Navadila sem se, da sem izobčenka

»Ko je prišla na vrsto operacija, sem se počutila, kot bi se na finalu nogometnega pokala morala pomeriti z močno ekipo. In to potem ko sem že prestala nekaj težkih dvobojev,« pojasnjuje Juliet Jacques. Popolnoma jasno ti je, da je poleg spola in spolnosti njena osrednja tema pisanja nogomet, ki ga tudi igra. A žogo sva tokrat potisnili v avt in se osredotočili na njeno transspolno potovanje. Juliet je namreč preživela otroštvo kot fant, a je kmalu začutila, da se bolje počuti v vlogi ženske. Pred nekaj leti se je odločila, da si operativno spremeni biološki spol, in zdaj je 33-letna ženska. Svojo izkušnjo je popisala v seriji člankov z naslovom Transspolna potovanja, objavljeni v The Guardianu. Ta teden prihaja v Slovenijo, ker bo sodelovala na 15. festivalu Rdeče zore.

Kolikokrat v življenju ste se že vprašali, kaj definira moškega in kaj žensko?

Nehala sem šteti! Ampak že od majhnega se mi je zdelo, da so moški in ženske bolj kot s tem, kaj so, definirani s tem, kaj niso. Moški so bili vso mojo mladost označeni kot tisti, ki niso ženske ali pa so neženstveni. In ženske so vsi označevali kot drugačne od moških ali nemožate. To pa se mi ni zdelo ravno smiselno.

Pa si zdaj znate odgovoriti na to vprašanje o definiciji?

Ne, nimam pojma.

Da ste transoseba (transgender – oseba, ki se ne počuti istega spola, kot ji ga družba določa na podlagi biološkega spola), ste ugotovili pri desetih letih. Ampak takrat niste vedeli, kako se to, kar čutite, imenuje. Kaj se je zgodilo?

Tega nisem nikoli znala dobro opisati. Gledala sem televizijo in takrat je bil prvi na glasbeni lestvici duet Erasure s priredbami Abbe. V videu sta bila Andy Bell in Vince Clarke oblečena kot Agnetha in Frida. Takrat sem si zaželela, da bi si še jaz oblekla ženska oblačila – in to sem tudi naredila. Začutila sem val energije, delno spolne, a tudi notranje, življenjske. Vse se mi je postavilo pod vprašaj. Sem fant ali punca? Nikoli prej nisem nosila ženskih oblačil ali hotela postati ženska, to pa me je prisililo k razmišljanju. Edino, kar je bilo gotovo, je bilo, da sem se občasno skrivaj oblačila v ženska oblačila.

To je bilo prvič?

Spoznanje, da ne ustrezam normam spolnih vlog, je bilo takrat res najmočnejše. A so me v šoli že prej opozarjali na to. Prijatelj mi je rekel, da moram biti bolj možata, otroci so se norčevali iz mene, ker sem imela raje mačke kot šport, vsaj dokler nisem začela igrati nogometa. Še huje je bilo v najstniških letih. Fantje so začeli nadzorovati, kako sem se oblačila, premikala, sedela, o čem sem govorila in kako, kaj mi je bilo všeč. Jaz sem isto počela drugim, zaradi česar sem se počutila grozno. Navadila sem se na to, da sem izobčenka.

Ampak že pri desetih ste se poimenovali Juliet. Kaj vam je takrat pomenilo to ime?

Nisem brala Shakespeara, a mi je bila vseeno všeč povezava z literaturo. Ime je zvenelo klasično in elegantno, drugače od »čudno«, kakor sem se v resnici počutila. Nisem pa poznala nikogar s tem imenom, tako da to ni bil vzrok. Preprosto je bilo pravo zame.

Komu ste najprej razkrili, da ste transseksualni? Ugibam, da ni bilo lahko.

Razkrila sem se večkrat, najprej kot gej in cross-dresser (oseba, ki se občasno preoblači v oblačila, ki naj bi jih nosil drug spol, op. a.), kot trans sredi dvajsetih in nekaj let kasneje kot transseksualka. Nikoli ni bilo lahko, tudi zadnjič ne. Prva, ki sem ji povedala, da sem transseksualka, je bila takratna kolegica in dobra prijateljica Clare. Najprej mi je rekla: »To popolnoma spremeni moje mnenje o tebi.« Začudila sem se: »Res?« in potem sva skupaj ugotovili, da to ne drži.

