Tiskane izdaje
Kdor le nekaj ur preživi med prostovoljci na Proletarski ulici 1, na dan ko pri Zvezi prijateljev Mladine delijo pakete s hrano, ne more več verjeti političnim floskulam, da je Slovenija socialna država. Če bi bila, ne bi skoraj sto ljudi, v imenu svojih otrok, čakalo v vrsti in prosilo za živila in rabljena oblačila.
V sredo je bila že pred deseto, ko so uradno odprli vrata, avla nekdanje moščanske občine, kjer ima nekaj prostora tudi ZPM Moste-Polje, polna ljudi. Mladih, starejših, vidno izčrpanih, potrtih, zlomljenih. Anita Ogulin, srce organizacije, je na hitro še enkrat preverila med prostovoljci, če je vse pripravljeno, če je vsega dovolj in jim izdala zadnja navodila. Eno od njih, Sandro, sem vprašala, kaj jo je privedlo k humanitarnemu delu. »Tudi sama sem bila čisto na dnu. Če ne bi bilo Anite ... Čutim, da moram zdaj jaz kaj storiti za tiste, ki so v stiski. Da se malo oddolžim. Vsako sredo dopoldne pridem pomagat,« je povedala, ob njej pa se je k delu v skladiščnih prostorih že spravljalo še nekaj simpatičnih fantov. Študentov, sem izvedela kasneje, ki prihajajo, ker jim ni vseeno. Vsakdo je zavzel svoj položaj. Prvi pri hrani, drugi pri obuvalih, tretji pri šolskih potrebščinah, Sandra med policami s sortiranimi otroškimi oblačilci. »O, tudi igrače imate,« sem opazila. »Ja, ampak te ne gredo,« je pojasnila. Na moj začuden pogled pa dodala: »Veste, nihče ne vpraša po njih. Se jim ne zdijo pomembne. Ljudje, ki nimajo s čim nahraniti otrok, na igrače niti ne pomislijo. Tu gre za golo preživetje.« Ogulinova je dodala: »Sploh nam ne uspeva sproti zadovoljiti vseh potreb. Žal, ljudem lahko damo le eno vrečko živil na mesec. Na srečo imajo možnost nekaj dobiti še na Rdečem križu in pri Karitasu.«
Pod milim nebom
V pritlični sejni sobi sem sedla med Anito in prostovoljko Tanjo, ki sta vzporedno sprejemali prišleke. Anita je odprla svoj debel zvezek, Tanja pa vključila prenosnik. »Kar gremo,« je oznanila Ogulinova in vrata so se odprla.
Prvi je vstopil par srednjih let. Gospo so oblile solze, kar je skušala skriti pod ščitnikom črne kape, zato je spodbudila partnerja: »Daj, ti govori, prosim te.« Ta je na debelo požrl slino in začel: »Nimava kaj jesti in že teden dni spiva v mestnem parku. Niti v najbolj morastih sanjah si nisva predstavljala, da bova morala to kdaj doživeti.« Vsega vajena Anita je povprašala o podrobnostih. Imela sta nekakšen kiosk in ker posel ni šel, sta si nabrala kup dolgov, je začel. »Zdaj bom šla v osebni stečaj,« je uspelo izreči gospe. Ves čas so se ji tresle roke. Ker nista mogla več plačevati najemnine za skromno nastanitev, so ju vrgli na cesto. Gospod je iz žepov izvlekel kup papirjev, da bi številke potrdile njuno stisko. Anita jima je svetovala, naj takoj vložita prošnjo na Stanovanjski sklad, gospodu je dala telefonsko številko konjeniškega kluba, kjer so mu pripravljeni dati delo za pet evrov na uro in hrano za ves dan, na listek je prostovoljcem zapisala, naj jima dajo nekaj živil, gospa pa je prosila še za spodnji del trenirke, da se bo lahko znebila od dežja premočenih hlač. Več obleke in hrane sta hvaležno odklonila, kajti podarjenih stvari ne bi imela kje shraniti. Vidno olajšana sta se poslovila.
