki jih za zdaj uspešno lovijo, zajemajo izcedne vode, ki pronicajo skozi odlagališče; lani jih je bilo 190.000 kubičnih metrov. »Pomembno je, da iztečejo z deponije, saj lahko vsaka voda ogroža stabilnost odlagališča,« opozarja Mitja Praznik. S čistilno napravo, ki je začela obratovati na začetku leta, vso to onesnaženo vodo biološko in kemično prečistijo, tako da jo lahko spustijo v kanalizacijo.

Velika prednost pri novih pridobitvah je tudi njihova avtomatiziranost: vse procese spremljajo računalniki, ki jih lahko delavci nadzirajo tudi od doma. »Če se ponoči kar koli zgodi, recimo, če se zamaši kateri filter ali se kaj pokvari, nam sistem takoj pošlje SMS-sporočilo na mobilni telefon,« pojasni vodja čistilne naprave Marko Bregar.

Lovijo tudi površinske in padavinske vode, ki ne pridejo v stik z odpadki. Zbirajo jo v treh velikih lagunah, kjer se voda umiri in se posedejo trdni delci. Kakovost te vode redno analizirajo v lastnem laboratoriju, kjer pregledujejo tudi izcedne vode, in če je vse v redu, jo prečrpajo v barjanske vodotoke, sicer pa jo pošljejo v čistilno napravo.

Golf na smetišču

Sedanje odlagališče, ki leži južno od potoka Curnovec, obratuje od leta 1987, ko se je po dveh desetletjih zapolnila stara deponija ob Cesti dveh cesarjev (ki se je je prav zato prijelo ime Cesta dveh smetarjev), kjer zdaj stojijo avtosejem, poligon za učenje varne vožnje in – kdo bi si mislil – igrišče za golf z devetimi luknjami. Pred tem so se tam dogajale nenavadne stvari, pojasnjuje Praznik, pasle so se ovce, rasle so čudne kolibe, mularija se je šla motokros.

A kmalu bo polno tudi zadnje odlagalno polje, zato za leto 2014 že načrtujejo širitev na jug čez Bezlanov graben, kjer bodo na 22 hektarih odlagali odpadke, ki jih bodo biološko in mehansko predelali sami v obratu za predelavo odpadkov; financiral se bo iz kohezijskega sklada Evropske unije, denar pa bodo prispevale še država in 25 občin, ki so pristopile k 100 milijonov evrov vrednemu projektu. Odpadkov bo tako veliko manj, zato naj bi bilo prostora na novem polju dovolj za nadaljnjih 40 let.

»Deponija ima določen vpliv na okolje – to ni noben tabu. Temu se ni mogoče izogniti, lahko pa izpuste plina zmanjšujemo,« pove Mitja Praznik. Poleg temperature zraka v treh višinah, smeri in hitrosti vetra, količine in intenzivnosti padavin, zračnega tlaka in količine prašnih usedlin meri tudi količino metana, nemetanskih ogljikovodikov in dušikovih oksidov v zraku. Tako lahko preverjajo svojo učinkovitost, prav pa jim pride tudi, ko se kdo pritoži nad smradom, da lahko preverijo, ali je res prišel z deponije.