Tiskane izdaje
Hrvaški nacionalni park Risnjak je najbolje opisati v številkah njegovih najprepoznavnejših prebivalcev. Tam se znajde kakšnih sedem risov, petnajst volkov, trideset medvedov in petintrideset ljudi. In v tem primeru so tudi zadnji ogrožena vrsta. Preprosto zato, ker jim tam ni živeti.
»Risa smo naselili, le človeka ne moremo!« se je v šali pritožil Miljenko Gašparac, ravnatelj nacionalnega parka, ki se razteza na 6400 hektarih ob reki Kolpi in dviguje čez 1500 metrov nad morjem.
Sem pride zima prej, kar navsezadnje lahko sklepamo že po bližini Babnega polja, slovečega po tem, da novinarji tam najraje izmerijo najnižjo temperaturo. Čez mejo, kakih 40 kilometrov vijugaste ceste od tam, je imel Valentin Volf opraviti z mrežo, zvito v kolut. Drevesa in vrt je bilo treba zaščititi pred divjadjo in tudi medvedi bi si lahko tik pred zimo še postregli na njegovi zemlji. Prvi sneg je Okrug in druge redke vasi s še redkejšimi prebivalci v hrvaškem nacionalnem parku Risnjak to jesen že malce pobelil in opomnil na začetek svojega časa. Valentin Volf ima za sabo že 75 takih obdobij in bi mu leta na prvi pogled tudi pripisali, še zlasti ker mu korak otežuje stara poškodba. Toda od bliže se pokaže, da se pod gubami še vedno skrivajo deške poteze, beli lasje mu neukrotljivo štrlijo v vse smeri.
»Potrebujete pomoč?« »Ne ne,« je mirno odklonil in malce s težavo stopil navkreber proti hiši, z berglo v levi roki in velikim kolutom mreže v desni. Vsak dan je za takšno delo in za mnoga druga opravila sam, zato najbrž niti ni vedel, kaj bi s pomočjo sploh počel. Iz hiše je pogledala njegova žena, Fanika, ki se je ravno tistega dne lotila barvanja pragov v hiši. Okoli te sta postavljeni še dve poslopji, majhna letna kuhinja in nekakšna drvarnica, in po urejenosti vsega bi lahko sklepali, da v tiste kraje prah ne zaide ali da ima gospodinja vsaj dve hišni pomočnici. Toda tam živita sama. Tudi sosedova hiša je tako rekoč zapuščena, kajti edini stanovalec se je preselil, le tu in tam pride naokoli. »Ali to nama ne smeta [To naju ne moti],« skomigne z rameni 65-letna Fanika.
Strmo makadamsko cesto do hiše so jima uredili šele pred nekaj leti, vendar iz pogovora ni opaziti, da bi jo prej zelo pogrešala – od nekdaj sta hodila peš, tovor prenašala na hrbtu in delala vse na roke. Pot do domače hiše tako najbrž še najbolj cenijo otroci in vnuki, ko ju obiščejo, pa tudi nadzorniki v parku Risnjak se tako laže pripeljejo do njiju in jima dostavijo kakšne potrebščine iz trgovine.
A da bi česa zmanjkalo, ni bilo videti. Fanika skrbno načrtuje večje nakupe (»Enkrat na mesec, ko je 'penzija'.«), čeprav iz trgovine pravzaprav niti ne potrebuje veliko, hrano tako ali tako večinoma pridelata sama. Tudi na zimo sta že pripravljena, je rekla in odprla kletne duri. Zelje in repa se že kisata, ozimnica je zložena na policah, košare, s katerimi sta pridelek znosila tjakaj, zgledno nanizane v stolpičih. »Fanika še nikoli ni jedla konzerve. Ali hrenovke,« je njeno malo skrivnost izdal Dragan Turk, glavni nadzornik v parku Risnjak.
