Tiskane izdaje
Gojijo jih v središču New Yorka, San Franciscu, Torontu, na strehi mestne hiše v Chicagu, pariške opere, londonske blagovnice Harrods, celo na vrhu enajstnadstropnega nebotičnika v prestižni tokijski četrti Ginza – pa tudi v slovenski prestolnici, nasproti Poliklinike in urgence Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, v enem najbolj prometnih in hrupnih delov mesta.
Toda gost promet in zavijanje siren ljubljanskih gusark Andreja Bertocchija prav nič ne motijo. Od pomladi do konca poletja iz svojih domovanj na strehi garaže poleg Andrejevega nekdanjega bivališča vsak dan vzletajo na pašo na bližnje vrtove, v parke in na Golovec in se z nje vračajo s polnimi koški cvetnega prahu z vseh mogočih dreves in cvetic.
Andrej, po izobrazbi elektronik, ki se ukvarja »z dvigali vseh vrst«, je prvo čebeljo družino kupil pred sedmimi leti. Od kod mu ideja o čebelarjenju sredi mesta, ne zna pojasniti, kot ugotovi nekoliko v zadregi. »Od nekdaj mi na pamet padajo nenavadne ideje – vse življenje sem bil nor na želve –, čebele pa so ena boljših,« še vedno negotovo odgovori po krajšem premisleku. Še preden ga povprašamo po tem, pa jasno poudari, da mu ne gre za med, temveč za čisti užitek.
Poudarek na ljubiteljstvu namesto na gojenju čebel v komercialne namene je nemara bistvena razlika med mestnim oziroma urbanim in podeželskim čebelarjenjem. »Za mestnega čebelarja je bolje, da nima dedka čebelarja, čigar besede bi vzel za svete, saj je delo s 500 panji povsem drugačno od dela z manjšim številom panjev.«
Prvo je precej podobno delu za tekočim trakom. »Čebelar panje odpira drugega za drugim, vanje da na primer hrano in antibiotike in jih zapre. Jaz pa si vzamem čas. Neprestano nekaj delam, če ne drugega, se usedem v senco in opazujem čebele ter se pri tem zabavam. Zanimivo je videti, kako pred zimo iz panjev podijo trote. Vlečejo jih za zadnje noge, oni pa se na vse kriplje upirajo,« se namuzne.
Andrej ima pet panjev; tri na strehi garaže na Njegoševi cesti, v katerih je skupaj okoli 105.000 čebel, druga dva pa na dvorišču nekdanje tovarne Rog in za Savo. Čebelarjenja se je naučil na lastnih napakah in iz angleške, hrvaške, srbske in bosanske literature.
Da ne bo zmede, čebele, podobno kot mravlje, morajo vedno nekaj delati. Med, propolis in matični mleček bi delale tudi brez človekovega posredovanja, saj z njimi hranijo sebe in matico. »Toda eno je, da jim med kradeš, drugo pa, da ga vzameš ravno toliko, da imajo še kaj delati,« ljubiteljsko in izkoriščevalsko čebelarjenje razmejuje Andrej.
»Prerekanje čebelarjev na spletnih forumih, čigav panj je dal več medu, je bolno. Vse samo zato, ker med prodajajo in so odvisni od čebel. Ko jim naenkrat pomrejo čebele v 20 panjih, pa vsi letijo jokat na televizijo. Če imaš pet panjev, lahko vsakemu brez težav vzameš dva kilograma medu – deset kilogramov ga imaš vrh glave –, preostanek pa pustiš čebelam. To je zdrav sistem čebelarjenja.«
Prva tri leta medu iz svojih panjev sploh ni pobiral, saj je hotel poskrbeti za regeneracijo genov svojih čebel, letošnja »trgatev« pa je negotova zaradi poškodovane roke. A tudi če se bo zgodila, bo iz vsakega panja pobral le po en sat, torej iz vseh panjev okoli dva kilograma medu, ki ga bo razdelil med prijatelje. Koliko medu bi lahko dale njegove čebele, težko oceni, saj je količina odvisna od posamezne družine. Okvirno pa lahko en panj pridela tudi do 35 kilogramov medu.
Najmanj zahtevne
domače živali
Čebele so morda najbolj nezahtevne domače živali. Mirno jih lahko za nekaj dni pustiš same, če se odpraviš na dopust. Ob vročini za hlajenje poskrbijo tako, da se z glavami navdol postavijo okoli vhoda v panj in mahajo s krili. Ne moti jih, če so panji neposredno izpostavljeni soncu, očitno tudi ne, če so v senci, kar dokazuje panj za nekdanjo tovarno Rog. Tamkajšnje čebele »delajo kot žival« in so bistveno bolj srborite kot njihove kolegice nasproti Poliklinike. »Čebele so z vsem zadovoljne. Resda obstaja smernica, da morajo biti panji obrnjeni proti jugu, vendar to ni tako pomembno.« Panji na Njegoševi cesti so sprva stali na drugem mestu, a jih je Andrej prestavil na streho garaže, da lahko čebele opazuje soseda, starejša gospa, ki je popolnoma navdušena nad njimi.
