Nekdanja svetla točka v takrat dolgočasni Ljubljani

Študentska menza v Rožni dolini je prehodila pot od enega redkih ljubljanskih zbirališč mladih in koncertnega odra do zgolj kuhinje z jedilnico.

Objavljeno
05. oktober 2012 14.41
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama
V prostrani jedilnici študentske menze v Rožni dolini je bila ta dan med kosilom zasedena le kakšna četrtina stolov, med študenti pa je bilo opaziti tudi sivolasega možaka, ki si je postregel s pico. Pred zaslonom, kjer se z rdečimi črkami izpisuje jedilnik, se je ustavila še ena upokojenka.

Nič posebnega, menza kot menza, bo najbrž ugotovil tudi marsikateri bruc, ki bo te dni prvič preizkusil (subvencionirano) kosilo ali večerjo, čeprav na fasadi modernističnega objekta že nekaj časa visi izvesek o nezanemarljivem jubileju: 60. obletnici njenega delovanja. Če študentsko menzo v Rožni dolini omenite predstavnikom generacije baby boom, tudi tistim, ki nikoli niso prestopili praga faksa iz vedoželjnih vzgibov, se iz njih usujejo spomini. Če se je kje dogajalo, se je v Študentu, pravijo, toda eden najvidnejših protagonistov ljubljanske punkovske in alternativne scene Igor Vidmar dodaja, da je k menzi v 70. letih prejšnjega stoletja treba prišteti tudi vrt gostilne Rio, Šumi, Festivalno dvorano, pozneje pa še Galerijo ŠKUC. Je pa res, pristavi, da so tu redno prirejali koncerte in plese, glasba pa je narekovala sceno; če so igrali Mladi levi, je prevladovala ljubljanska urbana publika, nastop Lačnega Franza pa je pritegnil provincialno. »Prvi moj koncert za Škuc koncert v menzi študentskega naselja je bil punk festival leta 1978, na katerem so nastopili Pankrti, Parafi in Prljavo kazalište in je bil prvi večji punkovski koncert v Ljubljani in Sloveniji, zato mi je ostal najbolj v spominu. Med poznejšimi pomembnejšimi koncerti so bili Otrok socializma, O'kulta, Vie ofenzive in Kuge pa prvi koncert Exploited, nato Swans, UK Subs, Henrya Rollinsa ... Potem pa smo se preselili v Dom Svobode v Šentvidu in večje dvorane, kot so Križanke, Slovan na Kodeljevem in Hala Tivoli,« dodaja Vidmar.

Žicanje za vstopnico

»Menza je bila edina stvar, ki me je v Ljubljani zanimala, študij je bil tako ali tako samo alibi za starše,« je s spominom segel v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja Vlado Kreslin, ki je, če je le zbral za vstopnico, zmeraj stal tik pod odrom. »To v tistih časih niti ni bilo tako zelo samoumevno, zato nam je neko soboto, denimo, zelo prav prišla celo razbita šipa. Povsem normalno je bilo, da smo pred vrati žicali za drobiž ali se dobrikali strogim črnogorskim redarjem. Žicanje takrat sploh ni bilo tako zelo sprevrženo početje. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem doživljal menzo ljubljanskega študentskega naselja, je ta doživljala razcvet. Vsako soboto so na njenem odru nastopali eminentni slovenski in jugoslovanski rock bandi – Jutro, Oko, Era, Yu Grupa, Time, Drugi način in mnogi drugi,« pripoveduje glasbenik. Potem ko je nekaj let s kolegi muziciral po ljubljanskih kleteh, so se mu v sredini sedemdesetih vendarle uresničile sanje: stal je na odru menze kot pevec Horizonta, benda z najboljšim ozvočenjem v Jugoslaviji, opremljenega s Podbevšek Soundom. »Po vseh štirih kotih dvorane smo postavili kvadrofonsko ozvočenje, prvi v Jugoslaviji smo čez oder razpihali umetno meglo. Z odra smo pod strop napeli jeklene žice in po njih med koncertom spuščali goreče aviončke, ki so se z eksplozijo raztreščili v plinske balone na koncu dvorane. Nekoč, ko sem med vsem tem cirkusom z odra bruhal ogenj, sem si zažgal lase – ki sem jih takrat še imel –, obrvi in trepalnice,« je obudil pripetljaj Kreslin.

Koncerti oziroma plesi, kot so jih uradno imenovali, so trajali od 21. ure do 1. ure naslednjega dne, toda ker je njihov bend premogel toliko tehnične opreme in nobenih pomočnikov, so jo ponavadi pospravljali vsaj do 5. ure zjutraj. V tistih časih so na študentskih žurih igrali odlično glasbo, še poudarja Kreslin, uspešnost koncerta pa se je merila po tem, koliko časa je tisti, ki se je žrtvoval za to, da je prinesel pivo, potreboval od prve vrste izpod odra do šanka in nazaj.

