Tiskane izdaje
Greenpeace je od svojih začetkov pred 40 leti za različne kampanje uporabljal ladj(ic)e. Esperanza, Arctic Sunrise, Rainbow Warrior I in II so bile prej ledolomilci, vojaške in ribiške ladje. Jadrnica Rainbow Warrior III pa je prva izdelana »po meri« potreb organizacije.
V koprskem potniškem pristanišču se je konec tedna ustavila v okviru mediteranske kampanje v podporo uporabi obnovljivih virov energije, ki jo je začela v španski Valencii, končala pa jo bo v Izraelu. Preden je odplula proti Trstu, kamor je ponesla sporočilo Obrnimo hrbet umazanim energijam, nehajmo se fosilizirati!, si jo je pri nas ogledalo več kot 1800 radovednežev. Rainbow Warrior III oziroma Mavrična bojevnica namreč tudi sama uteleša načela trajnostnega razvoja, saj je po trditvah Greenpeacea ena okolju najbolj prijaznih ladij. Gradnjo 22,5 milijona evrov vrednega plovila je Greenpeace financiral s prostovoljnimi prispevki prek 80.000 ljudi.
V oko najprej padeta 55 metrov visoka jambora v obliki črke A, ki sta – zaradi optične prevare – zasenčila celo luška dvigala v ozadju. Le tri metre sta krajša od dolžine jadrnice. Ko se okoli njiju razvije pet jader s površino skoraj 1300 kvadratnih metrov in se vanje na odprtem morju ujame veter, jadrnica reže valove brez pomoči električnega in dizelskega pogona enako hitro kot številna industrijska plovila.
Vse odplake in odpadne vode na jadrnici se biološko obdelajo, vgrajen ima sistem za minimiziranje izpustov dušikovih oksidov in drobnih delcev in sistem, ki preprečuje razlitje goriva v morje. Pobarvana je z okolju prijaznimi barvami in zgrajena iz lesa s certifikatom FSC, ki zagotavlja, da je bil les posekan v gozdovih, s katerimi se trajnostno gospodari. Na palubi so celo smetnjaki za ločeno zbiranje odpadkov.
Trup Mavrične bojevnice III – njeno prvo predhodnico sta leta 1985 potopili bombi francoskih tajnih agentov, naslednica je ob upokojitvi postala plavajoča bolnišnica v Bangladešu – so začeli poleti 2010 izdelovati v ladjedelnici v Gdansku, nato so 340 ton jekla prepeljali v ladjedelnico Fassmer blizu Bremna, kjer so jo dokončali.
Prvič je jadrnica zaplula oktobra 2011 s kapitanom Joelom Stewartom, ki je bil na čelu posadke tudi tokrat. Dobrodušni Kanadčan, ki že 25 let poveljuje ladjam v Greenpeaceovi floti, nam je zaupal, da je Mavrično bojevnico III precej lahko upravljati, saj je večina sistemov takšnih kot pri drugih ladjah. Poleg tega se je pred prvo pravo preizkušnjo na jadrnici nekaj časa usposabljal in opravil nekaj poskusnih plovb.
»Na vetrni pogon plujemo okoli 70 odstotkov časa, želeli bi še več. Čeprav bi lahko vozili s hitrostjo 12 do 15 vozlov, v povprečju ostajamo pri 6,5 vozla, da smo energetsko bolj učinkoviti. S tem hočemo pokazati, da če nam to uspeva kot organizaciji z omejenimi finančnimi sredstvi, bi lahko okolju prijaznejše ladje uvedli tudi drugi ladjarji. Z jadri prihranimo denar in bi ga še več, če bi se na trgu uveljavila resnična cena porabe fosilnih goriv. Naftni, premogovni in plinski industriji ni treba plačevati za katastrofalne podnebne in okoljske posledice, ki jih povzročajo. Če bi morale, bi plin, nafto in premog takoj izločili s trga energentov. Edina pametna energetska investicija je investicija v vetrno, sončno in druge čiste alternativne vire energije,« je prepričan Stewart.
