Tiskane izdaje
Tako dolge vrste, kot je bila pred vhodom v jedilnico Waldorfske šole v Ljubljani, ni več pred nobeno trgovino, razen če delijo kaj zastonj. Ljudje s polnimi vrečkami oblačil so potrpežljivo čakali, da jih je sodelavka Tekstilnice vpisala na seznam in okvirno vrednost njihovih oblačil spremenila v točke, nato so se brez odlašanja napotili med založene mize brskat za novimi – starimi – oblačili.
Če se ne bi prepričala na lastne oči, ne bi verjela Urši Zgojznik iz društva Ekologi brez meja, da se izmenjave oblačil na Waldorfski šoli – ta poteka vsako zadnjo sredo v mesecu, če je ta dan praznik, pa teden prej – v povprečju udeleži 150 obiskovalcev. Eden od razlogov za tolikšno obiskanost je utečenost dogodka. V okviru projekta Tekstilnica na tej lokaciji poteka eno leto, prej pa je pod okriljem projekta Tovarna dela – tekstil dve leti potekal na Okoljskem centru v Ljubljani. Res pa je tudi to, da so bili najbolj množične manifestacije ljudskega angažiranja v zgodovini samostojne Slovenije tiste, pri katerih so imeli prste vmes Ekologi brez meja. Ti, skupaj s koroško socialno neprofitno zadrugo Dobrote, so partnerji Tekstilnice.
»Ljudje nanjo prinesejo tisto, česar ne potrebujejo več, si izberejo nekaj, kar jim je všeč, in jim za to ni treba nič plačati,« bistvo Tekstilnice povzame članica Ekologov brez meja Urša Dolinšek. Na izmenjavo lahko prinesejo poljubno število kosov hišnih tekstilij ter ohranjenih in čistih oblačil, čevljev in dodatkov za odrasle, izmenjava oblačil in igrač za otroke poteka ločeno. Sodelavke in prostovoljke Tekstilnice oblačila na podlagi točk uvrstijo v tri kategorije. Eno točko dobijo spodnje perilo, kopalke, majice, čevlji in modni dodatki. Dve bluze, srajce, hlače, krila, obleke, puloverji in trenirke, tri ženski kostimi, moške obleke, jakne, bunde, plašči, zimske športne jakne in druga vrednejša oblačila. Udeleženec si lahko izbere želena oblačila v približni vrednosti števila točk, ki jih je dobil za prinešena oblačila, vendar ne sme odnesti več kot deset kosov.
Po obleke in navdih
Izmenjave se običajno udeleži več žensk kot moških. Da bi privabili kakšnega od zadnjih, so organizatorji na novembrski Tekstilnici dali poudarek moškim oblačilom. »Ko se ozrem po dvorani, sem vesela, da je kakšen sploh prišel. Običajno pridejo s partnerico in se držijo bolj zadaj,« pove Dolinškova. Največ obiskovalcev je rednih, z vsako izmenjavo pa dobijo še okoli 20 novih. Dolinškova opaža, da se posamezniki delijo v dve skupini: takšni, ki jim ob pokritju stroškov za nujne stvari zmanjka denarja za nakup oblačil, in drugi, ki novih oblačil ne kupujejo zaradi odgovornosti do okolja.
Če hočeš najti lep in uporaben kos, moraš biti hiter, saj se mize naglo praznijo. Kdor pride v drugi polovici dve ure trajajoče izmenjave, nima več veliko izbire. Poleg improvizirane garderobe v kotu jedilnice si je skupinica deklet priredila mini zabavo s pomerjanjem oblek. Najvišja med njimi se je, ko sem jo nagovorila, opravičila, da se ji mudi, a je bila čez pol ure še vedno tam.
Njena prijateljica Tjaša, ki je pomerjala večerno obleko – gotovo najbolj glamurozen kos tokratne izmenjave –, mi je bila bolj naklonjena. Dijakinja četrtega letnika poljanske gimnazije se je izmenjave udeležila drugič: »Brskam za tistim, kar mi je všeč. Enkrat sem že našla takšno stvar, ki je v trgovini ni mogoče dobiti.« Večerna obleka bo odšla z njo, vendar jo bo morala dati prekrojiti. Predsodkov pred nošenjem oblačil, ki so že imela lastnika, nima. Zdi se ji celo, da imajo zaradi tega dodano vrednost. »Le spodnjega perila od drugih raje ne bi nosila,« se nagajivo nasmehne.
Med založenimi mizami zagledam moškega, a ni preveč navdušen nad mojim spraševanjem, raje me prepusti zgovorni partnerki. »Prvič sva prišla za pokušino, da nekoliko zamenjava garderobo, zdaj sva prinesla še preostalo,« Brigita odgovori tudi v Benjaminovem imenu. »Oblačila so večinoma dobro ohranjena, a se vmes najde tudi kakšno z napako.« Že v študentskih letih sta kupovala v trgovinah z rabljenimi oblačili, »večinoma iz ekološkega prepričanja. Zdaj zase in za otroke naročava rabljena oblačila na ebayu.« Razmišljata tudi, da bi takšno izmenjevalnico organizirala v Beli krajini, od koder sta, vendar se bojita, da so tamkajšnji prebivalci še preveč zadržani.
