Milica Makoter: To je zame preteklost

Vsak las na svojem mestu. Vsaka srajčna in hlačna guba tam, kjer ji pritiče. Urejenost od nog do glave. Na vsakem koraku. Milice Makoter. S Cvena pri kasaškem Ljutomeru. Prleške podjetnice, ki je, tako šest let vztraja niz sodnikov, morilca napeljala k umoru moža Janka Makoterja. Zato obsodba. Na 30 let zapora. Dokler slovenskih strokovnjakov ne potepta en sam iz tujine. Nemški. Ker očitno tujci veljajo več. Zato v prah zmeljejo vse dotedanje obsodbe. Novembra 2007. In Makoterjevo oprostijo vsakršne krivde. Dokončno. A z zasejanim dvomom. Kaj je res in kaj narobe. Resnica je ta, da Milica ni kriva,« vztraja Milena Zupančič. »Zato je bilo naravnost pretresljivo, da so jo sprva obsodili s takšno lahkoto. Kar na pamet,« je prepričana igralka, ki je spis Makoterjeve, kot zatrjuje, proučila do sleherne potankosti. »Ah, dajte, no. Od kdaj pa sodstvo deluje mimo zakonov. In sodi kar na pamet. Ne, ne! To pa ne,« udarec vrača zdaj že upokojeni sodnik Dezider Novak, ki je Makoterjevo prvi obsodil. Na trideset let zapora. Na dotlej v državi najvišjo izrečeno kazen.

»In to na trdnih temeljih. Ker smo imeli dokaze. Motiv in, kot se spomnim, še rumene lističe, na katere je Makoterjeva zapisala nekaj ključnih navodil,« je še dandanašnji neomajen vrhovni tožilec Andrej Ferlinc. »Ja, in na tem rumenem lističu je bila njena pisava. To sem stoodstotno dokazal,« se razpredanju pridruži Srečko Pušnik, sodni izvedenec za istovetnost pisave. »S tem, da smo pozneje dobili še dve izvedeniški mnenji. Vsa pa so bila slovenska. In kar je najpomembnejše: vsa tri so podala enako oceno. Da je sporočilo na lističu zapisala Makoterjeva,« dokazno gradivo zaobjame Ferlinc.

Zasejan dvom

»Vse lepo in prav, ampak Milica tega listka ni napisala,« jo v bran vnovič vzame Zupančičeva. »Veste, kaj vse so ji podtikali, ko so jo vtaknili v keho. Pravzaprav v pripor. Za 42 mesecev. Med drugim je morala na liste pisati, kar so pač zahtevali. Vse s poskusom, da se jo obtoži.«

»Na koncu koncev pa se lahko takšen listek, ki so ga imeli za ključni dokaz, najde kjer koli. Ni nujno, da na kraju zločina. Še posebno ne v takšnem primeru, kot je bil Miličin, saj je bila hišna preiskava pri njej izvedena nezakonito,« z znanimi slovenskimi odvetniškimi pojasnili streže odvetnik Makoterjeve Milan Krstič. »Sicer pa nemški sodni izvedenec Axel Kerkhoff tako ali tako ni niti izključil, a tudi potrdil ni, da je pisava na listku Miličina. Zato je sodišče po vseh kalvarijah le zadostilo pravici in jo oprostilo.«

»Ampak samo zato, ker mora sodišče, če je v dvomu, ki ga je zasejal Nemec, obtoženca oprostiti. Zato smo sodišču seveda predlagali, naj za mnenje vpraša še katerega izvedenca, ki bo stvari, v nasprotju z nemškim strokovnjakom, le prišel do dna. A nas niso uslišali,« po petih letih od oprostilne sodbe tožilec Ferlinc še vedno ne skriva globokega razočaranja. Prepričan, da bi morala biti Makoterjeva obsojena.

Na vrhu trdnjave

»Ne, ni res. Milica ni kriva. Ko bi vi vedeli, kaj vse je pretrpela! Veste, pri šestnajstih je že rodila prvega sina, a medicinske šole vseeno ni pustila. Ob delu jo je končala. Ja, od nekdaj je bila pridna mravljica. In predvsem dobra po duši. Ne, ona že ni mogla moriti,« v Milico brez sence dvoma verjame njena sovaščanka Marta Žunič.

»Da je bila pridna, o tem res ni treba izgubljati besed,« svetlo plat Makoterjeve še bolj razsvetli Anica Kuzma. Nekdanja sodelavka. V centru za duševno bolne. V Lukavcih pri Ljutomeru. »Bilo je leta 1974, tega se še zelo dobro spominjam, ko je takoj po končani šoli prišla k nam v službo. A kaj, ko smo delali v izmenah. Velikokrat tudi ob nedeljah in praznikih. Kar pa ji ni bilo pogodu. Ker je imela majhnega otroka. Zato smo jo prehitro izgubili. Šla je namreč za patronažno sestro v Zdravstveni dom Ljutomer.«

»No, ampak tudi pri nas ni bila dolgo,« v besedo vnovič seže daljna soseda in njena nekdanja sodelavka Žuničeva. »Ko sem bila neko pozno jesen na bolniški, je prišla k meni in rekla, da gre na svoje. Seveda sem jo prepričevala o nasprotnem. A je nisem mogla prepričati. Pustila je službo in se povsem posvetila domači obrti. Izdelovanju plastičnih vrečk v njihovi garaži. Ja, tja sta z možem pripeljala velik stroj, pa potem še enega in še enega. In posel je zacvetel.« Kar ni bilo, tako Anica Kuzma, nobeno presenečenje. »Od nekdaj je hotela biti na vrhu trdnjave. In za to je bila pripravljena storiti prav vse. In uspelo ji je. S svojo firmo. Ja, in takrat sem za njo povsem izgubila sledi.«