Stole so takoj zasedli novi ljudje, nove zgodbe, nove stiske. Vsaka drugačna, a vse pretresljive. V večino so vključeni otroci. Komaj rojeni dojenčki pa tudi skoraj polnoletni najstniki, bolni, lačni, stigmatizirani, strti. Prisluhnila sem gospodu, ki je prisedel k Tanji: »Pomagajte, prosim. Žena je rodila pred nekaj meseci. Dobila je le enkratno denarno pomoč, zdaj ne veva, kam naj se obrneva. Socialna nama hoče vzeti otroka ... Povsod sprašujem za delo, pa me nihče ne vzame.« Oblijejo ga solze.
Sobo je zapustil pomirjen, z novim upanjem, z listkom, na podlagi katerega so mu prostovoljci dali plenice, vrečko hrane, nekaj oblačilc za dojenčka in – najpomembnejše – s telefonsko številko potencialnega delodajalca.«
Tudi moški jočejo
Anita je medtem prisluhnila gospodu, ki je poleg hrane prosil še za šolske potrebščine. »Mala je šla prvič v šolo,« ponosno pove, potem pa nadaljuje v joku: »A s tem so prišle nove težave. Bolan sem. Moja pljuča so plačala davek dela v jeklarni. Z diagnozo, ki so mi jo pripisali zdravniki, me nihče več ne vzame v službo. Živimo na šestnajstih kvadratih. V podnajemu. Žena že nekaj let nima službe. Psihično je čisto na dnu. Zadnje mesece me zelo boli hrbet, saj spim na tleh. Hči mora biti spočita, ko gre zjutraj v šolo. Ne moremo več vsi spati na eni postelji. Dodatne nimamo kam postaviti.«
Tudi možaku, ki je sledil, so tekle solze: »Hvala bogu, še imam delo, a s štiristo evri plače, ne moremo več preživeti. Najemnik hoče za petnajst kvadratov veliko sobo tristo evrov na mesec, ko plačam še položnice, mi nič več ne ostane. Bolne žene in dveh šoloobveznih otrok ne morem več dostojno preživeti. S čim sem si to zaslužil?« Domov je odšel z vrečo zvezkov, barvic, flomastrov, najbolj pa je bil vesel škatle čokolina, ki bo osrečila njegova otroka.
»Ali ste vi gospa Anita Ogulin,« je vprašal naslednji gospod, ki je skupaj z ženo prišel skozi vrata. Ime je prebral z listka, napisali pa so mu ga na Centru za socialno delo: »Rekli so mi, naj vas poiščem, da mi boste gotovo pomagali.« Sedla sta, izvlekla kup zdravniških izvidov, računov, neplačanih položnic: »Pred kratkim sem preživel infarkt. Vstavili so mi spodbujevalnik. Ker nisem zmogel plačevati dodatnega zavarovanja, moram zdaj poravnati tale račun.« Številka je bila ogromna. Aniti je vzela sapo. »Žena je medtem izgubila delo na Onkološkem inštitutu. Osem nas živi v enosobnem stanovanju. Prišel je še sin z otrokoma, ker je tudi on ob službo in še ob streho nad glavo. Zdaj me pošiljajo od vrat do vrat. Ne vem, kako bom poravnal ta znesek. Moral bi jemati pest zdravil, pa jih nimam s čim plačati, ker nimam pravega zavarovanja. Veste, vsi smo bili med izbrisanimi. To je položaj še poslabšalo.«
Dejstvo, da so ga na ZPM poslali s CSD, me je šokiralo. »Kaj ne bi bilo bolj logično obratno, da bi vi pošiljali ljudi na CSD,« sem vprašala Ogulinovo. »Seveda bi bilo, ampak, da jih pošiljajo k nam je že ustaljena praksa. Včasih me s takšnimi listki poiščejo tudi doma. Potem jim dam, kar imam. Ta država je že zdavnaj dvignila roke od nemočnih ljudi. Še potrdila o socialnem položaju jim je včasih težko izdati. V takih primerih si pomagamo s šolami ali vrtci, ki jih otroci obiskujejo. Ne dvomimo v njihove stiske, kakšno potrdilo pa le moramo imeti. Dobrotniki morajo vedeti, komu in zakaj gre njihova pomoč. Če ni transparentnosti, gre vse po zlu,« je odločno pripomnila.
