Tiskane izdaje
Lutka je samo lutka, dokler ji nekdo ne vlije življenja. In tudi hrastniške marionete bi bile le muzejski eksponati, če se ne bi vsak teden okoli njih zgrnila skupina večinoma že osivelih lutkarjev. Stisnejo se okoli majhnega odra, eni napenjajo nitke, drugi marionetam posojajo glas. Repertoar je železni, še iz rudarskih časov, čeprav je bil le malokateri član Marionetnega gledališča Jurček res rudar.
Kdor zakoraka v zgornje nadstropje hrastniškega muzeja, mora zelo brzdati domišljijo, kajti kombinacija starih knapovskih marionet in razigranih lutkarjev je več kot pripravna podlaga za pobeg v pravljični svet. Ne le lutke, tudi lutkarji so danes del muzeja in mu ravno tako kot lesenim postavicam na vrvicah vdahnejo življenje.
Mulci iz obrtne šole
A ker je njihov konjiček zahteval nekaj denarja, so ga morali zaslužiti. Tu je vrzel zaslutil učitelj Silvo Košutnik, ki se je z lutkami ukvarjal že pred vojno, zato je k sodelovanju nagovoril njihovega mentorja Vilija Kohneta. »Marionete so tehnično zelo zahtevne, to pa je bil za vajence velik izziv, ker so bili ročno precej spretni,« se je sogovornica vživljala v razmišljanje vajencev. Njihov osrednji motiv je bil: pozimi bomo igrali lutke, poleti pa leteli. A že kmalu so se z lutkami okužili. Vse so znali narediti, le glav ne, zato so najeli kiparja Lojzeta Lavriča, ki je dal njihovim lutkam obraz – proti plačilu v »kolmu« (premogu). In obrazki hrastniških lutk so tako dodelani, da se zdi, da živijo že same po sebi. »Te lutke že zaradi karizme, ki jo izražajo njihovi obrazi, same naredijo pol predstave, za drugi del pa so se morali rudarji potruditi.«
Prvo predstavo, Začarani gozd, so na oder postavili leta 1947 in po Hrastniku je zavelo navdušenje. »Ljudje, ki so šli zjutraj s krampom na šiht, so šli zvečer animirat lutke,« se je še vedno čudila tudi Jana Adamič Mlakar, čeprav je njihovo zgodovino do potankosti preštudirala in vse to združila v knjigi Lutkarji in lutke. »To dokazuje, da se tudi v ljudeh, ki jih zaznamuje stereotipna trdota, skriva še veliko drugega.«
Hrastniški genocid
Knapovski lutkarji so pripravljali predstavo za predstavo, oder so imeli v nekdanjem Konzumu, »mati« dejavnosti pa je bil rudnik. Ugled lutkarjev se je krepil in kmalu so bili tako priljubljeni, da se je bilo težko prebiti v to elito, se je nasmehnil Ivan Teršek, ki je bil ravno tako vajenec obrtne šole. Zato so postavali naokoli, viseli ob lutkah, poskušali pomagati in se kako drugače prilizniti, da so jih lutkarji naposled sprejeli, kakor so se spominjali člani današnjega marionetnega društva. Jerico Ulaga, predsednico društva, je preplavila nostalgija: »Spomnim se, kako je dišalo v gledališču. Pa zakurjeno je bilo. Pa lutke so bile obešene ...« Ko je nastopala z rudarji, je bila šolarka in temu primerno jo še vedno pospremi norčevanje lutkarskih kolegov, kako je takrat potrebovala spremstvo.
Hrastniški lutkarji so postali tako močna sekcija, da so se kosali z godbo na pihala in pevci, njihove predstave so bile večinoma razprodane in tako je bilo približno 30 let, potem pa je dejavnost začela zamirati. Vmes so poskusili gledališče popestriti z ročnimi lutkami in javajkami (lutkami na paličicah), a »to ni bilo več to«. Leta 1977 so odigrali zadnjo predstavo, potem pa lutke pospravili, da bi počakale na boljše čase … In tako je minilo deset let. Takrat pa je prišel pred Konzum bager in brez najave začel rušiti stavbo.
