Newyorška legenda naprodaj

Newyorški hotel Chelsea, klasično zbirališče umetnikov in glasbenih ustvarjalcev, je naprodaj in morda s tem tudi njegova duša. Dvanajstnadstropna stavba z rdečo opečnato fasado, temnimi železnimi balkonskimi ograjami in znamenitim neonskim napisom Hotel Chelsea je zaradi vseh dosedanjih slavnih stanovalcev že dolgo ena od znamenitosti Manhattna.

V njem so živeli, denimo, ameriški pisatelj Arthur Miller ter pevki Janis Joplin in Patti Smith, tam se je zgrudil velški pesnik Dylan Thomas (in čez nekaj dni umrl v bolnišnici), v njem je umrla tudi Nancy Spungen, zloglasno dekle zloglasnega Sida Viciousa, basista angleških punkerjev Sex Pistols. Oče poparta Andy Warhol je posnel film Chelsea Girls, kanadski pevec Leonard Cohen ga je ovekovečil v pesmi Chelsea Hotel No.2, v kateri opisuje svojo romanco z Janis Joplin, Bob Dylan je o njem pel v pesmi Sara, Arthur C. Clarke pa je tam napisal znanstveno-fantastično klasiko 2001: Odiseja v vesolju.

Pester seznam svetovno znanih osebnosti daje hotelu, ki nikoli ni bil povsem navaden, poseben pečat. Zgrajen je bil leta 1883 kot stanovanjska stavba, takrat najvišja v New Yorku. A ker kot stanovanjski blok ni zaživel, so ga leta 1905 predelali v hotel. V 30. letih prejšnjega stoletja so ga kupili Joseph Gross, Julius Krauss in David Bard – in zaživel je hotel Chelsea, kakršnega poznamo še danes. Zlato dobo je doživel v 50. letih, ko je postal simbol newyorškega boemskega življenja. Pred tremi leti pa so dediči starih lastnikov izplačali Bardovega sina Stanleyja, saj ga hočejo prodati. To je pretreslo predvsem stalne goste, ki so bili vajeni, da plačujejo za New York zelo nizko najemnino.

Lastniki bi radi za eno od ikon Velikega jabolka dobili od 90 do 100 milijonov dolarjev. A po štirih mesecih hotel še vedno ni zamenjal lastnika. Med možnimi kupci omenjajo Andreja Balazsa, lastnika trendovske hotelske verige Standard in luksuznega Chateauja Marmonta v Hollywoodu. Slišati je bilo, da se je zanj zanimal tudi milijarder Donald Trump. Bodoči lastniki hotela Chelsea si najverjetneje želijo unovčiti slavno ime, hkrati pa stavbo, ki jo je pogosto spremljal malce dvomljiv sloves, preoblikovati v nekaj bolj vsakdanjega.

Šestinsedemdesetletni Stanley Bard upa, da bo formula, ki je združevala poceni umetniška domovanja in drage hotelske sobe, preživela. Veteranski hotelir se spominja 50. let, ko je pri 24 letih postal direktor hotela, New York pa je bil poln zvezdnikov, kot so Bob Dylan, Leonard Cohen in Robert Mapplethorpe. To so bili divji časi, ko je v hotelu alkohol tekel v potokih, da o mamilih ne govorimo. Zdaj so ostali predvsem spomini in spominki, denimo, slika Sida Viciousa z injekcijsko iglo v roki. »Moj cilj je bil ljudem ponuditi 'Chelsea doživetje' in jih osrečiti,« je Bard povedal novinarjem francoske tiskovne agencije AFP, ko jim je razkazal sobo 712, petsobni apartma, kjer je nekoč živel dramatik Arthur Miller s soprogo Inge Morath in hčerjo Rebecco. Na steni visi slika Millerja z drugo, neprimerno bolj slavno ženo – Marilyn Monroe.

Dvajset let v isti sobi

Zakon o stabilizaciji najemnin je pomenil, da so številni stalni gostje hotela plačevali le nekaj sto dolarjev mesečne najemnine, medtem ko je bilo treba za navadne hotelske sobe odšteti tudi po 400 do 500 dolarjev na noč.

Toda del čara hotela Chelsea so tudi umetnine, ki jih je Bard sprejemal namesto denarja. »Spominjam se, da so pri vhodu v hotel stala dela [kiparja] Armana, Stanley pa je prijateljeval s [slikarjem] Larryjem Riversom,« je agenciji AFP zaupala Man-lai Liang, promotorka in enologinja, ena od stalnih stanovalcev v hotelu, govoreč o umetnikih, katerih dela zdaj dosegajo visoke vrednosti. »No, tiste umetnine so šle k restavratorjem in se nikoli več niso vrnile,« dodaja. Rockovska pevka Patti Smith, še ena prebivalka hotela Chelsea, pa je v avtobiografiji Preprosto otroci zapisala, da je bila hotelska veža polna »grozne umetnosti«.

Čeprav hotel Chelsea zadnja leta ne sprejema več stalnih najemnikov – gost lahko v hotelu ostane največ 24 dni –, v njem še vedno prebiva 90 stanovalcev, ki jih mestni zakon o najemninah ščiti pred izselitvijo. »Nemogoče nas je vreči na cesto,« pravi Nicola L., francoska umetnica, ki v isti sobi živi že 20 let, čeprav centralno ogrevanje ne dela ravno vedno.

Ali lahko torej ta nenavadna newyorška relikvija – in njena nenavadna zbirka prebivalcev – zaživita v sodobnem svetu? Scott Griffin, predsednik združenja najemnikov hotela Chelsea, se boji, da le stežka. »Če bodo pametni, bodo sprejeli stanovalce in naredili nekaj dobrega,« pravi. »Vsi ti poslovneži si želijo imeti samo navaden hotel, a če bi storili to, bi se upirala tudi sama zgradba, saj fizično ni narejena za to, tako kot kopalnica ni koncertna dvorana. Dokler lastniki ne bodo dojeli, da so lahko dolgoročni najemniki uspešni partnerji, jim ne bo uspelo,« je prepričan Griffin.

Ali kot je o svojem večletnem življenju v hotelu Chelsea zapisal Arthur Miller: »Ta hotel ne sodi v Ameriko. Tukaj ni ne sesalnikov za prah, ne pravil, ne sramu ... To je vrhunec nadrealističnega. Previdno sem dvignil nogo, da bi stopil čez krvavega pijanca, ki je obležal na hodniku – in bil sem srečen.«