Z brisačo v roki

Dokler ni 26. septembra, leta 1999 je bilo, odjeknila vest o umoru Janka Makoterja. V njegovi spalnici. Kjer so ga morilci brutalno pretepli in večkrat zabodli. Nato še ustrelili. A morilce so prijeli šele po dobrem letu. In jih obsodili. Bojana Žalika, Ladislava Olaha in Darka Šinka. »Makoterjeve pa ne. Torej je bila povsem neupravičeno v priporu. In ji pripada odškodnina. Kajti, veste, v priporu je strašansko trpela. In to zaradi sila klavrnih razmer,« se zgrozi Zupančičeva. »Omogočili so ji recimo le dve uri sprehoda na dan in deset minut telefonskega pogovora na teden. No, če ni bila nared z brisačo v roki, ko je bil čas za prho, pa se je morala za osvežitev obrisati pod nosom. Razmere so bile res nemogoče.«

O čemer je Makoterjeva, kot se spominja takratni namestnik varuha za človekove pravice Aleš Butala, potožila v številnih pismih. »In jih naslovila na naš urad. Zato sem si razmere v zaporih podrobno ogledal. Vendar se ne spomnim, kaj konkretno jo je pestilo. Vem pa, da smo imeli tako glede mariborskega zapora kot ižanskega, kjer je bila v priporu, več pripomb. Pravzaprav priporočil,« srečanja s prleško podjetnico iz pozabe vleče Butala, ki je po njeni izpustitvi iz pripora ni nikoli več srečal.

Bila sta vsak zase

»Tudi jaz ne vem, kaj počne,« so enotni tožilec Ferlinc, upokojeni sodnik Novak in sodni izvedenec Pušnik. »Vemo le toliko, kolikor o njej sem ter tja poročajo mediji. Drugega nič,« je še podrobnejša Anica Kuzma. »Ja, še vedno je uspešna podjetnica. Vodi svoje podjetje. Ki še vedno izdeluje plastične vrečke. Zaposlenih pa ima kar 130 delavcev,« ugibanja naposled presekajo odvetnik Krstič, igralka Zupančičeva in sovaščanka Žuničeva.

»No, sem ter tja pa se mudi tudi na ljutomerskem hipodromu, kjer sin Sašo vsako leto v spomin na umorjenega očeta pripravi dirko,« razkriva Milan Žan, ki tekme tudi junija lani ni zamudil. »Tako sem se z Makoterjevimi seveda srečal. A nismo veliko govorili. Saj pravzaprav nismo bili nikoli tesni prijatelji. Le z Jankom sva se pogosteje družila po kasaških dirkah ali pri kupčijah s konji. Pa še to sva govorila samo o vrancih. O osebnih rečeh pa ne. Tako sem o trenjih med Milico in Jankom izvedel šele na sodnih obravnavah. Kot tudi o tem, da sta živela pod skupno streho, a vsak bolj zase.«

Kriva ali nedolžna?

Kar je bil eden od ključnih motivov, tako tožilec Ferlinc, za umor. »Ne, ne! Pri tem umoru je šlo samo za denar,« mu nasprotuje Makoterjev zagovornik Krstič. »Vendar denarja, kar je skrajno nenavadno, niso nikoli našli. So pa zato, sicer šele po dokončni oprostitvi Milice, na dan prišla pisma, ki naj bi jih Makoterjeva pisala morilcema. In jima obljubljala veliko denarja. Del naj bi jima ga tudi že dala,« iz svoje knjige o Makoterjevi z naslovom Kriva ali nedolžna? lušči novinarka Damijana Žišt. Ki o njenem novem življenju ne ve veliko. Ker z njo ni hotela sodelovati pri snovanju knjige.

»Kar je razumljivo. Saj vendar poskuša pozabiti vsa grozodejstva,« s Cvenčanko sočustvuje Zupančičeva. »Pravzaprav damo lahko samo kapo dol, da se je tako hitro pobrala. In da je ostala dušica. Kajti ni podjetnice, ki bi tako dobro skrbela za zaposlene. In ki bi bila tako neustrašna. Veste, da za hobi leti s helikopterjem? Za to ima seveda licenco,« se razgovori Žuničeva, ki je z Makoterjevo zadnjikrat kramljala pri frizerju. Česar se prleška podjetnica sicer ne spomni. »Ja, več ljudi srečam. Čeprav ne hodim veliko naokrog, saj je v podjetju ogromno dela. Pa tudi doma. Imam tri vnuke. In jim rada kaj dobrega skuham. Pravkar sem pripravila špinačo,« se sprva razgovori Makoterjeva. Ko beseda nanese na umor in na obravnave, pa se povleče vase.

»To je zame preteklost. V kateri je bilo veliko podtikanja. Ampak o tem kar odvetnika vprašajte. Jaz ne bom nič več govorila,« odseka pogovor. In namesto njenega glasu v slušalki tako odzvanja samo še: tu-tu-tu. V ozadju pa – nedorečena pojasnila. Recimo o rumenem lističu. O nasprotnikih. In nenavadnem preobratu na sodišču.