Monfort in Grando – dragulja, ki iščeta Idejo

Nova namembnost solnih skladišč: od galerij do muzejev, od morskih orgel do akvarija, od trgovin do garaže, od knjižnice do vodnih športov.

Objavljeno
25. september 2013 17.34
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

Solni skladišči Magazen Grando in Monfort sta vsekakor izjemna arhitekturna objekta, ki sta po številnih značilnostih edinstvena v državi, že dolgo pa sta v žalostnem stanju. Že tako velikega lesenega ostrešja in povsem ohranjenih tramov tovrstnih dimenzij ne premore nobena stavba v Sloveniji.

Skladišči so začeli graditi leta 1824 in ju dokončali leta 1838. Večji (Magazen Grando) je dolg 200 metrov in širok 30 metrov, Monfort je nekoliko manjši. Stavbi se začenjata v morskem dnu, kamor so najprej zabili številne lesene pilote, nato zgradili velike stopničaste temelje, na katerih slonijo mogočni kamniti zidovi, za katere so kamne rezali v enem o bližnjih kamnolomov. Pri tleh so stene debele 2,5 metra in pod kotom (nekoliko nagnjene navznoter) segajo 11 metrov visoko. Pri vrhu so stene le še poldrugi meter debele. Opisana arhitekturna zasnova je bila logična, saj so morale stene prenašati tudi močne sile bočnega pritiska solnega tovora.

Najdaljši leseni tramovi

Občudovanja vredni so iz kamna in opeke grajeni stebri, na katerih slonijo približno 28 metrov dolgi nosilni tramovi (grede), nad njimi pa še daljši tramovi v trikotnih vešalih. To so najdaljši leseni tramovi iz enega kosa, ki jih premore katera stavba v državi. Čeprav so stari kakih 200 let in se zdijo načeti, so v resnici povsem zdravi, saj so prepojeni s soljo in bodo trajali še vsaj tisoč let, pravijo strokovnjaki.

Sol je bila namreč tukaj naložena do ostrešja. Z ladij so jo tovorili tako, da so na strehi odpirali odprtine in jo z vrha sipali na visoke kupe. Statično sta torej v osnovi utrjeni stavbi, verjetno pa bi potrebovali še kakšno okrepitev in obnovo. S soljo prepojeni škarniki so varni pred škodljivci. Notranje stene so v tistemu delu, kjer so hranili jedilno sol, prav tako obdane s slanimi deskami.

Na najvišji del lesenega ostrešja so pred nekaj desetletji čez vso dolžino Granda obesili težko nosilno konstrukcijo tekočega traku. Odstranili so stare opečnate strešnike in namestili lahke, a tudi nevarne azbestne salonitke, ki so eden večjih problemov obeh stavb.

Grda račka

Stavbi sta na videz grda račka, ko pa bi odstranili salonitke, odbili siv omet s sten, speskali kamnito strukturo in restavrirali manjkajoče kamnite dele, poskrbeli za nov tlak okoli in v njiju, bi zasijala dva na novo zbrušena diamanta. Da gre za edinstveno stavbišče na prostoru, ki v Portorožu oddaja pozitivno energijo, je pred nekaj leti zaslutil že dunajski arhitekt slovenskega rodu Boris Podrecca, ki je zaprosil Obalne galerije, če sme v njenih prostorih organizirati poročno slavje svoje hčerke. V ta prostor postavljajo svoja srečanja najbolj odmevni portoroški dogodki: oglaševalski festival Zlati boben, filmski festival, slovenska turistična borza ... Gostje se ne morejo nagledati stare arhitekturne mojstrovine in dimenzij, ki jih skriva malo »pristanišče rož«.

Zbiralci idej so v natečaju, ki v resnici še ni končan, doslej našteli vse, kar bi bilo mogoče ali tudi ne namestiti v oba objekta. Tako smo lahko slišali od nadvse minimalističnih zamisli (kot je ta, da naj prostor ostane takšen, kot je, in naj samo različne vsebine »obnavljajo« njegovo notranjost), do tistih, ki bi v 400 metrov dolgo stavbišče stlačili vse, kar je mogoče stlačiti.

Večina je v zapuščeni skladišči umeščala galerije, muzeje, trgovinice, kavarne, domačo obrt, domača gostišča in v morju pred skladišči priveze za različna plovila (muzejska, komunalna, jadrnice ...). Arhitekt Boris Kočevar je predlagal celo možnost, da bi predvideli (in s tem obudili iz zgodovine) nekdanjo pristajališče za hidroplane. Ob Monfortu bi postavil kopališče tako, da bi ob promenado postavil večnivojske lesene platoje in več manjših pomolov. Zgradil bi kakih sto metrov dolg pomol, ob koncu katerega bi bil valobran kot podvodni greben, ob katerem bi lahko pristajale tudi večje potniške ladje.

