Tiskane izdaje
Ko sta Pija Kapitanovič in Žiga Beton pripeljala z Nizozemske s 500 kilogrami oblek, sta se štiri dni samo držala za glavo.
»Bil je popoln kaos, saj nisva vedela, kako naj se sploh lotiva dela,« se spominja Pija. Tlačila sta jih v pralni stroj in na koncu vso robo spravila v takšno stanje, da je bila pripravljena za prodajo.
V trgovini z robo iz druge roke, seveda. Poimenovala sta jo Moje Tvoje in jo včeraj odprla na Mestnem trgu v Ljubljani.
»Idejo o trgovini z oblačili sem imela že dve leti nazaj, a je zaradi prevelikega finančnega zalogaja ostalo pri tem,« začne pripovedovati Pija. Pred mesecem in pol pa ji je Žiga predlagal, da se lotita podviga in k trgovini dodata še galerijo.
»Imel sem dovolj tega, da so obleke vsako leto le dražje,« je mentalne premike, ki so botrovali odločitvi, našteval Žiga. Da je v trgovinah z robo iz druge roke, kot prevajamo angleški izraz second hand, mogoče najti modne, stilske, poleg tega pa še cenovno ugodnejše obleke, je ugotovil na Nizozemskem. Ključno je bilo tudi spoznanje, da čeprav je bil najboljši med študenti v njegovem letniku, službe ni lahko dobiti.
Žiga je zbral prihranke, Pija je zaprosila za študentski kredit (oba sta tik pred diplomo), za katerega pa še vedno ne ve, ali ji ga bodo odobrili.
»To je naravnost bizarno,« se jezi Žiga, mediji so polni novic, kako so nekateri dobivali nezavarovane kredite, »tu pa mora zavarovalnica potrditi banki, da ji bo krila 3500 evrov kredita, in to kljub temu, da ima Pija poroka, ki jamči, da bo odplačeval kredit, če nama ne bo uspelo.«
Priznavata, da se je takšnega projekta lotiti v negotovih ekonomskih časih drzno, ampak človek mora kdaj staviti na vse ali nič.
»Če v nekaj verjamem, bom tja vložil vso energijo,« je odločen Žiga. In v smehu pove, da je na nekem predavanju poslušal, da mora mlad poslovnež predvideni finančni vložek pomnožiti s tri, kar se mu je takrat zdelo popolnoma trapasto, zdaj pa je odkril, da je ta domneva še kako točna.
»S Pijo sva računala, da bova s 6000 evri postavila trgovino, pa sva se že krepko prekoračila, iskreno pove Žiga, ki je v trgovini Moje Tvoje v vlogi prokurista, Pija pa je postala samostojna podjetnica.
S kombijem po Evropi
Slišati je naivno romantično. A od ideje do realizacije je preteklo na stotine kilometrov. Kje naj človek sploh stakne stara oblačila in modne dodatke, zlasti takšne, ki bodo všečni? »Usedeš se za računalnik in poguglaš,« odgovarjata Pija in Žiga.
In potem? Potem se usedeš v kombi, vzameš spalno vrečo, plinski gorilnik in se odpelješ na Nizozemsko, se spustiš čez Nemčijo in prečešeš Poljsko. »Bila sva kot nomada,« se spominja Pija, Žiga pa se zabava ob spominu na kuhanje kave na prevelikem gorilniku na nekem postajališču, kjer so ju vsi gledali kot čudo sveta.
V tujini je prodaja rabljenih oblačil velik in resen posel. Dobavitelji, ki prodajajo oblačila manjšim trgovcem, svojo robo dobivajo na več načinov. Bodisi preko zbirnih centrov, kamor ljudje odnašajo njim nepotrebne stvari, bodisi jih zbirajo dobesedno od hiše do hiše.
»Ponekod v tujini, tako kot pri nas zbiramo star papir, stara oblačila zbirajo osnovnošolci, šola pa lahko ta denar potem smiselno porabi,« pove Pija.
Darovana oblačila prodajajo tudi nekatere humanitarne organizacije, kar se zdi na prvi pogled izkoriščanje dobronamernosti v pehanju za dobiček, a kot pojasni Žiga, si s prodanim deležem neprofitne organizacije šele lahko privoščijo prevoz pošiljk do oddaljenih krajev, na primer v Afriko, kjer rabljena oblačila, ki se ne prodajo pri nas, podarijo. Tudi sama bosta oblačila, ki jim jih ne bo uspelo prodati, podarila, a v Sloveniji.
Moje, tvoje, naše
Kupovanje rabljenih oblek je kot loterija. Kupci lahko namreč nabavijo samo večkilogramske vreče oblačil, pri čemer ne vedo, kaj je v njih in v kakšnem stanju.
»Seveda lahko malo prebrskaš po vrhu vreče, ostalo pa je šesti čut. Če kupiš napačno vrečo, lahko kar zapreš trgovino,« zdaj razmišlja Pija in se spominja kaosa, ki je vladal doma, ko sta z Nizozemske privlekla vso robo.
»Opravila sva več kot sto pranj, pri meni in pri Žigi, kjer se je na podstrehi tudi vse sušilo. To je bila cela logistika!«
Sledilo je pregledovanje vsakega kosa posebej. Nekatere je bilo treba tudi zašiti.
»Strganih oblek res nisva hotela metati stran, saj sva se lotila prodaje ravno zato, ker zagovarjava reciklažo. Raje sva jih dala na popravilo. Na njih res ne bova nič zaslužila, a sva dala vsaj delo dvema kranjskima šiviljama,« pove Žiga.
Pa tudi sam se je naučil zašiti kakšen gumb na srajci, v šali razodene Pija.
A tu se zabava še ne konča. Vsak kos obleke je bilo treba ročno etiketirati, zlikati in mu določiti ceno (razpon cen bo od 2 do 35 evrov, z izjemo usnjenih jaken, ki bodo stale okoli 60 evrov).
Tovrstni načini nakupovanja novih starih oblek so bili v tujini že ustaljeni, ko so se šele začeli prebijati k nam. Zdaj so tudi v Sloveniji priljubljeni vintage vikendi in akcije izmenjave oblačil.
Nenehno spogledovanje z modo preteklega stoletja in vse jasnejše spoznavanje o nesmiselnosti stalnega proizvajanja novih in novih stvari, so tvorniki novih potrošniških smernic.
Čedalje bolj navzoče je zavedanje, da se da živeti tudi drugače - z manj potrošnje, onesnaževanja in izkoriščanja poceni delovne sile, predvsem pa bolj ustvarjalno in v duhu skupnosti.
V tem duhu svojo pot tlakujeta tudi Žiga in Pija v trgovini in galeriji Moje Tvoje. V njej ponujata priložnost tudi mladim in neuveljavljenim umetnikom.
In tako sta del trgovine že okupirali sveže diplomirani modni oblikovalki Tina Hribernik in Barbi Drmota, ki bosta v duhu reciklaže enkrat na mesec izpeljali delavnico preoblikovanja starih oblek.
Nakit so dodale prav tako mlade ustvarjalke Tara Jovanovič, Alja Zadnik Pobežin in Tina Djilas.
Ime galerija pa bo Moje Tvoje upravičevala s prodajnimi razstavami likovnih in fotografskih del različnih avtorjev. Trenutno so to dela slikarja Rajka Ferka.
