Tiskane izdaje
Primarij Andrej Možina, predsednik Zdravniške zbornice, ima umirjen glas duhovnika. Pošali se, da je morda zgrešil poklic, a človek, ki občasno dela tudi na Ginekološki kliniki UKC, ne bi bil primeren le za dušnega pastirja. Odločitev za to, ali postati »glava« 9000 slovenskim zdravnikom, ni bila lahka. Po bolezni je spoznal, da zanj mesta v kirurški sobi ni več. A toliko je še stvari, ki jim je treba nameniti pozornost. »Izračunal sem si,« pove, »da sem pet let preživel samo na dežurstvih!« V nekem trenutku spoznaš, da samo delati tudi ni dobro. Danes je v njegovem življenju manj stresa, zaupa. Z njim smo govorili o zdravju, zdravnikih in denarju, ki ga ni.
O raku danes veliko govorimo. Od neoprijemljivega misli dobro in zdrav boš do stroge medicinske znanosti, ki zahteva agresivno kemoterapijo in kirurške posege. Kako ste vi sprejeli diagnozo? Zdravnik ste, kirurg, živeli ste zdravo.
Veste, po eni strani vendarle nisem živel tako zelo zdravo. Kadil sem. Tukaj sem »grešil«. Po drugi strani pa sem se veliko ukvarjal s športom; saj kako bi drugače delal tako fizično naporno delo, kot je kirurgija. A ko izveš za diagnozo, je najbrž drugače, če si na tem področju »profesionalec«. Vse življenje sem se ukvarjal z rakom in zdravljenjem onkoloških bolnic. Zdravniki morda nismo tako občutljivi, ko sami zbolimo, ker tako in tako že vemo, da bolezni prežijo tudi na nas, vemo, kakšne so možnosti ozdravitve, in vemo, da vsaka bolezen ni smrtna. Zdravniki smo tudi bolj dojemljivi za splošno znano dejstvo, da je umreti enkrat pač treba. Ko izveš, da si bolan, se ti seveda malce zamajejo tla pod nogami, a so tovrstni občutki kratkotrajni. Nato moraš tolažiti svojo domačo okolico in od tod naprej pristopiti tehnično in se boriti. Je pa treba biti odkrit: ko sem v roki držal cigareto, sem si velikokrat mislil, kakšen bumbar sem.
V obdobju, ko sem izvedel za bolezen in šel na operacijo, obsevanje, sem izgubil dva velika prijatelja. Prvi je umrl brez kakršnih koli opozorilnih znakov. In kolegica iz vrst ginekologov ... Izjemna ženska, ki jo je čez noč pokopala krvavitev v možganih. Življenje je tako zelo izmuzljivo.
Z besedo stres zadnje čase zelo radi opletamo ne glede na to, ali kažemo že resne klinične znake ali pa se nam je oni dan samo malo mudilo. Kaj je za vas stres, ko pa nas ima toliko v sebi hrčka, ki brez predaha vrti svoje kolo?
In te gloda – daj še, daj še, daj še ... (Smeh.) Stresu smo izpostavljeni vsi, in kako se takrat obvladuješ, je naravna danost. Meni je to kar dobro šlo. A ne tako, da bi se razburjal, vpil. Z umirjenostjo se daleč pride. Pa ne za ceno gnilih kompromisov. Če se tega zavedaš, ne iščeš sporov na vsakem koraku.
Eden večjih stresov je delovno okolje, osebni odnosi, ki se lahko celo tako zelo skvarijo, da ne moreš več delati; takrat je »hrček« najbolj agresiven. Saj vemo, da je 50 odstotkov vseh bolezni psihosomatskih.
To, kako se ljudje znajdemo v delovnem okolju, predvsem z drugimi ljudmi, je ključno za naše zdravje. Če sem kdaj trpel v službi, je bilo to zaradi slabe organizacije, neumnosti, konfliktov med ljudmi, a samo delo, incidenti v bolnišnici so bili zame z racionalnim pristopom vedno rešljivi. Pokvarjeno delovno okolje pa pomeni permanentni stres, ker nanj ne moreš vplivati. Stres je na pohodu takrat, ko greš zjutraj v službo s cmokom v grlu. To so prvi znaki, da je situacija resna.
Pravite, da je naše zdravstvo dobro, zavedajoč se, da je slovenska populacija nadpovprečno bolna. Kaj nam je?
Veste, smo samomorilci, zaprti kot narod. Imamo izjemno slabe prehranske navade. Ko se je ekonomija odprla, so nas »napadli« hamburgerji. Pa sladke pijače pri mladih, ne pozabiva na alkoholizem in izjemno »uspešnost« tudi po številu kadilcev. V primerjavi z razvito Evropo živimo manj let zdravo, čeprav dočakamo toliko let kot povprečen Evropejec. V zadnjih desetih letih smo povprečno starost celo dvignili za štiri leta. Zasluge za to, da je naše preživetje tako visoko, gredo slovenski medicini, ki dobro dela, zlasti z vidika, koliko denarja vložimo vanjo in kako malo imamo zdravnikov v primerjavi z Evropo.
