Tiskane izdaje
Naftne rezerve v Ortneku so precej samosvoj svet. Nekako tehničen. In s prepovedmi.
To je opaziti že pri vhodu, kjer obiskovalca najprej natančno popišejo, potem pa se seznani z varnostnimi ukrepi; prepovedi, zapovedi in napotkov je za tri A4 liste.
Popolna prepoved velja za uporabo odprtega ognja, kajenje, uporabo mobilnega telefona in iskrečih orodij.
Na Ribniškem v preteklosti ni bilo velikih in skrivnostnih območij tako kot na Kočevskem. Edino napol skrito in pred javnostjo zaprto območje so bile vojaške rezerve naftnih derivatov v Ortneku, ki so zdaj obvezne rezerve naftnih derivatov. Te imajo vse evropske države.
Takoj za vhodom, kjer sem parkirala avto, sem opazila nenavadno posodo na izpušni cevi avta, ki se je pripeljal pome. To je bil lovilec isker, ki ga uporabljajo na celotnem območju ortneških blagovnih rezerv.
»Taka so pravila,« so še enkrat pripomnili, ko smo se peljali z največjo dovoljeno hitrostjo deset kilometrov na uro.
Strateške rezerve
Od leta 2000 spada to območje pod Zavod RS za blagovne rezerve in po zakonu opravlja dve javni službi.
Prva je oblikovanje in vzdrževanje državnih blagovnih rezerv, kar pomeni, da imajo po Sloveniji vrsto skladišč z osnovnimi živilskimi izdelki, kot so sladkor, olje, moka, pri kmetih imajo meso..., s katerimi bi pomagali prebivalcem ob morebitnih naravnih nesrečah ali vojni.
Zagotovljena je osnovna preskrba ljudi za različna obdobja; pšenice imajo na primer za vsaj 150 dni, shranjenega imajo tudi nekaj sanitetnega materiala in zdravil za ljudi in živali.
Drugi del nalog zavoda pa je zagotavljanje obveznih rezerv nafte in njenih derivatov za najmanj tri mesece.
Približno 80 odstotkov teh goriv je shranjenih v Sloveniji, večji del v Ortneku pa v Kopru, Trbovljah in drugod. Nekaj goriva je tudi tujini, v Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji.
Vse blagovne rezerve so razporejene teritorialno, kar pomeni, da v primeru krize ne hrane in ne goriva ne bi bilo treba prevažati z enega konca države na drugega.
Mala vas z velikim skladiščem
Kako veliko je območje blagovnih rezerv v Ortneku, je opaziti šele pri vhodu.
Če se peljete po glavni cesti od Velikih Lašč proti Ribnici, lahko v Ortneku na desni strani le za hip ugledate nekoliko posebno zgradbo, ki izstopa v preostali krajini. To je cisterna, ki so jo zgradili po osamosvojitvi.
Prej tam ni bilo ničesar, samo Ortnek, mala, neopazna vas z raztresenimi hišami, kjer živi približno sto ljudi.
Toda ta kraj ni kar tako, saj je na ortneškem gradu občasno bival Peter Kosler, avtor prvega zemljevida slovenskih krajev iz leta 1853. Rojen je bil v Kočah na Kočevskem in je v mestu ob Rinži postavil pivovarno Union, ki se je kasneje preselila v Ljubljano.
Danes večjega dela ortneških cistern, v katerih imajo dve vrsti goriv – lahko pa bi jih shranjevali tudi pet –, še vedno ni videti.
Sedem velikih rezervoarjev, ki so jih še v času Jugoslavije za potrebe vojske vkopali v zemljo, v hrib, je zaraščenih in do njih vodijo samo cevi.
»Včasih pa še cevi ni bilo,« pravi Anton Zakrajšek, direktor Zavoda RS za blagovne rezerve.
Menda se zaradi teh cistern, ki jih je imela vojska za svoje potrebe, ni treba prav nič vznemirjati, saj so jih leta 1989 obnovili. Sicer pa so to betonski silosi, ki so zaščiteni z vsemi premazi in lovilci, tako da bi v primeru izteka tekočin takoj opazili nevarnost.
Obhodi skladišča in preverjanje naprav so vsakodnevna rutina, ki je še posebno pomembna pozimi, ko mraz lahko naredi škodo tudi na betonu ali kovini, ki sta na prvi pogled neuničljiva.
