Tiskane izdaje
»V popisu iz leta 1949 piše, da so v polkletnem enosobnem stanovanju, velikosti 36 kvadratnih metrov, na Ljubljanskem gradu od septembra 1945 živeli moja prababica Ana, dedi Konrad Hvale, njegov brat Marjan ter njegova sestra Marjana Bologna z možem Ulbertom. Zanj so plačevali po 72 dinarjev mesečne najemnine,« pripoveduje Konradova vnukinja Neža Hvale, ena od študentk etnologije, ki je s kolegi brskala po zanimivi polpretekli zgodovini Ljubljanskega gradu.
O tem za mnoge pozabljenem ali celo neznanem zgodovinskem poglavju najbolj obiskanih turističnih točk Ljubljane in Slovenije – leta 1962, denimo, je na gradu živelo okoli 500 ljudi, v naslednjih dveh letih pa se je z njega odselilo še zadnjih 219 stanovalcev – smo podrobneje pisali maja lani. Peterica nekdanjih prebivalcev gradu Nevenka Njivar z bratom Alešem Prebilom ter bratje Zupančič so nas skozi svoje otroške spomine popeljali po današnjih dvoranah in nam pokazali, kje so še v 60. letih prejšnjega stoletja spali, imeli stranišče in se igrali, zapis pa je spodbudil še približno petnajst njihovih nekdanjih sosedov, ki so se odzvali na poziv javnega zavoda Ljubljanski grad, naj pomagajo osvetliti obdobje, ko je mesto z naseljevanjem na grad reševalo stanovanjsko stisko prebivalcev.
Možak, ki je gojil golobe
Droben poziv v mestnem glasilu Ljubljana, naj se jim oglasijo, je tisti čas pritegnil pozornost tudi docentke za etnologijo Slovencev dr. Mateje Habinc z Oddelka za etnologijo in kulturno antrpologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL), ki je v tem videla priložnost za študijsko prakso svojih študentov. Naposled pa se je predvsem zaradi obsežnosti raziskovanja odločila, da vse skupaj izpeljajo v okviru seminarja. Okoli 25 študentov etnologije in kulturne antropologije je tako od sredine lanskega oktobra do konca decembra v parih in trojicah opravilo pogovore z dvajsetimi sogovorniki, ki so bili, ko so živeli na gradu, stari med 2 in 15 leti, najstarejši Jernej Humar, ki je začel živeti na gradu že leta 1925, ko ga je zapustil, štel 24 let, pa jih ima danes že čez 90.
Študentje so pregledali tudi fotografsko dokumentacijo na ljubljanski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, v kateri so našli zlasti fotografije iz časa, preden se prebivalci odselili z gradu, za informacijami in podatki pa so brskali tudi v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, izbranih izvodih Ljubljanskega dnevnika in Glasniku okraja Ljubljana.
V uradnih zapisih so sicer naleteli na bolj skope podatke, so pa na drugi strani dokumentirali številne fotografije iz družinskih albumov. Gospa Zalka Matelič, ki je živela na Rebri, ulici pod gradom, jim je izročila precejšnje število strani zapisanih spominov, Breda Bernot, ki je živela na Osojah, pa je povedala, da se Osojčani niti niso kaj družili z otroki z gradu. Njena mama ji je to prepovedovala, saj so grajski celo v šolo hodili bosi. Je pa treba poudariti, dodaja Mateja Habinc, da tudi prebivalci gradu, četudi so na videz in po pripovedovanju njih samih delovali kot homogena skupnost, to v resnici niso bili. Denimo, otroci iz družine Bernard, med njimi tudi Majda, pozneje poročena Sepe, se niso veliko družili z grajskimi otroci.