Tomaž Schlegel je predlagal podoben, daljši pomol z velikim nadstreškom, ki bi kot nova tvorba (z imenom Mondo) še povečal prostorske možnosti, na koncu pomola pa bi bilo privezovališče za večje jahte ali srednje velike potniške ladje. Skladišča bi vsebinsko in po zasnovi tudi logistično povezal z Benetkami (zaradi velike podobnosti med skladišči soli in beneškim Arsenalom). Tu naj bi nastalo tudi vmesno postajališče za lokalni potniški ladijski prevoz (nekakšen Portobus), morda bi oživili celo tramvaj.

Ideje, ideje, ideje

Pripadniki italijanske narodnosti predlagajo, da bi bil Grando koncertna, plesna in projekcijska dvorana in da bi na njegovi vzhodni fasadi upodobili soline – podoba, ki bi spominjala, čemu so bila skladišča namenjena. Zavod Mediteranum opozarja, da bi vsaj delček teh solin morali ohraniti kot nekakšno »spominsko sobo«, delno napolnjeno s soljo do strehe, pred stavbo bi namestili lesen kran (dvigalo), s kakršnim so včasih tovorili sol skozi streho v skladiščni prostor.

Arhitekt Stojan Kaučič meni, da bi tu morali več prostora dobiti pomorski tehnični muzej, akvarij, etnografska zbirka slovenske Istre, hiša morskih eksperimentov, šolski laboratorij pomorske šole, vse, kar je povezano s solinarsko tradicijo, z lokalno kulinariko in kmetijstvom, tu naj bi bil večnamenski prireditveni prostor (nekakšen satelit Avditorija ali kongresnih centrov), morski prometni terminal in vremensko-informacijski center. Krajinska arhitektka Romana Kačič Liden bi ob skladiščih soli umestila priveze za različna plovila, v Grandu bi veliko prostora namenila športnim vsebinam: odbojko na pesku, mali nogomet, rokomet, košarko, badminton, namizni tenis, celo drsališče in plezalno steno.

Za stavbo je po njeni zamisli primeren prostor za adrenalinski, pustolovski ali historični park. Pred skladiščema soli bi na eni strani po zadrskem zgledu zgradila morske orgle, na drugi pa pozdrav soncu z lično urejenimi zbiralniki sončne energije v tlaku. Na streho bi namesto salonitk postavili velike sončne kolektorje, ki bi proizvajali elektriko za tretjino Portoroža.

Nekateri bi naredili prozorno streho, zato da bi povsem drugače zasijala notranjost, a spet so tu drugi, ki pravijo, da je prav notranja temačnost prednost oziroma edina prava atmosfera teh objektov ... Udeleženci natečaja opozarjajo tudi na ostanke rimskega pristanišča in ribogojnice, ki je še lepo vidna v morju tik ob skladiščih, na prikaz arheologije, na ureditev parkovnih površin za skladišči, na trgovino za navtično opremo, na možnost restavratorskega središča za vse, kar je povezano s pomorsko tradicijo ... Nekdo bi pred skladišči zgradil umetni otok, drugi aquapark oziroma velik akvarij v njem po zgledu barcelonskega. Več avtorjev je vsaj del Granda namenilo parkiranju v več etažah. Marko Žigon je postavil štiri različice parkirnih rešitev (celo na streho). Eni bi tukaj zastavili nočno kopališče, drugi so vsakršno kopališče odsvetovali.

Hrepenenje po nečem novem

Dolga vrsta zamisli kaže na veliko različnih in tudi nasprotujočih si, celo izključujočih interesov. Tako bodo imeli občinski uradniki, arhitekti in urbanisti, na koncu pa svetniki in odločevalci kar veliko dela z izborom najprimernejših zamisli. Verjetno bodo morali dobro pretehtati, kaj bo prispevalo k večji uveljavitvi kraja, kaj ga bo obogatilo in tako polepšalo, da bodo ljudje sem še raje zahajali. Čakati ne bi smeli več dolgo, saj dragulja spita že predolgo. Portorož že dolgo hlepi po nečem novem in izvirnem, in ureditev arhitekturnih biserov je zato velika priložnost.