Poleg tega vse, kar se dogaja v cisternah, računalniško nadzirajo in vodijo iz kontrolne sobe. Sistem varovanja je zagotovljen, kolikor je mogoče, celo toliko, da na območju, kjer o količinah nafte govorijo v nepredstavljivih sto milijonih litrih, ni bilo niti slutiti vonja po njej ali bencinu.
Pri tolikšnih količinah je to svojevrstna umetnost. A nevarnost takih območij pravzaprav ni nafta, ampak hlapi njenih derivatov, saj bi ti v skrajnem primeru na rezervoarjih odnesli streho, ki je premišljeno narejena kot »plavajoča«.
Morda bi nafta zagorela in bi po grozljivem dimu vedeli, da je v Ortneku nekaj hudo narobe. Zgodba o tem, da je eksplozija v Ortneku s seboj odnesla še pol južne Slovenije, pa bi bila tako popolnoma neverjetna.
Varnost in še enkrat varnost
Ob množici varnostnih ukrepov v Ortneku je videti, da pretakanje in hranjenje naftnih derivatov nista rutina, kot je za voznike postanek na bencinskih črpalkah.
Ko v te gromozanske rezervoarje, ki imajo kakšnih štirideset metrov premera in segajo približno dvajset metrov visoko, ponovno nalivajo naftne derivate, je najbolj nevarno. Takrat se plin, če je v rezervoarju, stiska, nesrečo pa preprečujejo z napravo, s katero hlape, tudi tiste iz avtomobilskih cistern, spreminjajo nazaj v tekočo obliko.
Poleg tega vsak prazen rezervoar pregledajo, vsakih deset let pa naredijo tudi večji remont.
Ljudje, ki se podajajo v kakršnkoli nevarne situacije ali mislijo, da bi lahko bile nevarne, imajo s seboj merilce hlapov, ki jih opozarjajo na to. V rezervoarje se odpravljajo z maskami in vselej v paru.
»V Ortneku imamo šest zaposlenih, zraven je vedno še gasilec,« opisuje Zakrajšek delo na tem posebnem območju, kjer ne manjka senzorjev pa gasilske opreme in sistema s snopi vode in penilom, ki bi se ob nesreči aktiviral.
»Pri vsej tej tehniki in varovanju je največja nevarnost človek oziroma človeška napaka,« pravi Zakrajšek.
»Jezera« nafte
Število naftnih derivatov, ki jih imajo v Ortneku, je nekakšna državna skrivnost. Toda v samo enem velikem rezervoarju je toliko bencina, da bi se prebivalci Kočevske z njim lahko vozili deset let.
Poleg tega so ortneški rezervoarji, kamor shranijo tudi do 20 milijonov litrov goriva, med manjšimi, saj imajo na primer v Serminu takšne za 60 milijonov litrov goriva. Vendar smo nekako le ugotovili, da je v Ortneku shranjenih celo več kot sto milijonov litrov goriva.
Skrivnost je tudi, koliko velikih rezervoarjev imajo v Ortneku, saj je v zemlji zakopanih menda sedem starih, eden je blizu vhoda, štirje pa so novi: jeklene konstrukcije z dvojnimi plašči, zgrajene kot najsodobnejša tovrstna gradnja v Sloveniji.
V tako cisterno spravijo gorivo, ki ga pripeljejo s 650 avtocisternami. Da gorivo razvozijo in rezervoar izpraznijo, kar naredijo na pet do deset let, pa porabijo tri tedne.
Hitreje bi šlo z vlakom, saj lahko na posebej prirejen del skladišča, do katerega vodijo tiri, naenkrat priklopijo šest vagonov s cisternami in jih praznijo oziroma polnijo.
»En vlak ima od deset do 12 vagonov, kar bi dodobra razbremenilo cesto,« je praktičen Anton Zakrajšek, ki je zadovoljen, da bo zdaj, ko je obnovljena proga do Ortneka, spet mogoče uporabljati vlakovne kompozicije za prevoz naftnih derivatov.
Do obnove so po dotrajanih tirih proge, ki bo kmalu praznovala 120-letnico, lahko vozili le napol polne vagone, zdaj pa bodo število avtomobilskih cistern, ki delajo gnečo na cestah, lahko zmanjšali. Seveda če prevoz po tirih ne bo dražji od tistega po cesti, dodaja sogovornik.
Račun je preprost: ena vagonska cisterna ima lahko toliko goriva, kot ga pripeljeta dve avtomobilski cisterni. To pomeni, da bi z enim samim vlakom, ki bi imel deset vagonov, pripeljali 600.000 litrov goriva. Pa še enostavneje in varneje bi bilo.
