Med vsemi pravili je glavno: ščit je tisti, ki nosi vse

»Tu imamo grb Ulrika, grofa heunburškega. To je čisto zgrešeno: 'Hainburg' pomeni, da gre za Vovbržane: moral bi biti narisan njihov grb, ta pa je žovneški, izvorni rodbinski grb kasnejših celjskih grofov. Valvasor je naredil napako in za njim še slikar. Druga napaka pa je: Valvasor ga je označil kot deželnega glavarja, a zgodovinopisje razkriva, da Vovbržani najverjetneje niso bili kranjski deželni glavarji.«

»Kapela je čisto Valvasorjeva,« pove Aleksander Hribovšek iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane, avtor spletne strani www.grboslovje.si in predavanja o grbih v kapeli Ljubljanskega gradu, edinem večjem arhitekturnem spomeniku pri nas, ki je ozaljšan z grbovnim okrasjem in odseva veličino domače heraldike. Krasi jo 60 grbov kranjskih deželnih glavarjev, petih avstrijskih vladarjev ter grbi vojvodine Kranjske, njene mejne grofije Istre in gospostva Slovenske krajine.

1742 ali 1747?

»Večina dokumentov kot datum poslikave navaja leto 1742, ta letnica,« pokaže na napis 1747 na stropu, »pa govori malo drugače. Zadnji narisani deželni glavar Saurauški je leta 1742 dobil idejo, da bi dal naslikati vse dotedanje glavarje Kranjske. A seznam ni pravilen: on ga je le povzel po Valvasorju, ki ga je zapisal v Slavi vojvodine Kranjske. Pojavljale so se razne napake, še posebej pri letnicah. A nekatere niso nujno nastale tedaj, ampak tudi pri poznejših prenovah.«

Sama kapela je bila zgrajena še v srednjem veku, pred letom 1489. »Bila je gotska in precej nižja kot zdaj. Šele leta 1616 so jo dvignili, naredili oboke in povečali okna. A pozneje se je zgodila grda zadeva: leta 1849 so podrli to steno,« reče Hribovšek in se ozre nad kor v zadnjem delu kapele. »Ti grbi so manjkali celih 150 let. Steno so ponovno zgradili šele ob zadnji prenovi v 80. letih 20. stoletja, grbe pa so naslikali po podatkih o originalni zasnovi, ki so v Arhivu Republike Slovenije.«

Kapelo je poslikal slikar Abraham Kaltschmied. »Preprosto je vzel Valvasorjevo knjigo – ne Slave vojvodine Kranjske, ampak Veliko grbovno knjigo, ki je zame kot heraldika pomembnejše delo od Slave. Notri je čez 2000 grbov slovenskih plemiških družin, teritorija in še dobršnega dela Evrope. No, Kaltschmied je vzel njegovo knjigo in prerisal grbe – z vsemi napakami vred.«

Tudi oblikovni stil grbov ne ustreza modnemu stilu nastanka poslikave kapele. Moral bi biti pozni barok, morda že rokoko, a grbi so narisani renesančno, se pravi iz obdobja skoraj dvesto let pred tem, pravi Hribovšek. »Stil, ki ustreza temu obdobju, predstavljajo grbi petih vladarjev našega ozemlja: na sredini je najstarejši Habsburžan, ki je v bistvu igral najpomembnejšo vlogo pri uveljavitvi te rodbine in postal cesar: Rudolf I. Habsburški. Čisto na levi je notranjeavstrijski nadvojvoda Karel: tu je kar nekaj napak: umrl je 10. julija 1590, a so napisali, da se je to zgodilo 1. julija – prvotno pa je bil napisan datum 1. junij. Popravili so ga z napako... Karel je bil poročen s hčerjo vojvode, pri kateri so zapisali Maria Albert IV. Moralo pa bi pisati Maria Alberti V. Ta »i« spada k imenu, to je latinski rodilnik imena Albert. Potem je zapisano, da je bila hči vojvode na Češkem – še ena napaka. Moralo bi pisati na Bavarskem. Ampak to ni nekaj groznega: ko heraldik pogleda grb, vidi, da je bavarski. No, tu sta še Karel VI. in njegova hči Marija Terezija. Tukaj so zamenjali barvo polja enega izmed polj v grbu, dodali kakšno ozemlje, ki mu določen vladar še ni vladal. Se zgodi.«

Grajska kapela je zdaj čudovita, pravi Hribovšek: skozi zgodovino pa je bila večkrat prava katatrofa. V srednjem veku je imela lesena tla in lesen strop: vse je propadalo, strop se je udiral, deske so bile nagnite od vlage, okna razbita. Zato so tudi v starih časih obstajali pritiski in jadikovanja nad stanjem kapele, češ naj se kaj stori. »Leta 1616 je kneginja Eggenbergova pisala ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu [1560–1630], ki je bil takrat namestnik deželnega kneza: 'Kaj se dogaja z ubogo kapelo na gradu, sem vam že ustno sporočila, čeprav ste me takrat potolažili, da se bodo stvari uredile in da se bo opravljala služba božja, vendar se ni, kolikor jaz vem, nič spremenilo. Vaša visokost naj pomisli na uboge bolne vojake, ki ne morejo obiskovati službe božje v mestu.' Zveni znano?«

Pet delov in 400 pravil

Začetki heraldike, zgodovinske vede, ki proučuje grbe, izvirajo iz časa druge križarske vojne v sredini 12. stoletja. Vsa heraldična pravila, ki jih poznamo danes, so nastala malce pozneje. Od 16. do 19. stoletja pa je v heraldiki vladala prava dekadenca: podobe grbov sploh niso imele več oblike ščita. Zdaj veljajo pravila izpred tega dekadentnega obdobja.

Heraldika upošteva veliko strogih pravil – okoli 400 jih je in določajo, kako je grb sestavljen, kaj je lahko v njem. Toda en sam grb, če je preprost, seveda ne vključuje vseh 400 pravil, pravi Aleksander Hribovšek. »Grb je sestavljen iz petih delov: ščit, šlem nad ščitom, krona, šlemni okras in šlemno ogrinjalo,« našteje in hitro doda: »V heraldiki se uporablja izraz šlem: lahko bi rekli čelada, a je beseda preveč moderna in bi nas spomnila na nekaj drugega, tudi na motoristično čelado.«

»Glaven je seveda ščit. Na ščitu je vsebina, ščit je tisti, ki nosi vse. Kdaj pa kdaj lahko tudi opustimo okrasje,« pove Hribovšek in pokaže na istrski grb na stropu kapele. »Če gre za teritorij, lahko preostale dele opustimo. Če gre za rodbino ali osebo, mora biti grb popoln. Grb dežele Kranjske na stropu kapele pa vsebuje vse.«