Tiskane izdaje
Ko je Muni kot mlada nevesta prišla v rodovitno in s sladkornim trsom bogato pokrajino Bagpat v severovzhodni indijski zvezni državi Utar Pradeš, si ni niti predstavljala, da bo morala imeti spolne odnose z moževima bratoma, ki jima ni uspelo najti žene, in jima celo poviti otroke. »Mož in njegovi starši so mi rekli, da moram biti na voljo tudi bratoma,« je predstavnikom globalnega novičarskega servisa TrustLaw, ki se ukvarja s pravicami žensk po svetu, zaupala Muni, ki je zdaj stara nekaj čez 40 let.
»In vzela sta si me, kadar koli sta hotela, podnevi in ponoči. Če sem se upirala, sta me premlatila s čimer koli, kar je bilo pač pri roki,« se spominja Muni, ki je z novega doma lahko prvič odšla šele po treh mesecih, pa še to samo zato, ker se je zlagala, da mora k zdravniku. »Včasih so me čez noč vrgli na dvorišče ali pa so me polivali s kerozinom in zažigali.«
Takšni primeri so le redko prijavljeni policiji, saj je ženskam v ruralnih skupnostih le redko dovoljeno zapustiti dom brez spremstva, žrtve pa so močno stigmatizirane. Zato je žensk, ki si delijo podobno usodo, na indijskem podeželju verjetno zelo veliko.
Muni, ki je možu in njegovima bratoma rodila tri sinove, njihovega početja ni prijavila policiji. Socialni delavci opozarjajo, da so nešteti splavi zarodkov ženskega spola v globoko patriarhalni družbi privedli do vidno manjšega deleža žensk v nekaterih delih Indije.
Čedalje več je posilstev, trgovina z belim blagom je v porastu, čedalje več moških članov družin pa si deli eno ženo. Kakor pravijo humanitarni delavci, je za povečano število abortusov kriva predvsem tradicionalna želja po moškem potomcu, ki naj bi staršem zagotovil varno starost. »Že zdaj vidimo strašne posledice upadajočega števila žensk v nekaterih skupnostih,« je novinarjem povedala Bagjašri Dengle, izvršna direktorica dobrodelne organizacije za otroke Plan India. »Nekaj moramo storiti, sicer bodo ženske nenehno v nevarnosti, da jih bo kdo ugrabil, posilil ali jim storil še kaj hujšega.«
Le dve uri vožnje od New Delhija, indijske prestolnice, kjer se bohotijo svetleče stolpnice in bleščeči nakupovalni centri, kjer se dekleta v kavbojkah vozijo z motorji, ženske pa zasedajo visoke položaje v multinacionalkah, so koče iz blata v Bagpatu videti kot prizor iz nekega drugega sveta. Tukaj se ženske v navzočnosti moških zakrivajo, v vlogi gospodinje in matere se lahko prosto gibljejo le doma in na dvorišču, po opravkih pa se lahko odpravijo le v spremstvu moškega člana družine. Vaški moški delajo na poljih sladkornega trsa ali brezdelno posedajo v senci, srebajo čaj, kadijo vodne pipe in se jezijo zaradi pomanjkanja nevest za svoje sinove in brate.
Številke so zgovorne. Po podatkih letošnjega popisa prebivalstva je v okrožju Bagpat na vsakih 1000 moških le 858 žensk, kar je opazno manj kakor na nacionalni ravni, kjer je razmerje 1000 proti 940. Med otroki je razmerje še bolj porušeno in padajoče, saj na vsakih 1000 dečkov pride samo 837 deklic (leta 2001 jih je bilo še 850). Ta trend se kaže tudi v drugod na severu Indije, denimo v Harjani, Pundžabu in Radžastanu, ter v Gudžaratu na zahodu.