Mavrična posadka
Najbolj ga navdihujejo ljudje in iskrenost njihovih želja za čistejše okolje. Na vprašanje, ali je kdaj pri kakšni kampanji z ladjo in posadko zašel v nevarnost, odgovori v slogu Greenpeaceovega načela nenasilnega aktivizma. »Imamo veliko usposabljanj, kako se izogniti nevarnostim, ki bi lahko doletele posadko ali druge, ki prihajajo v stik z nami. Naše ljudi učimo, da se ne smejo odzivati agresivno in spodbujati takšnega vedenja. Največja grožnja – ne le Greenpeaceovemu aktivistu, temveč planetu – niso te akcije, ampak velike korporacije, ki s služenjem dobička ogrožajo naša življenja in življenja prihodnjih generacij. Ljudje bodo zaradi njihovih praks postali žrtve podnebnih sprememb ali so to že zdaj. Bojujemo se za preživetje planeta.«
Narodnostna zasedba članov posadke – skupaj s tremi prostovoljci jih je 16 – na vseh Greenpeaceovih ladjah je vedno mavrično obarvana. Nič drugače ni pri Mavrični bojevnici, notranjost katere spominja na prijeten hostel. Ob pomoči ruskega inženirja smo našteli deset narodnosti. Prostovoljka Mona Reinchart iz Nemčije je aktivistka Greenpeacea deset let. Pridružila se mu je, ker jo je jezilo, kam se vrti ta svet, in je hotela nekaj ukreniti. »Od 12. leta sem vegetarijanka,« doda. K prijavi za prostovoljko na Rainbow Warrior III jo je spodbudil prijatelj, ki je prvi častnik na ladji Esperanza.
Ladja s srcem
Mona ni verjela, da bo sprejeta, saj je slišala, da je povpraševanje po delu na Greenpeaceovih ladjah veliko. »Sem aktivistka, imam izpit za vožnjo s čolnom, vendar sem brez pomorskih izkušenj. Znam pa delati vozle,« povzame vsebino prijave. A iz nizozemske pisarne organizacije so jo poklicali že čez tri dni.
Ko se dela, je na ladji železna disciplina. Kajenje, pitje alkohola in uživanje drugih substanc je strogo prepovedano. »Bujenje je ob pol osmih zjutraj, pol ure časa imamo, da se uredimo in pozajtrkujemo. Sledi polurno jutranje čiščenje notranjosti ladje, nato druge naloge. Če bomo ta dan jadrali, se pripravimo za delo na palubi; večinoma gre za čiščenje, popravljanje in vzdrževanje opreme. Delo končamo ob petih popoldne. Če smo v pristanišču, gremo zvečer v mesto, pogosto pa kar sedimo na pristajalni ploščadi za helikopter, se pogovarjamo in poslušamo glasbo,« pripoveduje kodrolaska.
Pred nekaj meseci je zaključila študij geografije, vmes je nekaj čas delala v lokalni pisarni Greenpeacea; ko bo po trimesečni avanturi na morju prišla domov, še ne ve, kaj bo počela.
Italijan Nazareth Sanzini pa je poklicni mornar in zadnjih sedem let član ladij v Greenpeaceovi floti. Pred zaposlitvijo pri nevladni okoljski organizaciji je nekaj let delal v italijanski vojaški mornarici. »Ko sem se ji pridružil, nisem veliko razmišljal, zakaj, razen da se želim naučiti kaj novega. Ko sem se začel zanimati za delo Greenpeacea, sem izvedel, da ima tudi ladje. Seštel sem ena in ena in znašel sem se tu. Najprej sem bil prostovoljec, nato so me zaposlili. Delal sem na Esperanzi, Arctic Sunriseu, Rainbow Warriorju II, zadnja tri leta pa sem član posadke Rainbow Warrior III,« pripoveduje, medtem ko si v krpo mane s kolomazom zapacane roke.
Na drugih ladjah bi lahko zaslužil veliko več, a nimajo srca, Mavrična bojevnica III pa ga ima. »V ljudeh, ki jih srečujem, je veliko pozitivne energije, kar me motivira.« Sodeloval je v skoraj vseh Greenpeaceovih kampanjah v zadnjih sedmih letih. »Z Esperanzo smo na Haiti pripeljali opremo za organizacijo Zdravniki brez meja. Z Rainbow Warrior III smo pred nekaj leti sledili ribiški ladji, ki je nezakonito lovila v Indijskem oceanu, in sodelovali z mornaricama v Mozambiku in na Maldivih na območju delovanja piratov.«
Rainbow Warrior III je bolj tehnična ladja, zato je več kot polovica članov posadke ves čas enaka. »Dela je veliko, zlasti z usmerjanjem jader, ko smo na odprtem morju,« pove Sanzini. Tokratno štirimesečno izmeno na krovu Mavrične bojevnice III je začel v Amsterdamu, od koder je jadrnica odplula na enomesečno kampanjo po severni Evropi.
Sledilo je potovanje proti jugu: Španiji, Franciji, Italiji, Grčiji in Hrvaški. Povsod so jo obiskali tisoči, ki jih zanimajo okoljske teme. V Vidmu rojeni mornar bo čez dva tedna zaključil izmeno, a tudi na kopnem ne bo počival. »Ves čas se selim. Delo na ladji je moja služba, vzporedno pa študiram na fakulteti za pomorstvo v Veliki Britaniji.«