Poleg službe še stanovanje

Prav koncert Horizonta se je poleg nekaj drugih, ki so krojili dogajanje sredi rožnodolskega študentskega naselja, najbolj vtisnil v spomin upokojene kuharice Ivanke Lampret, ki se je v študentski menzi zaposlila sredi junija 1974. leta. Iz Sevnice je v Ljubljano prišla s trebuhom za kruhom, stara komaj 15 let. »Slišala sem, da poleg službe v Študentu dobiš tudi stanovanje. S sodelavkami sem potem približno desetletje stanovala na podstrešju bloka 1 s skupnimi sanitarijami. Moram priznati, da je bilo delo zelo naporno, saj so pod našo pristojnost spadali tudi lokali in menze po fakultetah, od ekonomske do strojne, pa tudi v marsikateri tovarni. Zaposlene smo imeli kar tri šoferje. Precej pestro je bilo tudi na pustovanjih, novoletnih praznovanjih in koncertih, kjer smo skupaj z osebjem stregle, potem pa okoli 6. oziroma 7. ure zjutraj zavihale rokave še kot čistilke, da sta jedilnica in kuhinja lahko znova začeli delovati. Vse je bilo polito, smrdelo je po cigaretah, saj se je v tistih letih v prostorih na veliko kadilo,« je povedala Ivanka Lampret. Za eno lepših plati dela v študentski menzi navaja, da so s številnimi študenti postali prijatelji. Radi so poklepetali, na trenutke pa se ji je zdelo, da jim je kot nekakšna mama. Pozneje so se pogosto oglasili tudi z družinami. »Glede študentov nimam nobenih slabih spominov. Vedno sem nanje gledala kot na bodoče zdravnike, pravnike ...« nostalgično pripoveduje sogovornica.

Srečanje s prvim zamorcem

Med študenti, ki so z leti prerasli v intelektualno elito in so tesno živeli s študentskim naseljem v Rožni dolini, je tudi pesnik, dramatik in slikar Matjaž Kocbek. Kot pravi, je bil Študent središče njegovega mladostnega življenja, umetniškega izražanja in aktivizma, navduševal ga je tudi s svojo modernistično arhitekturo. Študentska menza je bila ena svetla točka v tisti dolgočasni Ljubljani, tu je bilo živo ob petkih, sobotah, kdaj tudi ob nedeljah. »Tu sem med drugim prvič v življenju videl zamorca, tu so se spletale prve ljubezni,« pravi, v spominu pa so mu ostala tako brucovanja – prekmurska Bujta repa je najbolj izstopala –, pustovanja in nastopi prvih dobrih jugoslovanskih in pozneje tudi slovenskih bendov, Zabranjenega pušenja, Ekatarine Velike in Belih vran. V začetku so prirejali plese, na katerih je bilo kar napeto, saj so se na njih zbirale bande iz različnih koncev Ljubljane: Šiške, Viča in Savskega naselja. »Bil sem eden prvih dolgolascev in na take je bila razpisana nagrada, banditi pa so za to v žepih nosili škarje. Toda mi smo se vedno zmenili z njim sovražno bando, tako da sta se med sabo stepli, mi – dolgolasi – smo šli pa seveda domov,« pripoveduje Kocbek.

Levo od menze, v kavarni, so bili pogosto literarni nastopi, tudi jugoslovanskih študentov pesnikov, v menzi pa je nastopal tudi kot član avantgardne literarno-gledališke skupine Pupilija Ferkeverk, in kot se spominja takratni študent filozofske fakultete, so dvorano trikrat popolnoma napolnili. »Nastope so imeli tudi afriški in indonezijski študenti, zelo zanimiva mi je bila študentska forma viva, od katere so po naselju še danes posejani kamniti kipi, s kiparji pa smo se družili in žurali. Prava škoda je, da je zamrla,« ugotavlja Kocbek.

Konec šestdesetih je v Ljubljani vzniknilo študentsko gibanje in je s sobotnim programom začel delovati Radio Študent, menza pa je postala prizorišče demonstracij in manifestacij. »Večkrat smo demonstrirali pred menzo ali se zbrali v kavarni. Tu so bili predvsem mladi marksisti, ki so se zgledovali po pariških in beograjskih demonstracijah. Spominjam se nastopov Milana Kristana in fantastičnih govorov Jaše Zlobca. V menzi je bilo tudi nekaj predavanj tujih profesorjev oziroma revolucionarjev. Ja, takrat je bila vsa Evropa v ognju,« pravi Kocbek in dodaja, da jim je policija na začetku sedemdesetih let preprečila, da bi z zasedene filozofske fakultete krenili na veliko zborovanje v študentsko naselje.

Toda za zaposlene v menzi se je obseg dela najbolj povečal v drugi polovi 90. let, pravijo, ko je najbolj cvetela preprodaja študentskih bonov in so gostje unovčevali tudi po tri bone v enem dnevu. Vodja restavracije Marija Knap, ki je v menzo prišla delat pred 18 leti, se spominja, da so takrat obnovili restavracijo ter okrepili ekipo zaposlenih. Sredi devetdesetih let so v menzi ukinili žure, kot gostinski obrat pa so stopili na pot zaostrovanja konkurence v ponudbi prehrane za študente. Takrat so tekmovali s približno petnajstimi ponudniki, zdaj pa že z okoli dvestotimi.

Pred kratkim so z jedilnika črtali vampe, eno od značilnih jedi iz časov socializma, saj so nazadnje prodali le dve porciji. Še en droben dokaz več, da so se generacije študentov spremenile.