20 odstotkov manj, mar ne?
Več! 25. Kar se denarja tiče, pa so razlike še večje. Glede na primerljivo kupno moč Slovenci v zdravstvo vložimo 1800 evrov na osebo, evropsko povprečje 27 držav pa 2500 evrov. Seveda je nesmiselno reči, da je slovensko zdravstvo dobro, hkrati pa opazovati, kaj se dogaja ... korupcija, zelo slabo gospodarstvo. Prilivi v zdravstvo so premajhni.
A tudi tisti denar, ki pride, je velikokrat ...
Pospravljen? Res je. Obstajajo številke, ob katerih je treba biti previden, a jih je vseeno treba vzeti resno. 500 milijonov evrov? Alarmantno! Organizacijski nesmisli, nabava materiala, državni uradniki, ki se ne pogajajo z dobavitelji. Če bi taisti želeli graditi lastno hišo, jih ne bi prepoznali. Ker pa upravljajo državni denar, se prelevijo v povsem druge osebnosti. Ti ljudje v svojem srcu niso dobri skrbniki javnih zdravstvenih financ. Znane so nam nekajkratne razlike med ceno, za katero bi se pogajal skrben gospodar, in tisto, za katero bi se pogajal nekdo s skritimi nameni. 500 milijonov, pa saj to je 20 odstotkov zdravstvenega denarja! Grozna številka! Če ji pritrdimo, takoj zaprimo ministrstvo za zdravje in ga postavimo pod ministrstvo za pravosodje, notranjo upravo in ministrstvo za obrambo. Če je to realna številka, moramo v državi takoj razglasiti izredne razmere! Ko danes govorimo o tej dramatični številki (in prav vsi zavračamo tovrstna dejanja – govorimo celo o ničelni toleranci), opažamo, da se stvari na bolje premikajo prepočasi. Silne pripravljenosti ni. Pritisk mora biti še močnejši! To so namreč na fin način prikriti posli. Ne govoriva o klasični korupciji, odkritih denarnih tokovih, ko ta onemu da neko vsoto. Tega je malo. Izmenjave uslug so mnogo pogostejše.
Večina zdravnikov zagovarja javno zdravstvo, socialo, solidarnost. Nismo egoistični krjavlji. Te komercialne medicine, ki je sicer, bodimo iskreni, vedno bolj uspešna, je malo. Največji problem medicine je, da se besede javno, socialno in solidarno izkoriščajo.
Ko si zdrav, so tvoja usta polna lepih besed, v praksi pa to pomeni, da si, ko si najtežji bolnik, tudi najdražji bolnik. Takrat potrebuješ zdravnike, ki imajo največ izkušenj, ki imajo tudi največ znanja in ki seveda v tega težkega bolnika investirajo ogromno denarja. Za zahvalo se družba oddolži tako, da ga ne plača. To je huda anomalija v zdravstvu, če najtežji bolniki bolnišnici delajo izgubo. Kar pomeni, da so po poslovni logiki nezaželeni. Poglejva Klinični center: šest milijonov evrov izgube v polletju, 4500 pacientov, med njimi tudi nekaj težkih. Zavarovalnica pa preprosto ne poravna svojih obveznosti. Zato poslovodje uvajajo racionalizacijo in začnejo varčevati, celo tako, da prišepnejo, kako se je bolje izogibati težkim bolnikom, ker prinašajo izgubo, naj raje obravnavajo lažje, ali celo zdrave.
In kdo se bo ukvarjal s težjimi bolniki? Naj umrejo?
Ne, dajte ga raje v drugo bolnišnico. Naj gre k sosedu. Ta zgodba še ni končana. Na zdravstveni pogači se razraščajo paraziti. Eno so dobavitelji materiala, ki nepredstavljivo zvišujejo ceno v primerjavi s tujino. Drugi problem pa so poslovneži, ki živijo od trga in na primer pokupijo vse prostore okoli bolnišnice. Zakaj? Ker je koncentracija ljudi okoli bolnišnic vedno velika. Poslovneži takoj zastrižejo z ušesi. Začne se z garažnimi hišami, ki so ena najbolj donosnih dejavnosti. In kje so najbolj visoke tarife? V okolici Kliničnega centra. Kajti ko greš v bolnišnico, ne razmišljaš o denarju. Pa bifeji in podobno. Vse, kar se prodaja bolnim ljudem, ima v veliko primerih pridih neetičnega. Po eni strani se najtežjih bolnikov ne plačuje, po drugi strani pa se razvija ta parazitski refleks in tržna dejavnost, ki je pač del človeške narave. Če poznaš vse dimenzije slovenskega zdravstva, postaneš nemiren, ta odnos izkoriščanja je namreč zelo moteč.
