Tiskane izdaje
Po desetih urah šivanja oblačil za zahodne družbe se tovarniška delavka Ri Srej Bopha odpravi v skromno prebivališče, ki si ga deli z drugimi delavkami, poje ostanke hrane in zaspi na golih tleh. Tako kot za številne druge delavce v konfekcijski industriji, v kateri v tej državi gara približno 650.000 ljudi, večinoma žensk, je tudi Bophin dan monoton in naporen, njena prehrana pa zelo skromna.
Zelo redko vidi petletno hčer, ki jo je pustila pri starših na podeželju. »Življenje v konfekcijskih tovarnah je težko,« je povedala Bopha, »vendar potrebujem denar in poskušam potrpeti.« V Kambodži so se po tem, ko se je zelo povečalo število tovarn, delovne razmere zelo poslabšale. V zadnjih letih je v to industrijo pritekalo vse več denarja, čedalje več je bilo novih naročil, zato so se odprle številne nove tovarne, ki »morda ne poznajo zakonov ali pa jih preprosto ne upoštevajo«, pravi Jason Judd, strokovni sodelavec mednarodne organizacije Boljši kamboški tovarniški program.
Delajo tudi, ko so bolni
»Ni jim mar za pravila, osredotočeni so zgolj na zaslužek,« pravi Judd. Po splošni januarski stavki, v kateri so bili ubiti štirje delavci, potem ko je policija streljala na stavkajoče, in dejstvu, da delavci množično omedlevajo za stroji, se je ugled tega sektorja proizvodnje močno zmanjšal, hkrati pa so se zaradi tega vznemirili lastniki vrhunskih zahodnih znamk. A kot trdijo delavci, se razen tega, da se o protestih zdaj pogosteje poroča in da so se nekoliko zvišale osnovne mezde, doslej ni kaj dosti spremenilo.
»Mi smo najbednejši del konfekcijske industrije,« pravi Bopha in dodaja, da se je pred kratkim onesvestila za šivalnim strojem, ker je vdihavala kemikalije, s katerimi preparirajo blago. »Če smo bolni in ne moremo delati, nam pač ne izplačajo denarja. Zato delamo tudi takrat, ko smo bolni.«
Bopha dela šest dni v tednu. Njen delovni dan se začne zjutraj ob 7. uri, nato pa pogosto dela še nadure, da se nekako prebije skozi mesec. »Včasih delamo nadure vso noč,« pravi in pove, da običajno zasluži 130 dolarjev na mesec. Od tega jih 50 pošlje staršem. »Pogosto jem ostanke riža, da prihranim nekaj denarja,« pravi Bopha, ki si želi samo to, da bi imela njena hči lepše življenje. Številne tovarniške delavke pravijo, da so zaradi nečloveških delovnih razmer prisiljene izbirati med delovnim mestom in družino. »Svoje punčke ne morem imeti pri sebi, saj v tovarni ni poskrbljeno za otroško varstvo,« pravi delavka Ton Sam Ol, ki ima mesec dni staro hčer. Za varstvo bo zaprosila mamo, če ji ta ne bo mogla ugoditi, pa bo morala »dati odpoved«, pojasnjuje, medtem ko doji svojega otročička.
Ol je med porodniškim dopustom dobila manjšo vsoto denarja, sicer pa številne tovarne z delavkami sklepajo kratkoročne delovne pogodbe, da se izognejo plačevanju takšnih dodatkov. V nekaterih tovarnah nosečim delavkam celo prekinejo pogodbe, pravi Moen Tola iz območnega centra za pravno pomoč. Zato se mnoge odločijo za prekinitev nosečnosti. Poleg tega tovarne s kratkoročnimi pogodbami držijo delavce v negotovosti. »Delavci si ne upajo zavrniti nadurnega dela ali se pritoževati zaradi neznosnih delovnih razmer. Molče trdo delajo tudi takrat, ko so resnično bolni,« pravi Tola in dodaja, da je to v resnici svojevrstna oblika sodobnega suženjstva.
Množične stavke
Za obubožano Kambodžo je konfekcijska industrija glavni vir dohodka. Lani je država z izvozom konfekcije zaslužila približno 5,5 milijarde dolarjev. Predstavniki sindikatov in aktivisti trdijo, da bi morali delavcem vsekakor nameniti večji del tega denarja. Res je, da so se mezde nekajkrat povišale – nazadnje februarja –, a so še vedno daleč pod ravnjo, ki bi zagotavljala človeka vredno življenje. Lastniki tovarn trdijo, da si ne morejo privoščiti zvišanja delavskih plač in da bi morale odgovornost za to prevzeti zahodne družbe, ki naročajo konfekcijske izdelke. »Nimamo denarja, ne moremo zviševati plač,« pravi Ken Lo, generalni sekretar Zveze združenj konfekcijske industrije Kambodže. Na majskem srečanju so predstavniki zahodnih družb izjavili, da so pripravljeni ustrezno zvišati plače kamboškim delavcem, saj se morajo za vsako ceno izogniti zamudam, ki bi v dobavi blaga lahko nastale zaradi nemirov.
Po januarski množični stavki, ki so jo oblasti krvavo zatrle, so se najnižje plače povišale na 100 dolarjev na mesec. Delavci so zahtevali 160 dolarjev. Novi zakon, ki so ga pripravili v združenju sindikatov in ki ga je pred kratkim podpisala tudi vlada, bo, kot kaže, delavcem še omejil pravice do medsebojnega povezovanja in organiziranja protestov. »Če bo osnutek zakona sprejet, bo konec svobode sindikatov,« pravi Rong Čun, predsednik Kamboškega združenja sindikatov. Od januarskih dogodkov so zaradi sodelovanja v različnih manjših stavkah aretirali najmanj deset članov sindikata.
Zaradi januarske stavke pa so konec maja aretirali in obsodili 23 delavcev in aktivistov, a so jih pozneje izpustili. Še vedno pa ostaja problem nizkih plač in slabih delovnih razmer. »Če bodo delavci znova stavkali, se jim bom zagotovo pridružila. Za svoje delo zahtevamo ustrezno plačilo,« pravi Bophina sostanovalka Em Sophea. »Dokler ne bomo dosegli vidnega napredka, bodo delavci v naših tovarnah nenehno stavkali in izražali svoje nezadovoljstvo,« pa poudarja predsednik Kamboškega združenja sindikatov Rong Čun.