Z vrečko, za krinko
Potem sta druga za drugo vstopili dve gospe. V njunih rokah sem opazila lepo zloženi vrečki iz znanih hipermarketov. Čas za malico med službo, sta izrabili, da sta prišli v Moste po hrano. Vrečki sta bili za krinko. Pred sodelavci bi jima bilo težko priznati, da so jima bila živila podarjena. »Vso plačo mi poberejo dolgovi. Ampak bom zmogla,« je zatrdila ena od njiju in nadaljevala: »Obiskujem psihologinjo, ki mi jo je priskrbela gospa Anita. Prej sem razmišljala o samomoru. Zdaj mi je pomemben le sin. Ni važno, če nimam kaj jesti, z lakoto lahko shajam, samo da njemu ni treba trpeti. Letos smo zamenjali šolo, ker so v prejšnji vsi s prstom kazali nanj, ker sva revna. Na novi ga imajo za človeka. Srečnejši je in spet ima voljo do učenja. Sicer je pa zelo priden. Pri angleščini ima čisto petico. Toda dobil je še nemščino, ki se je je učil le eno leto v osnovni šoli.« Anito je zaprosila: »Bi mu lahko morda uredili inštrukcije?« Seveda ji je obljubila pomoč, meni pa pojasnila: »Njenega sina smo lani povabili na jesenske počitnice. Ne da bi gospa vedela, se je oglasil pri nas in prosil, če bi bilo mogoče tisti denar, ki smo ga nameravali porabiti za njegov oddih, nekako izplačati mami. Želel ji je pomagati.« Gospa je ob tem planila v jok.
Medtem je pri Tanji sedela gospa z nekajmesečnim dojenčkom v naročju. »Zelo je bolan, tudi njegova starejša sestrica je dosti po bolnicah,« sem izvedela. Njun oče je zaposlen, a že dolgo ne more pokriti osnovnih življenjskih stroškov. Po hrano in plenice je prišla že prejšnjo sredo, kar je bilo zabeleženo v računalniku. Tanja in Anita sta se spogledali, si prikimali in seveda potrdili listek, da je pri izdajnem pultu tudi tokrat dobila najnujnejše.
Za njo je stola zasedel mlad par. Iz prisluškovanja pogovoru sem razbrala, da sta oba brezposelna, da redno prihajata na ZPM, da jima starši in prijatelji ne morejo več pomagati in da njuni šolarki še nimata vsega potrebnega za šolo. Poleg hrane, potrebščin in nekaj oblačilc za deklici jima je Tanja ponudila dve vstopnici za živalski vrt. »Saj veste, lahko jih damo le za otroke,« se jima je opravičila, njuneo veselja ob skromni pozornosti pa je bilo takšno, kot bi zadela na lotu.