Originalne posnetke pogovorov in drugo zbrano gradivo poslej hranijo v dokumentaciji Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, kopije pa tudi na Ljubljanskem gradu, kjer bodo danes ob 18. uri v znak zahvale za sodelovanje pripravili tudi srečanje z »grajskimi« prebivalci. S podrobnejšim pregledom in analizo tistega, kar so zaupali študentom, se zdaj v okviru svoje diplomske naloge poglobljeno ukvarja Neža Hvale. Kot pravi, se bo osredotočila na obdobje med drugo svetovno vojno in po njej, saj je iz tega obdobja znanih tudi največ podatkov, predvsem pa bi rada osvetlila vsakdan stanovalcev.
Med drugim to, kako so sušili perilo na vrveh, razpetih med divje kostanje na grajskem dvorišču, bili »bitke« z Osojčani, s tistimi z Žabjaka na Prulah in »rimskimi« iz območja nekdanje Emone, v bojih naj bi po pripovedovanju bratov Zupančič vedno zmagali tisti, ki so premogli najstarejšega člana. Pa tudi o tem, da so bila tla v nekaterih delih tako neravna, da na njih stanovalci niti omare niso mogli postaviti ter da so v jesenskem času nabirali pravi in divji kostanj za prodajo. Kostanj je bil za marsikoga tudi glavna prehrana v tem letnem času. Čeprav so zlasti z današnjega vidika živeli v idiličnem naravnem okolju, in to nad središčem mesta, pa kljub svojemu slabemu socialnemu in finančnemu položaju niso imeli svojih vrtov, temveč so po koncu delovnega dne odšli na tržnico in pobrali, kar so pustile branjevke, še dodaja Mateja Habinc.
Grajski otroci so se do tretjega razreda večinoma šolali v podružnični osnovni šoli Frana Levstika pri Šentjakobski cerkvi, potem pa na današnji gimnaziji Poljane. Ko so se v letih 1963 in 1964 izselili, so obiskovali najbližje šole. »So pa imeli tudi veliko prepovedi: niso smeli hodit v grajsko kapelico, na Šance in Orlov grič, češ, da naj bi tam strašile čarovnice. Nekaj sogovornic je omenilo, da jih je bilo strah tudi perverznežev, ki so se razgaljali na gradu pa tudi pred šolo na Poljanah. Zato so jih pred šolo hodili iskat starši,« povzema nekaj ugotovitev iz pričevanj Neža Hvale. Ena od njihovih najpogostejših stičnih točk spominov pa je, da je možak, Janez Tomažin po imenu, gojili golobe pismonoše.
Otroški spomini
Kot razkriva Neža Hvale, ji je (zdaj že pokojni) dedek o tem, da je živel na Ljubljanskem gradu, pripovedoval, ko je bila še deklica, zdaj, ko jo tema zanima ne samo zaradi družinskih spominov, ampak tudi z raziskovalnega vidika, pa je od babice Jožefe Hvale, ki sicer nikoli ni živela na gradu, izvedela še nekaj podatkov. »Sklepam, da naj bi se moj dedek z gradu odselil okrog leta 1951, ko sta se z babico poročila in se odselila drugam, preostali člani družine pa med letoma 1963 ali 1964, ko so se odselili na Vodnikovo,« pravi sogovornica.
Dodaja, da tudi sicer čas, na katerega se opirajo spomini večine, sega predvsem od sredine 50. do sredine 60. let prejšnjih let, o obdobju tik po drugi svetovni vojni pa jim ni uspelo kaj veliko izvedeti.
Katera zgodba pa jo je najbolj ganila? »Mislim, da kar tiste, ki so jih trosili bratje Zupančič, saj so zanimivi že kot osebnosti. Je pa res, da me je malo ganilo tudi to, da gre večinoma za otroške spomine. Sogovorniki se spominjajo, da so bili velikokrat lačni in da jih je zeblo pozimi, toda večina jih ima hkrati tudi lepe spomine predvsem na druščino, ki so jo tu imeli. Se pa moramo zavedati, da so izkusili takšne in drugačne situacije in da so nekateri živeli tudi v rejniških družinah, zato imajo nekateri tudi boleče spomine. Mislim, da bi bila slika o življenju na gradu povsem drugačna, če bi o njem pripovedovali tisti, ki so ga izkusili kot odrasle osebe,« odgovarja sogovornica.