Prav ona ga je junija opozorila na roj, ki je zletel iz enega od dveh panjev in se obesil na vejo drevesa na njenem vrtu. Andrej ga je dosegel z lestvijo, vejo je odlomil, dal v vrečo in čebele z nje »kot krompir« stresel v nov panj. Lani pa se je roj čebel iz njegovega panja naselil v enega od okroglih zračnikov pod streho sosedine hiše. »Soseda me je poklicala in se mi pohvalila, veste, tudi mi imamo čebele. Opravičil sem se ji in rekel, da jih takoj pridem iskat, ona pa je odvrnila, da to ni mogoče. Hm, ali bo tudi ona začela čebelariti, sem se vprašal. Šele ko sem prišel tja, sem videl, kaj je hotela povedati. V zračniku bodo gotovo domovale naslednjih sto let.« A tudi mestno čebelarjenje ima svoja pravila. S čebelami ne smeš ogrožati okoliških prebivalcev, dobro je biti tudi član Čebelarske zveze Slovenije, jih nekaj našteje Andrej.
Za prste oblizniti
Njegove kranjske sivke imajo bistveno pestrejšo pašno izbiro kot podeželske sorodnice, o čemer govorijo tudi različno obarvani koški na njihovih zadnjih nožicah. Pasejo se po mestnih vrtovih, parkih, na okoli kilometer po zračni liniji oddaljenem Golovcu. »Kot za šalo gredo do deset kilometrov daleč. Dokler je hrane veliko, jo nosijo od daleč, ko je začne zmanjkovati, jo začnejo nabirati bližje panjem.«
Na vrhuncu sezone na pašo vzletijo tudi do 20-krat na dan. »Sto jih nenehno brenči v zraku, sto polno otovorjenih pristaja, sto pa vzleta,« kaos v zračnem prometu in pred panji z rokami ponazarja Andrej. Na vrtu njegove mame jim najboljši žur priredita boreč in ožepek, med našim obiskom pa se jih je največ zadrževalo na baziliki.
Neposredna posledica njihovega deloholizma je rekorden pridelek kivija v lanskem letu (14 zabojčkov ozirom 1200 kivijev), bogata bera črnih robid, večji je tudi pridelek sliv (za 80 odstotkov), jagod (za 75 odstotkov), jabolk (za 70 odstotkov) in paradižnika (za 90 odstotkov). Ker je glavna paša po odcvetu lipe v mestu mimo, je promet nad panji redkejši, toda čebele se vanje še naprej vračajo vse prašne in z odebeljenimi »pršutki«. Ob večerih si oddahnejo in »visijo pred panjem«, le stražarji so ves čas v pripravljenosti.
Analiza kakovosti medu iz panjev pod streho Cankarjevega doma, kamor je čebele naselil čebelar Franc Petrovčič – ta je v Cankarjevem domu zaposlen kot vodja obratovanja in vzdrževanja –, je pokazala, da je med brez pesticidov in težkih kovin, torej visoke kakovosti. Za Andreja ni to nič presenetljivega. »Mestni med ne more biti slabši od podeželskega. Ljudje mislijo, da je v mestu veliko težkih kovin, toda bencin z dodatkom svinca je prepovedan že nekaj let. O kakovosti medu veliko pove tudi zdravje čebel. Če bi jedle slabo, bi se njihova življenjska doba skrajšala, saj bi se škodljive snovi nabirale v njihovem telesu, ne pa v medu.« Nadvse okusen je tudi Andrejev mešani med. V njem je čutiti »vse, kar si lahko zamisliš: od rožice do kostanja in borčka,« sladostrastno razširi nosnice Andrej.
Rojstvo čebele delavke
Ko odpre najmlajši panj, še njega preseneti mirnost čebel v njem. Junija, ko jih je stresel vanj, je bilo povsem drugače. Čeprav ga je že na začetku dal v dve nakladi, je bil izrojenec zaradi obilne paše tako močan, da je v petih dnevih kot za šalo napolnil več kot deset satnic. »Zgodilo se je klasično novo rojstvo. Ko matica z najboljšimi čebelami zapusti stari panj, vidijo te pred seboj le eno nalogo, da do začetka zime naberejo dovolj medu in si zgradijo hišo. Letelo je kot noro. Zdaj se vidi, da so satnice že precej polne.«
Ujeli pa smo trenutek rojstva nove čebele delavke. Po 21 dneh je počasi predrla voščeni pokrovec celice, najprej pomolila ven glavo, nato iz nje osvobodila preostanek telesa. Manjša in bolj bleda od drugih čebel je bila novorojenka – pred seboj ima le dober mesec življenja – videti omotično zmedena. Kakor da bi se med lezenjem po satju ukvarjala z vprašanji kita glavača med prostim padom v Štoparskem vodniku po galaksiji: »Kaj se dogaja? Kdo sem? Zakaj sem tu? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mislim z vprašanjem, kdo sem?« Toda prav kmalu bo spoznala svoj življenjski smisel. Ker je Andrej le ljubiteljski mestni čebelar, ji ga bo pustil uresničevati z njej lastnim tempom. Tudi čebele delajo bolje, če jim nihče ne visi za vratom.
