Najdražja kava gre dvakrat skozi želodec

Gunawan Supriadi, samozvani indonezijski »kralj luvaka«, le težko zadovolji povpraševanje po zrnih, ki jih izloča štirideseterica njegovih razvajenih malajskih mustangov (Paradoxurus hermaphroditus). Hlevček bo moral razširiti, da bo prostora za 150 živalic. Ni edini s temi težavami. Povpraševanje po kavi iz zrn, ki jih v iztrebkih izloča ta gibčna in močna, podolgovata, podlasici podobna živalca, ki jo v tistih krajih imenujejo luvak, namreč strmo narašča med poznavalci po vsem svetu. Supriadi na svoji plantaži v zahodnem Lampungu na Sumatri goji malajske mustange, da v svojem prebavnem stroju pripravljajo zrna za njegovo zdaj že znamenito znamko Raja Luwak (kralj luvaka). Lampung je nesporna prestolnica luvakove kave. Še leta 2008 je Supriadi zbral le približno 50 kilogramov luvakovih zrnc in »pridelek« prodal lokalnim distributerjem. Leta 2009 je prodal že 300 kilogramov, leta 2010 pa 1,2 tone. Izvoznik Doni Irawan je lani izvozil 50 odstotkov več kot predlani.

Za »zlate drekce« luvaka ali malajskega mustanga v ZDA, Avstraliji, na Japonskem v Južni Koreji in Singapurju plačujejo po 800 dolarjev (574 evra) za kilogram. Cena takšne kave na drobno pa je seveda čisto nekaj drugega. Skodelica luvakove kave je najdražja na svetu. V specializiranih londonskih kavarnah stane sto dolarjev.

Malajski mustang ima dve vlogi: prvič, izbira najboljša zrnca. Strokovnjaki pravijo, da ga ni boljšega »selektorja« dobrih zrn, kot je divji malajski mustang, vendar je njegove izločke tudi najteže nabrati. Živalce zgrizejo mehko, tanko zunanjo ovojnico sadeža, nato pa je zrno prepuščeno delovanju prebavnih sokov. Encimi vdrejo v zrna, večinoma je to arabica s Sumatre, in subtilno spremenijo kemično ravnovesje v njih. Končni proizvod, ki ga dobro operejo in rahlo popražijo, nima grenkega okusa navadne kave, ima pa edinstveno mehko aromo. »Če bi bila kava luvak avtomobil, bi bila zagotovo rolls-royce,« pravi Supriadi. Primadona med kavami je tudi zato, ker je je tako malo in je tako nedosegljivo draga. A dobiva nove in nove ljubitelje.

Tradicija kave luvak je stara že več sto let in sega v čas, ko je bila Indonezija nizozemska kolonija. Gospodarji so domačinom prepovedali gojiti kavo, ti pa so začeli zbirati, čistiti in pražiti neprebavljena zrna, ki so jih našli v izločkih divjih gozdnih živalic. Otočje na jugovzhodu Azije z 240 milijoni ljudi je zdaj glavni svetovni proizvajalec kave luvak, a ta industrijska veja se je razcvetela pravzaprav šele v zadnjih letih, tako da je težko priti do uradnih številk o izvozu.

Prodajalci poročajo o povečanem povpraševanju tudi med indonezijskim srednjim razredom, za katerega ta kava postaja statusni simbol. V Indoneziji, državi, kjer 40 odstotkov prebivalstva zasluži manj kot dva dolarja (1,4 evra) na dan, skodelico kave luvak v luksuznih kavarnicah nakupovalnih središč prodajajo za osem dolarjev (5,7 evra). »Nikoli nisem maral kave, a ko sem poskusil luvak, sem spremenil mnenje – postal sem zasvojen,« je priznal 24-letni Galang Sulung Ramanda iz Džakarte.