Žrtve nasilja
Vstopila je gospa, ki gotovo nima več kot štirideset kilogramov. Že dan prej se je v silni nemoči po telefonu obrnila na Anito. Čeprav živi v kraju precej oddaljenem od Ljubljane, jo je povabila, naj se oglasi. »Od sosede sem si izposodila avto. Mislim, da sem dve uri izgubljena krožila po Ljubljani, preden sem vas našla. No, samo da sem tu. Hvala ker ste prijazni z mano, tam kjer živim, so mi že zdavnaj vsi obrnili hrbet,« je hitela pripovedovati. Njen položaj bi zahteval takojšnjne ukrepanje. Zaradi nasilnega moža je bila z otrokoma že po vseh materinskih domovih in varnih hišah v Sloveniji, a jo je povsod izsledil. Tudi njeni šolarki sta okusili moč očetovih pesti. Pri starejši so posledice že zdavnaj prerasle v resna bolezenska stanja. Kup psihično pogojenih bolezni, ki se začnejo na dis- je navedla in še fizično povzročene možganske poškodbe. Da bi hčeri lahko pomagala, se je o vsem podrobno izobrazila. Ko ji je Anita med drugim ponudila, da bi deklici vključili v jesenske počitnice, je bila skeptična: »Ne vem, če bo šlo. Veste, obe še vedno močita posteljo. Manjša se tudi čez dan polula. Ne morete si predstavljati, kako hudo je,« je zmajevala z glavo. »Solza že dolgo nimam več. Nimamo kje bivati, nimamo kaj jesti, živimo v stalnem strahu, kdaj nas bo spet našel. Že v otroštvu sem bila deležna nasilja, zato si tudi s staršema nimam kaj pomagati. Na svetu sem čisto sama s svojo stisko.«
Na policiji, na sodišču in na CSD so gluhi za njene težave. »Ne obupajte, mi vam bomo pomagali,« jo je bodrila Anita, ob njej je tudi ona komaj zadrževala solze, in jo objela. Ko sta v nekaj trenutkih na list papirja spisali načrt ukrepov, na koga konkretno naj se obrne, se dogovorili za psihično pomoč za vse tri, ki jo bodo deležne v kraju bivanja in ko je izvedela, da jo bodo bogato založili s hrano, obleko, posteljnino, zraven pa so dodali še rabljen računalnik, da bo lahko še bolje pomagala deklicama, si je oddahnila in dvignila sklenjene roke: »Iz srca vam hvala. Zdaj bom lažje dihala. Ne vem, kako se vam bom oddolžila. Naj se vam vse dobro povrne.«
Zgodba s srečnim koncem
Naslednja zgodba pa je bila srečna. Vstopila je nasmejana gospa. Kako drugače od predhodnikov! »Hčerka zdaj hodi v šolo. V Kamniku,« je ponosno povedala, potem pa je sledila še ena življenjska zgodba. Pripeljala jo je iz Sarajeva. Rodila se je s cerebralno paralizo in tam ni bilo več nobene ustanove, ki bi ji lahko pomagala. Z možem, oba visoko izobražena, sta prodala vse premoženje, da sta po upanje lahko prišli v Ljubljano. On je s sinom ostal doma, ker je ceneje in ker tam lahko služi. Ker je tujka, mora vsako terapijo za deklico drago plačati. Denar je že zdavnaj skopnel in že lani jo je pot pripeljala na ZPM. Anita ji je pomagala, kolikor je le mogla.
»Deklica zelo lepo napreduje. Zdaj se že plazi, precej žabic zdrgne, a nič zato. Dobri ljudje so nama podarili dovolj oblačil. Zdaj je stara deset leti in družba ji veliko pomeni. Dobili smo celo prevoz v Kamnik. Res je, da mora vstajati že ob petih, a nič zato. Namestitev v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, je za nas predraga. No, prišla sem vam ponudit pomoč. Zdaj imam čas od pol sedmih zjutraj, do petih popoldne. Potem se hči vrne. Če kdo potrebuje pomoč, mu lahko pridem počistit, oprat okna, morda bi kakšen bolnik rabil nego. Rada bi vam vsaj malo povrnila, ker ste mi pomagali iz res hude stiske.« Če so prej solze rosile oči zaradi krutosti življenja, so jih zdaj zaradi ganjenosti.
Gospa je obljubila, da bo že prihodnjo sredo med prostovoljci, ki bodo ljudem delili najnujnejše. »Joj gospa, zdaj sem se spomnila. Tako lepe lutke znate izdelovati. Kaj, če bi pri nas vodili delavnice za otroke? To bi bilo super, pa še primerne materiale imamo. Pred dnevi smo jih dobili od donatorja. S tem bi nam lahko veliko pomagali,« je predlagala Ogulinova, gospa pa je brez razmišljanja z veseljem sprejela izziv.
Potem je Anita sedež prepustila prostovoljki Nini. Med pogovori ji je neprestano brnel telefon. »Moram jim vrniti klice. Gotovo je vsaj polovica nujnih. Vsi pač ne morejo priti sem,« je pojasnila.