Za hec in za doma
Prijateljici Helena in Nina sta bili na Tekstilnici že četrtič. »Zadnje čase si oblačila izmenjujemo med prijateljicami, kar nam ni prav ali všeč, pa prineseva sem. Všeč mi je, da lahko stvari, ki jih ne potrebujem več, a mi jih je škoda vreči stran, nosi še kdo drug. Že v avtu na poti sva si nekaj izmenjali,« Helena zarotniško pogleda proti Nini. Včasih je po trgovinah hodila, ker si je hotela kupiti kaj »odštekanega, zdaj mi ni več treba. Enkrat na mesec pridem sem in to mi zadošča.«
V dveh vrečkah pokažeta nabirek. »Zdaj bova naredili selekcijo. Jaz sem večinoma izbrala krila. Najtežje je dobiti nekaj, kar ti je prav,« potarna Nina. »Čeprav je zate več izbire kot zame,« pokomentira Helena. V njeni vrečki je bluza, ki si jo je ogledovala že prejšnjikrat. »Sicer mi je prevelika, vendar sta mi všeč material in vzorec, zato bi iz nje dala narediti krilo. Te hlače pa bom imela za na kavč,« pred mano razgrne svetlo moder spodnji del trenirke.
Na drugem koncu jedilnice se dekle in fant zabavata ob zavezovanju kravate okoli njegovega vratu. »Danes sem prišla po oblačila za fanta, da mu osvežim garderobo, ker sam ne hodi v trgovino,« pove rdečelasa Jana s kupom oblačil v naročju. »Ima fant sploh kakšno besedo pri izbiri?« jo vprašam in se obrnem k Timiju. »On ni moj fant, ampak prijatelj,« malce v zadregi, a v smehu pojasni Jana. »Kot bodoči odvetnik moram vaditi zavezovanje kravat,« se zaheheta Timi. Zase je našla obleko v hipijevskem slogu. »Če mi ne bo prav, si jo bom prekrojila. Rada režem in šivam.« Oblačila kupuje le na razprodajah, saj se ji zdijo sicer precenjena. Sama je na izmenjavo prinesla obleke, ki jih je nabrala po omarah drugih družinskih članov. »Veliko nas je, zato se vedno kaj najde.«
Odgovorna darila
Vitek sivolasi moški je bil videti edini, ki je na Tekstilnico prišel brez ženske »bergle«. V premetavanje oblačil je bil tako zatopljen, da je na prošnjo po mini intervjuju privolil brez dviga pogleda. Nekaj trenutkov zatem se je opravičil: »Moram priznati, da sem slep za ljudi okoli sebe. Tako kot gremo moški v trgovino po določeno zadevo in smo slepi za vse druge, tudi jaz ne vem, kaj se dogaja okoli mene.« V Ljubljano je posebej na Tekstilnico prišel iz Logatca, ker je v elektronskem obvestilu pisalo, da bo tokrat poudarek na moških oblačilih. »Dotlej sem jo obiskal dvakrat, pa je bila izbira za moške bolj skopa. Morda smo preponosni, da bi prinašali in odnašali oblačila, morda tudi manj skrbimo za gnezda. Ampak danes je izbira večja, kot sem je vajen. Večinoma mi primanjkujejo hlače, zato iščem predvsem te, tudi bolj zimske.«
Novega kosa oblačila ni kupil že vsaj tri leta. »Ob selitvi pred tremi leti sem ugotovil, koliko krame imam. Rekel sem si, dovolj je tega norega nakupovanja. Hkrati mi je blizu ideja, da tisto, kar ti ne ustreza več, lahko pride prav komu drugemu.« Nekatera oblačila na izmenjavi so »že pošteno ponošena, druga so takšna, kakršna prinesem sam: kupljena in nošena enkrat samkrat«. Podoben odnos kot do oblačil ima do druge imovine. »Na spletnem portalu Bolha sem objavil oglase za številne stvari, ki so ležale doma in jih nisem uporabljal. Čeprav me niso motile ali mi jemale prostora, mi je bilo žal, da jih nihče ne uporablja. Hitro so pošle, saj so bili med njimi tudi vrednejši kosi.«
Tekstilnica je še veliko več kot le izmenjava oblačil, poudari Urša Dolinšek. »S tekstilom, ki ostane, naredimo veliko dobrih stvari. Prenesemo ga na naslednjo izmenjavo, razdelimo med ljudi v stiski, kar ni več uporabno za nošenje, pa šivilje v obratu v Dravogradu predelajo v nove izdelke: copate, vrečke za molje, torbice, industrijske čistilne krpe in drugo. V zadrugo se stekajo tudi oblačila, obutev in hišne tekstilije, ki se v okviru projekta zbirajo na stalnih zbirnih točkah v Ljubljani in Dravogradu ter zabojnikih in zbirnih centrih v več krajih po Sloveniji.« Pred kratkim so slovenski oblikovalci, ki so se prijavili na natečaj projekta Tekstilnica, izdelali izdelke iz rabljenega blaga, ki so dobra ideja za odgovorno božično-novoletno obdarovanje.