»V vsaki vasi imamo vsaj pet ali šest samcev, ki ne najdejo žene. Ponekod so v družini tudi po trije ali štirje neporočeni moški. To je resen problem,« pravi 75-letni upokojeni policist Šri Čand. »Vse se zamolči. Nihče ničesar ne prizna, a vsi vemo, kaj se dogaja. Nekatere družine kupujejo neveste iz drugih delov države, druge pa imajo po eno snaho, ki si jo deli več sinov.«
Ženske iz drugih zveznih držav, kot sta Džarhand in Zahodni Bengal, pripovedujejo zgodbe, kako so jih njihove revne družine za bornih 15.000 rupij (220 evrov) prodale posrednikom, ki so jih nato odpeljali v popolnoma drugačno kulturo z drugim jezikom in drugačnim načinom življenja. »Na začetku je bilo težko, saj sem se morala toliko naučiti in ničesar nisem razumela. Mislila sem, da sem se prišla igrat,« pravi 25-letna Sabita Singh, ki je pri 14 letih prišla iz Zahodnega Bengala, da bi se poročila z 19 let starejšim moškim. »Navadila sem se, a pogrešam svobodo,« pravi med ujčkanjem svojega tretjega otroka.
Takšno izkoriščanje žensk je v Indiji sicer prepovedano, toda v majhnih in tesno povezanih skupnostih se vedno bolj dopušča, saj si žrtve ne upajo spregovoriti, sosedje pa se nočejo vmešavati. Nekateri vaščani so celo prepričani, da ima »izposoja« žena svoje prednosti, saj se izognejo delitvi družinskega premoženja med potomce. Drugi dodajajo, da marsikateri revni družini zaradi pomanjkanja žensk ob poroki ni bilo treba plačati bogate dote. Toda aktivisti svarijo, da povečano izkoriščanje žensk ne prinaša nič pozitivnega, pri čemer navajajo primere šolark, ki so jih ugrabili, posilili ali prodali na vaških dražbah.
Čeprav so testi za preverjanje spola še nerojenega otroka v Indiji prepovedani, letošnji popis prebivalstva potrjuje, da so bila prizadevanja, da bi omejili splave ženskih zarodkov, neuspešna. Medtem ko se je razmerje med številom žensk in moških na nacionalni ravni sicer nekoliko popravilo, pa se zdaj rodi manj deklic kakor dečkov, pri čemer delež deklic, mlajših od šest let, pada že peto desetletje zapored. Raziskava, objavljena v majski številki britanske medicinske revije Lancet, je pokazala, da so v Indiji v zadnjih treh desetletjih splavili več kot 12 milijonov ženskih zarodkov, zaradi česar se je razmerje od leta 1981 zmanjšalo z 962 na 914 deklic na vsakih 1000 dečkov.
Sin v tradicionalističnih skupnostih velja za dragoceno pridobitev, saj predstavlja osebo, ki bo skrbela za družino, nadaljevala družinsko ime in poskrbela za pogreb staršev. Na hčere gledajo kot na nekaj rizičnega, zanje je treba ob poroki odšteti pošteno doto, varovanje njihove kreposti pa je ena glavnih družinskih skrbi, saj lahko spolni odnosi pred poroko osramotijo celotno rodbino.
Aktivisti za pravice žensk se zavedajo, da bo spreminjanje teh globoko vkoreninjenih navad velikanski izziv. »Prava rešitev je emancipacija žensk in deklet na vseh možnih področjih,« pravi Nilam Singh, vodja indijske nevladne organizacije Vatsalya, ki se ukvarja z ženskimi in otroškimi vprašanji.
»Moramo jim zagotoviti izobrazbo, zdravstveno oskrbo in priložnosti, da se bodo lahko odločale same zase in se uprle tistim, ki jih hočejo le izkoriščati.« Petindvajsetletna Sabita, ki se je v moževo družino priženila pri 14 letih. Ful Kumari so starši prodali moževi družini, kjer sta jo nato posiljevala tudi moževa brata. Foto AFP Muni je možu in njegovima bratoma rodila tri sinove. Foto