Že pri šestnajstih sem se kot gej razkrila prijateljem iz šole. Če jim nisem bila všeč, je bil to njihov problem, skrivala sem se že toliko let, da me je skoraj ubilo.

Moj najljubši odziv na razkritje pa je prispeval prijatelj Steve, s katerim sva skupaj igrala v bendu. Nosil je ličila in je bil precej androginičen. Njegov prvi komentar je bil: »Vov, smo kot Placebo!« (glasbena skupina z basistom gejem in pevcem s feminilnim videzom, op. a.) Vem, da je to rekel kot kompliment, ampak meni se je ta bend zdel zanič.

Staršem ste se najprej razkrili kot gej, ker vam je bilo to laže kot reči, da ste transseksualec.

Gej je bila v 90. letih jasna beseda, ampak sem vseeno pričakovala, da jo bodo moji starši razumeli širše. Skušala sem jih pripraviti na to, da ne bom imela kariere, se poročila, imela družine in podobno. Sploh pa nisem hotela izzvati dodatnih vprašanj. Druge besede se mi takrat niso zdele primerne, »cross-dresser« se mi je zdelo preveč neresno, da bi o tem razlagala, transvestit preveč povezano s spolnostjo, da sem transseksualna, še nisem vedela. Da se ne počutim, kot da pripadam moškemu spolu, pa jim tudi nisem mogla razlagati, ker bi mi potem postavili samo še več vprašanj. Tega pa si nisem želela.

Kasneje ste jim vendarle povedali, da želite spremeniti biološki spol. In to v pismu. Kako ste se počutili, ko ste čakali na odgovor?

Grozno! Veliko sem razmišljala o tem, kako se bodo odzvali. Ni me skrbelo, da se me bodo odpovedali, ampak povsem pa tudi nisem bila prepričana. Pismo sem napisala na roke, tri strani, začela sem z novico, da se bom operirala. Potem sem povzela, kako je to, da bi morala živeti kot moški, vplivalo na moje življenje, in da zadeve niso takšne, kot so jih najbrž pričakovali. Zalepila sem ovojnico, napisala naslov in pismo vrgla v nabiralnik. Trenutek, ko sem to naredila, je bil verjetno najbolj strašljiv v mojem življenju. In dokler se niso odzvali, nisem mogla razmišljati o ničemer drugem.

Vaši starši so bili razumevajoči.

Z očetom je bilo laže, imel je pestro otroštvo, preživel je bolezen in družinsko tragedijo, tako da se mu je moja novica zdela le še ena stvar, s katero se je pač treba v življenju soočiti. Mama pa prihaja iz bolj konservativnega okolja in ji je bilo zelo težko. Delno tudi zato, ker za družino in prijatelje odraslih transseksualcev ni nobenih podpornih skupin. Oče mi je odpisal, da sicer ne razumeta, kaj se dogaja v mojem življenju, ampak da me, če menim, da je operacija pravilna odločitev, pri tem podpirata. Imeli smo nekaj težkih pogovorov, okoli njiju se tudi nisem oblačila, kot se sicer. Dala sem jima več časa, da sta začela uporabljati ime Juliet, ženske zaimke in podobno. Uspelo nam je.

Mama vas je v pogovoru, ki je sledilo pismu, vprašala, s kom se bo zdaj pogovarjala o nogometu. Ženska, ki dvomi, da bo moški po spremembi biološkega spola ohranil zanimanje za nogomet. Paradoks?

Ni bila le operacija. Skrbelo jo je, da me bo dejstvo, da bom živela kot ženska, popolnoma spremenilo. S potrditvijo, da se bova še vedno pogovarjali o nogometu, sem ji povedala, da bom ostala ista. Moje življenje se je sicer res močno spremenilo, ampak ne zaradi same spremembe spola. Zlahka bi ostala v Brightonu in živela enako kot prej, saj sem imela srečo, da so me vsi sprejeli. Spremenilo me je predvsem to, da sem svojo izkušnjo spremembe opisala za Guardian. Zato sem se preselila v London, spoznala nove ljudi, odneslo me je v svet aktivizma, ki mi ni povsem ustrezal, in med ustvarjalne ljudi.

Pa vendar me spremlja zapis, da staršem tokrat, drugače od takrat, ko ste se razkrili kot gej, niste mogli več postreči s stavkom: »Še vedno sem ista oseba.« Zakaj ne?