Omenila sva že medicinsko opremo. Aparat, ki je namenjen bolnišnici, je nepredstavljivo dražji od tistega, popolnoma enakega, ki ga uporabljajo morda v kakšni drugi dejavnosti. Ker ga bolnišnica nujno potrebuje, se ji ga lahko drago proda. Tega v ZDA ni, tam je sistem bolj krut.
Res pa je, da je skoraj 50 milijonov ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.
Da. Če izkoriščaš zdravstvo, kot ga pri nas, lahko zgodba tudi pri nas odide v to smer. Nekoč balon lahko poči, veste. Dvojno moralo je treba preprečiti. Zato pravim, da je slovensko zdravstvo dobro, po kazalcih kakovosti smo uspešni in primerljivi z Evropo, je izjemno učinkovito, izjemno solidarno, naše pravice so velike. Premalo cenimo dejstvo, da je dobro, kar pa ne pomeni, da je dobro prav vse. Vse te neumnosti moramo odpraviti! Nesorazmerje med kakovostjo slovenske medicine in razpoložljivim denarjem shiranega gospodarstva je čedalje večje. Kako bomo to izpeljali, pa je naloga korenite zdravstvene reforme.
In že sva pri čisto osebnem odnosu med zdravnikom in pacientom; ko resno bolni, Marko iz Dravograda mu reciva, pride k zdravniku, ki si zanj vzame od pet do sedem minut. Marko pa je seveda ves prestrašen in ne ve, kako najprej.
Nikoli se ne smemo sprijazniti s tem, da zdravnik nima časa. Zdravniki smo odgovorni, da komuniciramo z bolnikom. Kar lahko naredimo v zdravniškim vrstah, je, da spodbujamo komunikacijo, strokovnost in kolegialnost. Bolnik mora biti v središču pozornosti, ni kriv, da je situacija takšna, kakršna je. Medicina temelji na odkritem in poštenem odnosu bolnik – zdravnik. Od tu naprej se stanje lahko izboljšuje z boljšo organizacijo in večjo konkurenčnostjo. Kmalu se bomo vsi v zdravstvu prisiljeni(!) vesti drugače in boljše do pacientov. Kajti ko jih bo zmanjkalo, se bo bolnišnica zaprla. Pacientov bo zmanjkalo tistim, ki ne bodo prijazni, ki bodo slabo delali. Ustanova, ki bo imela slabe rezultate, bo zaprla svoja vrata. Ne pozabimo, da se odpirajo vrata čez mejo. Kot bodo morda avstrijski bolniki prihajali v Slovenj Gradec, ki je priznan po svojem urološkem oddelku, bodo enako naredili slovenski pacienti in odšli na tuje. Veste, ozaveščamo se, iščemo vedno boljše ponudbe.
Če imaš monopol, pa se godi takole: pride Marko iz Dravograda in ga gledajo kot breme, če pa je gospod celo zelo bolan in bo povzročil še toliko večje stroške, postane zgodba skrb vzbujajoča.
Kako naj potrošnik ob poplavi farmacevtskih izdelkov ohranja zdravo pamet?
Farmacevtska industrija je velik del zdravstva, njihovo razmišljanje je naravnano k dobičku. Je gigant kot industrija orožja in turizem. Filozofija življenja seveda ni to, da se nažiramo z zdravili. Edino, kar nam še preostane, je zaupanje v neoporečnega zdravnika ...
Pa smo spet tam ...
Res je, a vseeno zatrjujem, da zdravnik mora biti (in v večini primerov je) kritičen! Sprejemljiv za dobra zdravila, neprizanesljiv do slabih. Si predstavljate, da bi zdravniki imeli v sosednji sobi še zdravila, ki bi jih prodajali za maržo? Naloga zdravnikov je, da smo pošteni in ne gledamo komercialno. Seveda so izjeme, a vseeno trdim, da tega trenda v Sloveniji ni. Problem pa je tudi, da imamo kot zdravniki premalo vpogleda v škodljive učinke zdravil. To bi lahko bila ena od »nevarnosti«. Zato morajo imeti zdravniki, ki sodelujejo pri raziskavah, izjemno visoke etične standarde! In navzven tudi jasno pokazati, v kakšen razmerju so s farmacevtsko industrijo.
Veste, sem optimist. Družba se mora zavedati, da so nekateri poklici braniki javnega dobrega, zaupanje v zdravnike se mora povrniti, pa tudi komunikacija med javnostjo in slovenskimi zdravniki mora biti živa. Seveda pa komercializacije ne moremo ustaviti. Ženske hočejo botoks; če ga ne dobijo pri nas, bodo šle na tuje.
