Tiskane izdaje
Sogovornika smo prosili, naj nas in vas napoti tudi na zanimivo oziroma uporabno spletno povezavo. Ravno toliko, da najdemo nove možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Rok Capuder vam v ogled svetuje posnetke raziskovalnega dela, ki so ga opravili na Gimnaziji Vič. Obenem pa navaja tudi projekt, ki ga je utrdil v prepričanju, da je njegova zamisel sploh izvedljiva.
***Ljubljana – No, pa gremo v vesolje, so si rekli dijaki Viške gimnazije. In šli. Posadki mladih inženirjev in znanstvenikov je med drugim poveljeval Rok Capuder. Ko ni kapitan, je njihov učitelj fizike. V izvidnico so s sondo poslali glive in mikroorganizme. Izid? Polet uspešen. Sondo s podatki še iščejo.
Ne bi najprej vsak stisnil rep med noge, kot da se tebi nič, meni nič, loti izdelave vesoljskega plovila?
Dijaki so o marsičem dobro poučeni. Program Discovery redno spremljajo, vse eksperimente iz oddaj Mythbusters znajo na pamet. Vesolje jih še posebej navdušuje. Še raje pa vidijo izdelek, ki je sad njihovih ročnih in miselnih spretnosti. Predstaviti jim moraš dovolj nevsakdanjega, da zagrabijo kot ribe. In tehnične zmogljivosti današnjega časa nam takšne podvige vsekakor omogočajo.
Predloga niso takoj preglasili z: joj, domov se mi mudi, ali oprostite, žal nimamo denarja?
Dijaki ne, si je pa verjetno učiteljski zbor mislil: Ah, ta mlad Capuder, preveč se žene. Pričakoval sem, da bo proces prepričevanja daljši. Je pa res tudi to, da sem idejo snoval približno štiri leta. Dvomom se najprej ni bilo možno izogniti. Tudi dijaki so mu podlegli.
Vi ne?
Na trenutke. Vendar smo v pol leta rešili vse denarne, logistične in tehnične ovire ter privabili sponzorje. Imeli smo le malo smole, ker smo izgubili signal s sonde. Prečesati moramo približno 40 kvadratnih kilometrov površine. Če je ne bomo našli, nas ne bo zavrlo. Nenazadnje nam je celo nepričakovano uspelo zmagati na mednarodnem natečaju Instructables, še preden smo zbrali vse rezultate. Dijaki imajo projekt v malem prstu. Za pripravo nove bodo potrebovali tri tedne. Začnemo v torek (danes, op. a.).
Nasa vam najbrž ni dobrohotno odstopila svojega raziskovalnega centra?
Naš raziskovalni center je bila učilnica, orodje smo si izposodili pri našem asistentu za fiziko, začeli smo s petimi vijaki, dvema kladivoma. Vsaka gospodinja ima ustrezno orodje.
Kako se je vam sploh pripetil ta eureka preblisk?
Na you tubu sem zasledil kratek film, v katerem sta oče in sin na balon privezala iPhone in ga izpustila visoko v zrak. Posnetek je bil res prepričljiv in dovolj preprost, da bi lahko uspel kot šolski projekt.
Kaj pa, če sonde ne bi našli?
Tako ali tako smo jih izdelali osem, med testiranjem pa uničili že pet. Dijaki že vedo, kaj bi izboljšali, da bo naslednji let uspešen. Zmanjšali bodo maso, izboljšali aerodinamičnost in sledljivost, med drugim tudi tako, da bomo karton preoblekli v aluminijasto folijo. Ko smo sondo tokrat izgubili, smo najprej poklicali vojsko.
Da ne bi mislili, da ogrožate državno varnost?
Če so jo morda opazili na radarju. A je niso. Za varnost je bolj skrbelo agencijo za civilno letalstvo in kontrolo letenja. Tavajoča sonda bi utegnila poškodovati letalo.
Je bilo soočenje z vojsko zadnje, na kar bi pomislili, da se vam bo pripetilo?