V mislih sem imela ime, telo in družbeno vlogo. Ostala sem ista, a sem hkrati postala drugačna. Na nekaterih področjih se počutim popolnoma enako, moje politično prepričanje in okus se nista spremenila od mojih zgodnjih dvajsetih let. A to, da sem vidna transseksualna ženska v družbi, ki tega ne odobrava, je pustilo posledice na moji osebnosti. Poudarilo je pomen nekaterih mojih lastnosti in zmanjšalo pomen drugih. Na ulici sem bila samozavestnejša, preden so me leta spolno nadlegovali in napadali zaradi oblačenja. Po drugi strani pa sem samozavestnejša, ker je dokumentiranje moje izkušnje izpadlo veliko bolje, kot sem pričakovala.

»Sovražila sem misel na to, da bi se otrok, ki bi ga vzgajala, moral boriti z mojo zgodovino,« ste zapisali v enem od člankov. V njem govorite o tem, kakšne posledice ima lahko operativni poseg na življenje in starševstvo. Temu ste se, ko govorimo o njem v biološkem smislu, odpovedali. O vsem tem je bilo treba razmisliti pred operacijo.

Tej možnosti sem se odpovedala, ker si nikoli nisem želela otrok in še vedno si jih ne. Lani ko sta moj brat in njegova žena dobila hčerko Grace, pa sem postala teta. Moja nečakinja je krasna in takoj ko sem jo prijela v roke, sem se stopila. Ampak to je zame dovolj. Enkrat me bo najbrž vprašala, zakaj sem prenehala biti fant. Takrat ji bom mogoče rekla, ker mi je bilo dolgočasno.

Kako se spomnite prvih dni po operaciji?

Prvi meseci so bili osredotočeni na bolečino in na privajanje na telo. Vagino sem morala raztezati trikrat na dan z grdimi palicami iz pleksistekla. Medtem sem si na youtubu ogledala veliko dokumentarcev, glasbenih videov, nogometa in televizijskih komičnih nanizank, saj nisem želela razmišljati o ničemer fizičnem. Sprva je bilo zelo boleče, ampak kmalu sem občutila užitek ob tem, ko sem se s palico tako dolgo dotikala klitorisa. Potem sem si kupila vibrator in začela eksperimentirati. Postalo je veliko bolj zabavno.

»Spol je predstava – za vse in ne le za transseksualce.« Vaše besede. Se kdaj vprašate, kot kakšna ženska se želite predstavljati?

Se. V najstniških letih in zgodnjih dvajsetih sem bila obsedena z zvezdami filmov iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. To sem raziskovala, ko sem hodila v klube in razmišljala, kateri stili mi ustrezajo in kateri ne. Prav tako sem o eksperimentiranju z družbenim spolom pisala kratke zgodbe. Kasneje na spol nisem gledala več kot na predstavo, ampak kot na predstavitev – nekaj, kar v javnosti izživimo z oblekami in vedenjem, ki se ga večinoma naučimo iz dveh različnih izhodišč, »moškega« ali »ženskega«. A pri desetih letih, ko se nisem mogla upreti temu, da bi nosila ženska oblačila, in sem se zavedala, da si želim žensko telo, to ni bila predstava. Nobenega občinstva nisem imela: bila sem sama. Občutek sem imela, da je moškost tista, pri kateri nastopam – k čemur me je silila družba.

Na youtubu je video z naslovom: Vprašanja, ki se jih ne zastavlja transseksualcem. Katero bi vi uvrstili na ta seznam?

Odvisno od konteksta. Prijatelji me med intimnimi pogovori lahko gotovo vprašajo več kot tujci v pubu. V teh primerih pa je vprašanje Si moški ali ženska? posebno nesramno. Moj najljubši odgovor je da. Sijajno kratek je, še zlasti mi je všeč, če potem odidem.

Kako in zakaj se novinarka, ki piše o kulturi in nogometu, odloči, da bo v središče svojega pisanja postavila sebe in svojo intimno izkušnjo, izkušnjo s spremembo biološkega spola?

Temu sem se leta upirala, ukvarjala sem se s kulturo, večinoma s filmom. Pri pisanju serije člankov Transspolna potovanja je bilo prvič, da sem se tako razkrila. Prej še nikoli nisem pisala niti bloga. Ideja sploh ni bila moja, ampak mi je pisanje predlagal pisatelj in pevec Joe Stretch in se mi je zdelo super. Nekaj, česar se ni lotil še nihče, a je moralo biti napisano.