Nenavadna družina v Slovenskih goricah

Svetovni popotnik in iskalec ter perujska lepotica sta se spoznala na poti med Gornjo Radgono in madžarsko prestolnico in skupaj zaživela v Kunovi, kamor sta prenesla vsa svoja spoznanja in izkustva z različnih koncev sveta. Zato njuno domovanje vendarle je nekaj posebnega.

Objavljeno
24. februar 2011 19.59
Jože Pojbič, panorama
Jože Pojbič, panorama
Že dolgo nisem videl otroka, ki bi se tako razveselil čokolade kot mali Osho. Kar ploskal je in se glasno smejal, ko je Dhiraj odpiral ovitek. Pohitel je v kuhinjo in od tam prinesel leseno skledo. »Čelada!« je vzkliknil, ko so koščki čokolade zaropotali po lepo in gladko obdelanem lesu. In potem mi je med grizljanjem sladkih koščkov prinesel pokazat vse tri igrače, ki jih je bilo mogoče videti v prostoru. Luzmila in Dhiraj sta mi razložila, da ne pretiravajo ne s sladkarijami, ne z igračami. Današnji otroci imajo hitro vsega preveč in potem kupi igrač in omare sladkarij izgubijo ves čar in privlačnost. Podobno kot pri odraslih, ki se obdajamo z vse več stvarmi, a nam čedalje manj pomenijo. Zato sta oba raje čim več z Oshom in ga, namesto da bi ga odpravila z igračami, vključujeta v svoje delo v kuhinji, na vrtu in v Dhirajevi delavnici.

Luz in Dhiraj ne kupujeta veliko reči. In veliko naredita sama. Staro, razpadajočo domačijo v Kunovi, v vasici v Slovenskih goricah, je tako Dhiraj sam in s pomočjo prijateljev preuredil v nenavaden, a prijeten in topel dom. Glineni ometi, naravi približane zaobljene oblike, veliko lesa in streha iz trstike pa oplesk iz naravnih pigmentov ter prizidek iz slamnatih bal in gline delujejo pomirjujoče in domačno in vzbujajo občutke, ki so se v človekovih genih nalagali v tisočletjih povezanosti z naravo, preden se je od nje ogradil z betonom, steklom in jeklom. Povsod v njihovem nenavadnem domovanju in zunaj njega so raztresene drobne umetnine – kosi pohištva, lesene skulpture, keramični mozaiki, mandale, tradicionalne južnoameriške poslikave. Med njimi se prosto sprehajajo race, pavi, okrasne kokoši in petelin, zajci, mačka in pes. In poleti radovedneži. Marsikdo se namreč ustavi in se ne more upreti, da si ne bi ogledal domovanja, ki mu ni para v tem koncu Slovenije.


Od nečesa je treba živeti ...

»Ljudje, ki imajo vsega materialnega dovolj, prihajajo in se čudijo temu, kar imamo tukaj. Pa to ni nič posebnega. Vse je nastalo spotoma in še nastaja ter se spreminja. Nisem nameraval narediti kaj posebnega. Preprosto zanimale so me te reči in poskusil sem, na primer, prekrivanje strehe s trstiko ali kaj drugega. Bila je zanimiva izkušnja, vendar tega ne bi delal vse življenje. Takole ustvarjati, se lotevati vedno novih stvari, se družiti pri tem ustvarjanju – to je užitek. Ne morem si predstavljati, da bi vse življenje prečepel na istem delovnem mestu za računalnikom in bil kolesce v sistemu, ki me obdaja. Rad doživljam nova izkustva, zaradi njih se človek lahko veseli vsakega novega dne, tako kot se je Osho razveselil čokolade,« o njunem nenavadnem domovanju in življenju pove Dhiraj.

In ker ga zanimajo vedno nove stvari, trenutno njegova stružnica, na kateri iz različnih vrst lesa že nekaj časa ustvarja posode, ki so male umetnine vsaka zase, zdaj malce počiva. Ukvarja se namreč s hidrolizo in z razmišljanjem, kako koristno uporabiti pri tem postopku nastali vodik. Prepričan je, da bi to lahko bil veliko cenejši vir energije kot fosilna goriva in da se ta oblika energije do zdaj ni bolj razvila samo zato, ker je to zadrževal naftni lobi.

Dom v Kunovi, ki že ima napis »Pachamama – integralna ekologija, meditacija«, bo zato, ker je vendarle od nečesa treba živeti, nekoč postal turistični center za ljudi, ki bolj kot materialno cenijo duhovno, ki jim stvari, ustvarjene z lastnimi rokami, pomenijo veliko več od brezhibnih in brezdušno popolnih industrijskih izdelkov in ki imajo raje na zdrav način pridelano domačo hrano od tiste, ki raste na policah trgovskih središč.

Tako živijo Luz, Dhiraj in zdaj tudi Osho. Takšno življenje, čim manj okovano v gonjo za kopičenjem materialnega, hočeta Dhiraj in Luz ponuditi drugim in se s tem vsaj delno preživljati. Luz bo po Limi in Ljubljani v njuni hiši v Kunovi kmalu odprla svoj novi frizerski salon, v katerem bo uporabljala samo naravna sredstva in preparate, že zdaj pa izdeluje in prodaja naravna domača mila z dodatki različnih zelišč, ki jih sama nabira. Dhiraj poleg svojih energetskih načrtov in galerije, v kateri prodaja svoje lesene stružene umetnine, razmišlja tudi o tem, da bi pripravljal tečaje struženja lesa, skratka, oba se trudita, da bi družina lahko živela od tistega, v kar verjameta in čemur sledita vse življenje. Le tako se bosta lahko veselila vsakega novega dne. In se po dolgih letih potovanj in iskanj samega sebe nekoliko ustalila.


Nemirni duh

Dhiraj Roschmann
je bil namreč nekoč Brane Rožman. Prlek, miličnik, ki ga je njegov nemirni duh že v srednji miličniški šoli ločeval od drugih. Že takrat je bral knjige o meditaciji, se začel ukvarjati z jogo, in čeprav je bilo njegovo delo miličnika v civilu v tistih časih vznemirljivo in zanimivo, ga je leta 1986 opustil in odpotoval v London, da bi se naučil angleščine. Potem ga je iskanje peljalo vse dlje, skozi Brazilijo, Avstralijo in Ameriko v Indijo. Preživljal se je z občasnimi deli, spal v budističnih samostanih, se družil z različnimi ljudmi, spoznaval različne religije, filozofije in modrosti, se iskal in se po dobrem desetletju vrnil v domače kraje.

Nemirnega duha je tudi Luz, Luzmila Soto Bravo, ki prihaja iz perujske indijanske družine z osmimi otroki iz mesta Ajacucho. Pri 13 letih je šla živet v perujsko prestolnico Limo, kjer je pri 21 letih že imela svoj frizerski salon, po strokovnem izobraževanju v Evropi pa je ostala kar tu. Spoznala je Nemčijo, Italijo, Španijo, na lastni koži okusila nestrpnost nekaterih do ljudi z drugačno barvo kože in se leta 1996 za nekaj časa ustalila v Ljubljani. Tam je odprla frizerski salon in pred nekaj leti na poti v Budimpešto spoznala Braneta, ki je po dolgih popotovanjih postal Dhiraj.

Svetovni popotnik in iskalec ter perujska lepotica sta se spoznala na poti med Gornjo Radgono in madžarsko prestolnico in skupaj zaživela v Kunovi, kamor sta prenesla vsa svoja spoznanja in izkustva z različnih koncev sveta. Zato njuno domovanje vendarle je nekaj posebnega.