Ravno smo stopili v letno kuhinjo, kjer je kraljevala kredenca, za kakršno bi bili ljubitelji pohištva iz polpretekle zgodovine najbrž pripravljeni ubijati, še zlasti če bi jo dobili tako zloščeno. Valentin je sedel na kavč, Fanika se je kot vsaka prava gospodinja postavila ob štedilnik, nad katerim so se prav tako sušila zelišča (»Edini čaj iz trgovine, ki ga imam, je ruski čaj.«), in hitela ponujati. Pomanjkanje časa, zaradi česar nobena dobrota ni šla v promet, je razumela, navsezadnje ima otroke in vnuke. »Pravijo, da bodo tukaj imeli vikend,« je rekla Fanika. »Mladi radi pridejo sem na vikend, živeti pa nihče noče tukaj,« se je strinjal Dragan. Svoje k pomenku je dodal Valentin z dejstvi: »V stari Jugoslaviji je tukaj živelo 540 ljudi, po vojni se jih je vrnilo samo 250, zdaj jih je samo še od 30 do 35.« Toda onadva ne bi hotela živeti drugje. »Raje grem njivo okopavat kot po opravkih!« se je razposajeno nasmejala Fanika in tlesknila z dlanmi.
Risnjak in njegov ris
Veliko bolj skrite pred očmi, čeravno v podobnem številu kot ljudje, so zveri, ki živijo v Risnjaku. Med njimi je tisti, po katerem je park dobil ime – ris, ki velja med živalskimi vrstami za pravo redkost. Leta 1903 je popolnoma izginil s tega območja in šele leta 1973 so ga ponovno naselili. Danes ima njegova »družina« kakih 30 primerkov v vsem Gorskem kotarju in bi tudi potrebovali »svežo kri«, da bi preprečili morebitne genetske napake, kajti populacija risov na Hrvaškem in v Sloveniji izhaja iz treh parov ponovno naseljenih živali.
V vsem Gorskem kotarju je okoli 400 medvedov, med 20 in 30 na območju Risnjaka, tod se pojavlja tudi okoli 15 volkov, toda Miljenko Gašparac in Dragan Turk sta še najbolj zaskrbljena zaradi populacije človeka. Najmlajši prebivalec, Željko, o katerem govorijo kakor o ljubljenčku, ima 50 let in nima družine, najbolj množično poseljena vas Podgrič ima kakih 20 prebivalcev, druge le po nekaj. Povprečna starost? »Ah, kakšnih šestdeset let,« sta v en glas odgovorila. Mladih ne morejo zadržati, saj ni služb. »Poleg tega je danes zelo priljubljeno življenje v mestu...« je dodal Gašparac. In tako je prav zaradi odsotnosti človeka ogrožena naravna raznovrstnost v parku – le malo je namreč takih, ki obdelujejo zemljo in s tem ohranjajo naravno ravnovesje. Ob Kolpi imajo dolino metuljev, zanje pa so še kako pomembni vzdrževani in pokošeni travniki, je Gašparac našteval posledice.
Park, ki je bil ustanovljen leta 1953 in razširjen leta 1997, obišče vsako leto od 15.000 do 20.000 ljudi, po njem pa jih lahko popeljejo nadzorniki, ki torej opravljajo tudi vlogo turističnih vodnikov. Kakor Dragan Turk, ki pozna park do zadnjega kotička, vse njegove prebivalce, njihove vsakdanje navade in muhe.
»Tale gospa čaka na trgovino.« Drobcena ženica v karirasti srajci, odeta v plašč in pokrita z debelo ruto je stala ob cesti. Tod se nadzornik ne pelje kar mimo, ampak vselej kakšno reče ljudem, ki jih sreča. »Dober dan!« Obraz ženice ni razkrival ne posebnega veselja ne nejevolje. Z nadzornikom sta se spustila v pomenek, njuno besedišče je bilo mešanica narečnih izrazov, podobnih slovenskim. Do pogovora z novinarji ji ni bilo, je dala vedeti preostanku potnikov, vendar je dobrodušni nasmeh povedal več kot njena graja. Malce je namreč že naveličana, ker ji vedno kradejo besede, na koncu pa ne naklonijo niti spodobne zahvale. In ni bilo težko ugotoviti, da je bil obisk trgovine (vzpon proti cesti, ob kateri se vsak torek ustavi kombi z živili in drugimi življenjskimi potrebščinami) dogodek dneva.
