Naval al-Sadavi: Ni problem tančica na glavi, ampak tančica v glavi

»Vseeno je, ali je na oblasti moški ali ženska. Spol ni pomemben. Nobene razlike ni, ali ima predsednik klitoris ali penis. Pomembno je, kako je naravnan(a): ali verjame v enakopravnost ali ne. Ni dovolj, da je ženska. Po svetu je na oblasti veliko žensk, ki so vsaj tako 'zastrte' kakor moški: Hillary Clinton, Condoleezza Rice in Angela Merkel,« pravi Naval al-Sadavi, najbolj znana egiptovska feministka, pisateljica, aktivistka za pravice žensk na Srednjem vzhodu, zdravnica in psihiatrinja. Napisala je veliko romanov, novel in dram ter neleposlovnih del in spominov, zlasti o ženskah v islamu in posledicah, ki jih ima v njeni družbi razširjeno obrezovanje klitorisa za zdravje žensk. Njena knjiga Ženska in seks je postala temeljno besedilo drugega vala feminizma. V vseh režimih je bila persona non grata.

Bo revolucija odpravila obvezno nošnjo rut? »Ah, ruta! Zahod jo čisto narobe razume. Obsedeni ste z ruto. Saj Zahodnjakinje zgolj zato, ker ne nosijo rute, niso nič manj zatirane. Ni problem tančica na glavi, ampak tančica v glavi. Razgaljanje telesa in poniževanje žensk v seksualne objekte sta le druga pojavna oblika tančice,« pravi Naval al-Sadavi.

Odkar se je 25. februarja v njeni domovini začela revolucija, je presrečna. Že kot desetletna deklica je sanjala o njej. Takrat so vladali še kralj Faruk in britanske kolonialne sile. Pozneje je prišel Gamal Abdel Naser, a konec 60. let, ko je Izrael porazil Egipt, se je uprla tudi njemu. Pod Anvarjem al-Sadatom so jo zaprli, Mubarak pa je bil le nadaljevanje Sadatove smeri. »Ves čas smo se borili proti njemu.« Hosni Mubarak in predvsem njegova žena sta jo osamila, cenzurirali in prepovedovali so njene knjige, jo pregnali v eksil. A v eksilu je živela tudi v domovini, ne le v tujini. Njeno organizacijo Zvezo egiptovskih žensk so prepovedali, postala je žrtev hudega blatenja: da je komunistka, ateistka in zagovornica svobodne ljubezni! V resnici pa se je zavzemala le za pravice nezakonskih otrok: da bi tudi oni, denimo, lahko hodili v šolo. V Egiptu namreč te pravice nimajo.

Vse življenje se bojuje. »Režim je bil zmeraj surov, zlasti zadnja leta, verjetno zato, ker je slutil revolucijo,« meni. Zdaj se je zgodila. Novico je pričakala tako kot drugi na trgu Tahrir. Od prve demonstracije 25. januarja je bila tam, čeravno ni ravno spala tam. Vsak dan je šla tja dvakrat, dopoldne in popoldne, in ko taksiji niso več vozili, so jo peljali z motorjem. Med demonstranti je bilo toliko žensk, da je revolucija dobila »ženski obraz«, pravi. »Izbrisala je razlike v spolu, veri ali razredu. Moški in ženske, ki se niso poznali, so spali v šotorih drug ob drugem. Nobene kraje ni bilo. Kristjani in muslimani so stali skupaj. Nikoli si nismo predstavljali tolikšne enotnosti. Od veselja smo plesali,« je za nemški tednik Die Zeit opisala ozračje pred mesecem in pol.