Še več, vsaj za fizika, bizarnih izkušenj je bilo – zlasti z birokracijo. Morali smo dokazati, da bo balon res počil. Mentorji smo se od zahtevah nasmihali, vendar smo obveznosti izpolnili. Tudi klicanje hrvaškega ministrstva je bila zanimiva izkušnja.
Ker je bilo treba prijaviti morebitnega ubežnika?
Videti je bilo, da bi jo lahko zaneslo čez mejo, na koncu je verjetno pristala v okolici Žužemberka. To območje je te dni raziskoval tudi dijak, ki je pilot. S prijateljem sta prečesala vse območje, vendar nista ničesar zagledala. Res so močno motivirani.
So se kdaj tudi izmuznili kakšni obveznosti, da so se pretihotapili v delavnico?
Včasih se je zgodilo, da sem jih po več urah dela moral tako rekoč poditi iz šole. Pri zunajšolskih dejavnostih brez težav vložijo energijo v kar koli, če le znaš zaigrati na pravo struno.
Kljub temu da se morajo poglobiti v kemijo, biologijo, fiziko, ki ne veljajo za najbolj priljubljene predmete?
Rahlo smo jih usmerjali. So se pa tudi brez naše pomoči dobro znašli. Precej orodja so predelali in sami izdelali tudi načrt za stružnico na žarilno nitko.
Kaj bi morala nazadnje povedati sonda?
Sporočiti bi nam morala denimo koncentracijo CO2 in O2. Teh meritev nismo še nikjer zasledili, zato je to pilotski projekt. Merili bi še temperaturo, zračni tlak, sevanje UVA in UVB žarkov. 35 kilometrov visoko pa smo poslali tudi mikroorganizme. Najverjetneje niso preživeli, čeprav so precej odporni. Mislim, da nas najbolj boli, ker ne moremo do videoposnetkov.
Kaj bi razkrili o Ljubljani?
Sondo smo v vesolje spustili ob petih zjutraj. Ena kamera je bila usmerjena vodoravno, druga navpično navzdol. Posnela bi nočno podobo mesta, osvetljenega z lučmi, ko bi drsela navzgor, bi se izrisal sončni vzhod, dokler se ne bi spremenila v pičico in nazadnje povsem izginila.
Boste merili še više?
Ko zaključimo s tem projektom, bomo verjetno sodelovali s centrom odličnosti Vesolje. Predstavljajte si dijake, ki bodo krmilili satelit evropske agencije. Kamera snema v več modusih. Če bi izbrali infrardečega, bi lahko preverili, katero območje Slovenije se bolj segreva ali katero je poplavno ogroženo. Tako bi lahko vnaprej poskrbeli za ustrezno zaščito. Kar vidim, spet jih bo treba poditi domov.
Menite, da je kaj posebnega v zraku, ker je videti, da mlade vesolje močno vznemirja? Vsaj če sodimo še po enem uspehu: po osnovnošolki Tari Keber se bo imenoval celo satelit.
Vznemirja jih to, da je vesolje daleč, a hkrati tudi blizu. Razmišljajo o črnih luknjah in številnih drugih pojavih. Profesorji moramo paziti, da nas med poukom ne speljejo na kriva pota. Hitro bi nas zavedli. Verjetno je zanimivo tudi to, da zdaj živimo v času, ki so si ga naši stari starši predstavljali kot nedosegljive, kot znanstveno fantastiko.
Je to tudi vas zaneslo v fiziko?
Predvsem me je zanimalo, kako svet deluje. Fiziki se trudijo pojasnjevati in predvsem razumeti svet. Mnogi so prepričani, da je fizika vklesana v kamen, da je trdna in varna veda, vendar ni zares določena. Je gibljiva in prožna. Zadeva eksistencialna vprašanja. Marsikdaj je mistična in skrivnostna. V večino stvari, na katerih gradimo najbolje temeljne teorije, lahko zaenkrat samo verjamemo.
Kar ni daleč od religije?
Ne bom se strinjal na glas.