Nekaj kilometrov naprej od vasi, kjer živita le ona in še en prebivalec, je Podgrič, ki ga meja nacionalnega parka deli na pol. In tako tisti na desni strani meje živijo po svojih pravilih, tisti na levi pa se morajo pokoriti pravilom, ki veljajo za park. O čemer je še najbolj zgovorno pričala tabla pred eno izmed hiš: Zabranjeno gradilište. Dragan Turk ni mogel zanikati, da gredo prebivalcem nadzorniki včasih malo na živce, ker v parku ne smejo graditi po mili volji. In tako mu ni bil naklonjen prav prijazen pogled, ko se je peljal mimo možakarja v lovsko zelenih oblačilih, sedečega pred hišo, kjer so prenavljali streho. A zaradi tega se Dragan ni vznemirjal; ustavil je avto, zahupal, iztrgal pozdrav in odhrumel po makadamski cesti naprej. Bili smo na poti k izviru reke Kolpe, tam prav nič podobne tisti, ki je že nekaj kilometrov naprej priljubljena kot poletna osvežitev, kajti ob izviru ima osem stopinj – vse leto. Edina riba, ki tu živi, je lipan, je razlagal, ko smo se spuščali proti turkiznemu bazenu. Nad njim se dvigajo z drevjem pokrite pečine, kjer gnezdijo ptice, se je obračal navzgor, stoječ ob mirni gladini. »Videti je popolnoma mirna, čeprav je povprečni iztek vode 1200 litrov na sekundo.«
Medvedova jedilnica
Od tiste točke do najvišjega vrha parka je približno 1200 metrov višinske razlike. Vrh Risnjaka (1528) smo si ogledali od daleč – s sosednjega Snježnika (1506), soimenjaka slovenskega vrha. Na planinskih travnikih, ki zavzemajo prostor med gozdovi na približno tisoč metrih nadmorske višine, se ob zori in mraku rade pokažejo zveri, je ponosno povedal Dragan Turk. Živalski paparaci si jih lahko z varne razdalje ogledajo s terase opazovalnice, pravzaprav velike koče na livadi Lazac. In menda je 80 odstotkov ljudi zadovoljnih, ker si res lahko ogledajo, kako se kosmatinec tam okrepča. Tokrat so v njegovi »jedilnici«, do katere je vodila lepo shojena pot, čakali še napol oglodani storži koruze in nekaj že gnilih jabolk. »Danes ga še ni bilo,« je dejal Dragan. Sonce je bilo še precej visoko, dovolj za (ne povsem planinski) vzpon na Snježnik.
Na pobočju, posejanem s skalami, ustvarjajo nizkorasle predplaninske bukve s skrivenčenimi in tankimi sivimi debli ter pisanim listjem, ki se zlagoma poslavlja od vej, sceno kot nalašč za kakšen domišljijski film. Dragan je med potjo izkazoval gozdarsko in nadzorniško znanje in se pritoževal nad neskončnimi zapleti in težavami, zaradi katerih ne morejo in ne morejo zares začeti prenove planinskega doma na vrhu Snježnika. Čeprav so njegove duri zaprte in ni težko uganiti, da tam že dolgo nihče ni prenočil ali si naročil kislega zelja, je z rdečimi polknami in kot vrezan v skalo še vedno nekaj posebnega. Dragan Turk se je malce nesrečno postavil predenj, toda kmalu tudi na to pozabil in pokazal okoli sebe: morje, Risnjak, Alpe in Snežnik.
