Tiskane izdaje
Knjiga What on Earth? sicer predstavlja izbor stotih najzanimivejših in najbolj nenavadnih novih vrst, opisanih v tem stoletju. Od živali do rastlin, od fosilov do bakterij. Ponuja poljuden, informativen, vendar nekonvencionalen pogled na živa bitja, ki našemu planetu, prav tako kot ljudje, pravijo dom. Avtorici opisujeta osupljiva dejstva o nenavadnih živalih, vse pa je podkrepljeno s fotografijami.
Naključno odkritje
Izid knjige je pomemben tudi zato, ker z enim delom posredno edinstveno promovira Slovenijo ter našo paleontološko in naravno dediščino, saj fosile slovenskih morskih konjičkov označuje s superlativi. Med letoma 2005 in 2007 so Slovencem postali znani po zaslugi neodvisnih raziskovalcev dr. Jureta Žaloharja in Tomaža Hitija. Nanje sta naletela v približno 12,5 milijona let starih srednjemiocenskih plasteh v vasi Tunjice pri Kamniku. Odkritje je postalo mednarodno izredno odmevno leta 2009, ko sta fosile, skupaj s kustusom in edinim paleontologom Prirodoslovnega muzeja Slovenije, mag. Matijo Križnarjem, še znanstveno opisala. Danes so ti primerki shranjeni v Paleontološki zbirki Hitij & Žalohar, ki sta jo podarila Prirodoslovnemu muzeju Slovenije, kjer je postala pomemben del paleontoloških zbirk.
Jure Žalohar in Tomaž Hitij sta bila v času odkritja fosila morskega konjička še študenta, ki sta pravzaprav brskala za žuželkami. »Saj nisva vedela, kaj sva našla, ko sva že leta 1999 izkopala ploščo, na kateri je bil cel kup zelo drobnih fosilnih konjičkov,« priznava Hitij. »Jure me je prepričeval, da so to ličinke žuželk. Kakšna najdba je bila to, smo se dokončno prepričali šele šest let kasneje, da so konjički najstarejši na svetu, pa še leto za tem, ko so se v preučevanje vključili morski biologi svetovnega slovesa,« dodaja. »Če ti najdbe ne bi tako temeljito preučili in je posredovali svetovni strokovni javnosti in je ne bi sami naredili za pomembno, odkritja sploh ne bi bilo oziroma ga nihče ne bi cenil,« skromno meni Žalohar in dodaja, da so se zelo potrudili in se še trudijo, da bi fosilne morske konjičke približali tudi nestrokovni javnosti.
»Takrat so morski konjički očitno poginili zaradi pomanjkanja kisika v vodi. Povedati morava, da sta v kameninah v glavnem ohranjeni le njihova hrbtenica in glavica z izrazitim očesom. Tudi zato in zaradi majhnosti jih je bilo na začetku težko prepoznati. Kmalu je postalo jasno tudi, da najdeni morski konjički pripadajo različnima vrstama,« pripoveduje Žalohar. Najditelja sta enega od dveh približno pet centimetrov velikih fosilnih morskih konjičkov iz Tunjic poimenovala Hippocampus Sarmatijus, po obdobju, ko naj bi nastal, drugega pa Hippocampus Slovenicus, po državi odkritja.
Ribe, ki burijo domišljijo
V istih geoloških plasteh, kot so našli tunjiške konjičke, so raziskovalci kasneje odkrili tudi prve znane fosile pritlikavih šilastih konjičkov, evolucijskega vmesnega člena med morskimi šili in konjički, ter prve znane fosile navadnih šilastih konjičkov.
»Danes so morski konjički prava ikona prizadevanja za ohranjanje naravne dediščine in morskega življenja. Živijo po vseh svetovnih oceanih in morjih, od Amerike, Evrope, Afrike do Indonezije in Avstralije. Toda edini pravi fosili teh zanimivih živali so doslej znani le iz Slovenije,« je poudaril Hitij.
Sicer so te živalce ena najzanimivejših vrst rib. Že tisočletja burijo domišljijo ljudi, ki so jim prirasle k srcu zaradi svoje nenavadnosti in ljubkosti. Naravoslovce in morske biologe je dolgo mučilo vprašanje, kako so se morski konjički, ki imajo precej slabe plavalne sposobnosti, razširili po vsem svetu. Zaradi odsotnosti njihovih fosilnih ostankov o njihovem načinu življenja v geološki preteklosti in o evoluciji ni bilo kaj dosti znanega. Tunjiško odkritje doslej edinih znanih fosilnih vrst morskih konjičkov pa je razkrilo marsikatero skrivnost. Na podlagi njih je mogoče domnevati, da je bilo podnebje v naših krajih za časa Panonskega morja podobno današnjemu na Bahamih.
»O fosilnih konjičkih zdaj vemo celo več kot o danes živečih vrstah. Iz fosila sva razbrala, denimo, kolikšen je bil zarod, zdaj vemo, da samček morskega konjička naenkrat rodi tudi po tisoč mladic, videla sva, da so premagovali dolge razdalje. Tako so se lahko razširili po vsem svetu. Ampak dokazov za to do najdbe ni bilo,« je poudaril Tomaž Hitij.
»Slovenski morski konjički so kar približno šest milijonov let starejši od doslej najstarejših dokumentiranih, ki so jih našli v Italiji,« je ponosno povedal Jure Žalohar, Hitij pa je dodal: »Pa da ne boste mislili, koliko sva jih našla. Le dva primerka odraslega morskega konjička in približno sto mladic.«
Pravo fosilno bogastvo
Sicer je Tunjiško gričevje po bogastvu fosilov znano že vsaj 150 let. Območje Kamniško-Savinjskih Alp je namreč nastalo zaradi drgnjenja Afriške in Evrazijske plošče, pozneje pa je nižje gričevje prekrilo zanimivo zaporedje usedlin. V oligocenskih in miocenskih plasteh so se ohranili ostanki najrazličnejših organizmov, ki so pred milijoni let živeli v Panonskem morju. Geologi so lepe primerke fosilov našli tudi na območju Komende, Podgorja in okolice. Blizu Komende, denimo, so odkrili karbonatne kamnite krogle z odtisi vejic, storžev, polžev, rakovic in školjk. Ti fosili kažejo, da je bilo morje takrat plitvo, številni ostanki rastlin pa, da je bilo kopno blizu. V produ strug potokov, južno od Sv. Ane, pa so se ohranili kosi fosilnega lesa.
Pred 15 milijoni let so se v laporjih in peščenjakih odtisnili tudi rakovice iz vrste Tasadia carniolica, precej školjk, srčank in drugih, polžev, mahovnjakov, koral, morskih ježkov, rdeče alge, ribji zobje in celo zobovje morskega psa.
Tudi nahajališče fosilnih žuželk v Tunjicah je najbogatejše, kar so jih doslej našli pri nas. Geologi so naleteli na več sto primerkov, ki pripadajo kačjim pastirjem, hroščem, kobilicam, dvokrilcem, muham in komarjem ter kožekrilcem, denimo osam, čebelam in mravljam. Med najzanimivejšimi je, po mnenju poznavalcev, prvi fosilni kačji pastir, najden na ozemlju Slovenije.