Podnajemniki še svoje podnajemnike
Toda kot so izpostavili tudi bratje Zupančič, je bil grad le eno od območij v Ljubljani, ki so bila, gledano z današnjimi očmi, brez minimalnih higienskih standardov, torej brez stranišča in kopalnice pa tudi brez ogrevanja. Zato gre po besedah Mateje Habinc oznako grajci razumeti bolj kot geografsko oznako, saj tudi kot je poudarila gospa Nevenka Njivar, ki je na gradu konec petdeset let preživela nekaj let, je sama po preselitvi na Poljansko prišla še v slabše bivanjske razmere. Bratje Zupančič, ki so se preselili v novo zgrajeno naselje na Ptujsko ulico za Bežigradom, pa še danes vedo povedati, kako se jim je zdelo imenitno, ko so dobili svoje stranišče, in to s splakovalnikom, pravi Neža Hvale. Zasledila je tudi, da so meščani iz drugih delov Ljubljane grajskim množično ponujali svoja stanovanja, ko so izvedeli, da bodo ti dobili nova nadomestna. Mnogi so se zato v zadnjem obodbju preseljevali na grad, samo da bi jim bilo dodeljeno kakšno novo socialno stanovanje. »Je pa zaslediti še eno zanimivost: v popisu iz leta 1949 piše, da sta imela Ivan Urbas in njegova žena Marija v trosobnem najemniškem stanovanju na gradu še tri podnajemnike, in sicer Ivana in Vero Peterko ter Ivana Renčela, torej da so imeli najemniki svoje podnajemnike. In ti so, kot smo potem zasledili v Ljubljanskem dnevniku iz januarja 1964, da so morali v svoja nova stanovanja vzeti tudi podnajemnike, ki pa so postali solastniki tega novega stanovanja,« razkriva sogovornica. Presenetili so jo tudi podatki o tem, da so bili med stanovalci gradu ne samo socialno ogrožene družine z otroci, ampak tudi mnogo samskih ljudi, med njimi upokojenci. »Tudi vsa stanovanja niso imela ogrevanja. Se pa sprašujem, kako so določevali ceno najemnine, ki se je gibala med 9 dinarjev za 14 kvadratnih metrov do 180 dinarjev za trosobno stanovanje, saj se zasledila, da je najemnina za, denimo, dvosobno brez ogrevanja stala 70 dinarjev, medtem ko je enosobno brez ogrevanja lahko stalo 85 dinarjev,« še dodaja.
Simbolni pomen projekta
Kot je ob tem poudarila dr. Mateja Habinc, jo je presenetilo, da je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana zelo malo gradiva o tem zgodovinskem obdobju ljubljanske zgodovine. Kadar se je v uradnih zapisih oziroma časopisju govorilo o gradu, se je govorilo o slabih razmerah in o tem, da je treba ljudi preselit ter urediti sprehajalne poti. »Lahko rečemo, da se je odprlo več vprašanj, kot se je ponudilo odgovorov. Zato lahko za najbolj verodostojne podatke štejemo tisto, kar je navedlo največ naših sogovornikov,« pravi mentorica. Največja vrednost tega projekta, ki ga je sprožil javni zavod Ljubljanski grad, pa vidi v simbolnem pomenu tega, da so se odločili odstreti tudi tisti del zgodovine, ki bi jo – tudi po drugih slovenskih dvorcih in gradovih – radi izbrisali iz spomina, čeprav gre za enakovreden delček v celoviti zgodovini. »Pri prenovah grajskih stavb je danes to najpogostejša praksa, čeprav bi lahko, denimo, tudi po zgledu hostla Celica na ljubljanski Metelkovi kakšen del gradu prenovili tudi za bivanjske namene,« je še dodala. Na nocojšnjem družabnem večeru, ki so ga poimenovali Grajski se predstavijo, pričakujejo živahno debato med nekdanjimi sosedi pa tudi, da bi se jim pridružil še kakšen.