To slogo pripisuje pristnosti revolucije, ki izvira iz notranjosti. Ljudstvo je vstalo proti korupciji in vsiljeni razdelitvi. »Da bi nas režim obvladal, nas je delil po veri, razredu in spolu, nas naščuval ene proti drugim. To je metoda diktature in ameriškega neokolonializma. Zato je bilo najpomembnejše geslo naše revolucije: vrednote. Diktatura omejuje pravice žensk. Zahod ne vidi zveze med ameriško-izraelskim imperializmom in našo lokalno diktaturo. George Bush in Osama bin Laden sta dvojčka, enako kakor Hosnija Mubaraka ni mogoče ločiti od nošnje rute.«

Trenutno v državi vlada dvojna morala, opozarja prekaljena sivolasa borka. »Stari režim je še tu, skriva se v različnih oblikah. Hosni Mubarak se v Šarm el Šejku sestaja s pomembnimi ljudmi in še vedno ima ves svoj denar. Njegovi ljudje so še v vladi. Mladi so zato ogorčeni in spet bodo šli na ulice. Revolucije ne more biti konec v nekaj dneh.« A Naval al-Sadavi ne izgublja upanja. »Upanje je moč. To je skrivnost moči,« pravi. »Ko so stanovalci bloka, v katerem živim in s katerimi doslej nisem imela nobenega stika, prišli z demonstracij, so sklenili, da bodo družno očistili še svojo stolpnico in ulico, tako kot so očistili trg Tahrir. Duša revolucije je zdaj vsepovsod. Vendar je to proces. Ni mogoče soditi o njej po enem uspehu.«

Oče Naval al-Sadavi je bil islamski učenjak in je ni silil nositi rute. Ravno nasprotno: poslal jo je na univerzo, da bi študirala skupaj z moškimi. Zdaj pa, žal, v odboru, ki pripravlja ustavne spremembe, ni nobene ženske. S somišljenicami je ogorčena, čeprav so se bale, da bo tako. Odbor razpravlja samo o ustavnih postopkih, ne o vsebini. »To kaže ozkosrčnost vojske. Morali pa bi razpravljati o pravičnosti, enakopravnosti in vrednotah. Najpomembneje je, da bi morala biti ustava posvetna. Doslej je bila verska: 2. člen zapoveduje, da je islam državna religija in glavni vir zakonodaje. Piše tudi, da so moški in ženske enakopravni, kakor da bi bilo to nekaj samoumevnega. Pa ni. Šarija je enako kot versko družinsko pravo kristjanov naravnana proti ženskam. Krščanski zakoni in islamske določbe gledajo na ženske zviška.«

To, da v odboru za ustavne spremembe ni nobene ženske, postavlja upanje sivolase bojevnice na realna tla. V Egiptu ženske še zmeraj nimajo političnega vpliva. Že lani je na obisku v Københavnu, kamor so jo povabili na počastitev stoletnice mednarodnega dneva žena, poudarila, da so pravice žensk neločljivo povezane s splošnim izboljšanjem temeljnih političnih pravic za vse. Najhujše ovire za Arabke na Srednjem vzhodu so revščina, politično zatiranje in odsotnost reform. Bolj ko se stopnjuje gospodarska kriza, bolj se revščina feminizira, ugotavlja. In žensk je polovica prebivalstva. Večina egiptovskih ženskih organizacij je slabotnih. V Københavnu je opozorila na negativni učinek teh nevladnih organizacij v prizadevanju za večje pravice žensk. »Številne dobivajo podporo Zahoda s pogojem, da se osredotočijo zgolj na obrezovanje ženskih spolovil, spolnost in osebne probleme. Postale so sredstvo za nadzor nad ženskim gibanjem v interesu zahodnih in domačih vlad, ki tako ovirajo ženske, da bi dosegle konkretne politične pravice. A pogoj, da ženske dosežejo državljanske pravice, je doseči večje politične pravice za vse.«

Leta 2005 se je Naval al-Sadavi odločila za lastno politično kariero in kandidirala na predsedniških volitvah, vendar je morala kandidaturo umakniti, ker egiptovski zakon zahteva, da morajo biti predsedniški kandidati člani dovoljene politične stranke. »Ta zakon mi je uničil politično kariero!« je dejala takrat. Odločila se je bojevati drugače, prepričana je, da sta za napredek potrebni boljša informiranost in organizacija arabske skupnosti: »Sem glas tihe manjšine in moje sanje so, da ta manjšina začne govoriti. Govorim jezik zdrave pameti, ne pripadam nobeni politični stranki ali skupini, moje misli in moje pero so svobodni, nihče jih ni kupil.« Manjšina je zdaj spregovorila, a še ne dovolj glasno in vztrajno, da bi v odločujoče politično telo pripustili kak ženski glas.