Tisto, kar se je zgodilo z lutkami, je spominjalo na genocid, je vzkliknila Jana Adamič Mlakar. Lutke so ležale razmetane naokrog, raztrgane … Lutkarji so baje jokali, ko so videli lesena telesca ležati v blatu. Šli so na prizorišče zločina in poskusili rešiti, kar se je rešiti dalo. Najprej so jih spravili v rudnik, pozneje pa na podstreho stare šole, kjer je zdaj muzej, in tam so spet čakale na boljše čase. »Povsem po naključju sem jih odkrila leta 1992. Ko sem videla na podstrešju tista trupla, me je skoraj kap zadela!«
Takrat so se odločili, da bo lutkam vrnila življenje. Postale so (njen) muzejski inventar, poskrbeli so za restavriranje, lutkarji pa so to ves čas spremljali in pomagali, kolikor so lahko. Več lutk je bilo obnovljenih, bolj so iz njih vrele zgodbe in je v njih tlela želja, da bi spet zaigrali. Pripravili so stalno razstavo, uredili še dva odra in naštudirali prvo predstavo, Rdečo kapico. »Potem pa je šlo samo še na bolje. Rekli so, da bi še kar igrali,« je zadovoljna Jana Adamič Mlakar. Lutke so zdaj muzejski eksponati, zato se jih načeloma ne bi smeli dotikati, a so sklenili kompromis. »Lutka živi, kadar je na odru, poleg tega se tako bolje predstavlja, kot bi se, če bi bila le inventar.«
Na vaji
Društvo Marionetno gledališče Jurček so ustanovili leta 2010 in do zdaj »naštudirali« sedem iger. Ko smo jih obiskali, so vadili za predstavo Jurček zdravnik. Jurček je osrednji lik njihovega gledališča, nekakšen Pavliha, ki hudomušno deli moralo in najde rešitev za vsako težavo. Drobna lutka v tipičnih pastirskih oblačilih, ki je pred vajo nemo visela v majhnem zaodrju še manjšega odra, je junaško zakoračila pred cesarja, ki ga je napadla neznana bolezen, in mu svetovala edino učinkovito zdravilo – delo. Nitke, na katere so pripeti Jurčkovi udi, so vodile do rok Ivana Terška, glas je prihajal iz ust Mateja Kaiserja, ki je pred kratkim prevzel režisersko delo. Pod odrom so bili na klop kot sardele v konzervi stisnjeni Rajko Bočko, Mile Plahuta in Jože Bovhan. V naročju so držali zvezke z besedilom in posojali glasove ministru Krutibrkiču, ministru Gobezdaču, cesarju ... Ko so se oglasili, se je zganila tudi lutka, le včasih je nastal kratki stik. »Poglej gor,« se je pritajeno oglasil Ivan Teršek, Mile Plahuta se je vprašujoče ozrl na oder in še enkrat začel brati. Bili so tik pred razpletom, glasovi recitatorjev so bili že malo skrhani, prsti vodičev razboleli. »Delo je res čudežno zdravilo,« se je naposled slišal nauk predstave. »Ja, ja, res je čudežno,« so začeli duhovičiti lutkarji ter lesti izpod in iznad odra.
Po prostoru se je razneslo razpoloženje kot po šolski uri – tudi zato, ker so se takoj začeli pogovarjati, kam bodo šli na izlet. Matej Kaiser z vajo ni bil prav zadovoljen: »Manjkali so trije sodelujoči,« je pripomnil, »dva recitatorja in eden vodič.« In če ekipa ni ustaljena, je tudi več napak, najbolj tipična je praznina, ki zazija med glasom in vodenjem lutke. »Vodič nima besedila, a mora do potankosti poznati vlogo. Načeloma recitator vodi vodiča, a morata biti usklajena. Včasih nastane tišina, saj se čakata, in moja naloga je, da ta problem odpravim,« je razlagal. Z gledališčem ima dolgoletne izkušnje; največji izziv s hrastniškimi lutkarji je izgovorjava. »Imajo tako širok e, da širšega ne slišite nikjer,« je ponazoril. »Poleg tega bi jih rad naučil, da berejo tri stavke naprej, saj s tem tudi spremljajo, za kaj gre,« je nizal želje in dobrodušno dodal: »Toda to so večinoma starejši ljudje. In kakor so brali nekoč, berejo še danes.«
Garancija za uspeh
Medtem so se lutkarji posedli okoli mize in se glasno pogovarjali; jasno je bilo, da so lutke tudi nadvse priročen izgovor za druženje. Kakršno koli iztočnico so dobili, ni bilo treba več kot pet stavkov, že so zašli k zbadanju. Med 22 člani društva so trije takšni, ki so bili zaposleni v rudniku. Nekdanje stroge ločnice so se začele rahljati in kot ni več Riklovega mosta, »naravne meje« med steklarji in rudarji, tudi po knapovskih lutkah posegajo ljudje različnih profilov. Dva zaposlena in dva brezposelna, drugi so upokojenci, je navedla Jeričina sestra Špela Ulaga. Tretja dama je Eli Kaluža, ki teh lutk v mladosti ni poznala. »Ah, takrat še nisi smela čez most,« se je zaslišalo izza omizja. »Prvič sem jih videla, ko sem prišla prav na to predstavo, Jurček zdravnik,« je povedala. Na vajah je glas posodila kuharju Piškotu.
Marionetno gledališče Jurček je eno redkih tovrstnih pri nas, zadnja predstava, ki so jo pripravili, je Žogica nogica. »Na premieri je bilo v dvorani s 50 sedeži kar 140 ljudi,« je ponosno rekel Kaiser. »Vsi, otroci in starši, so prepevali!« »Mi smo potrebovali tri tedne, da smo se naučili, oni pa so že znali!« »Imeli smo originalno lajno!« so se oglašali lutkarji. Matej Kaiser je spet poskušal preglasiti vrvež: »Prizadevamo si, da bi vsako leto pripravili eno premiero. Ponavadi se šest mesecev pogovarjamo, kaj bi, tri mesece se pripravljamo in tri mesece vadimo.« In najbolj zanesljiv znak, da bo premiera uspešna, je razpoloženje na generalki: »Če se tik pred premiero ne skregamo, potem predstava gotovo ne bo dobra!« To pa je bila tudi ena izmed redkih ugotovitev, o kateri so se hrastniški lutkarji brez ugovorov strinjali.
