Novi Delov podlistek: Nitke Sophie Bennett

Kako drugače kot modna pravljica se lahko bere zgodba o dvanajstletni priseljenki, begunki iz Ugande Vran, ki s pomočjo najstnice Nonie, njenih prijateljic Edie, ki si nekoč želi delati za Združene narode, in Jenny, ki nastopa v hollywoodskem filmu, ter vrste naključij postane mladi up londonske visoke mode?

»Kot zgodba o prijateljstvu in pripadnosti pa tudi o tem, da je treba trdo garati, da nekaj dosežeš,« poudarja avtorica Sophia Bennett, ki je z Nitkami leta 2009 zmagala na natečaju časopisa Times in založbe Chicken House ter si uresničila otroško željo, da bi postala pisateljica.

Nikoli ni pričakovala, da bo pisala o modi, čeprav sta jo vedno zanimali umetnost in literatura, ustvarjalni področji, katerih podaljšek je nenazadnje tudi moda. Po njenem prepričanju je za njen zaplet z modo verjetno kriva njena družina; stric pomorščak ji je prinašal zbirateljske punčke v lepih oblekicah z vsega sveta, mama in obe babici pa sta zanjo pletli in šivali oblačila.

Ko je postala starejša, jo je zanimalo predvsem mojstrsko izdelovanje lepih oblačil, in še danes jo bolj kot znamke zanima zgodovina mode. Sama tako kot junakinja Nonie ne zna risati pa tudi šiva ne veliko, zato kariera modne oblikovalke ni prišla v poštev.

Zgodbe, ki dopustijo pobeg

Zgodba o dekletcu, ki skrivoma oblikuje oblačila, kar je tudi sama počela pri desetih letih, je dolgo tlela v njej, zamisel o Nitkah (v slovenščini je izšla lani v prevodu Manice Baša pri založbi Mladinska knjiga) pa jo je prešinila nekega dne v pralnici. To je bilo pet let, preden je bila knjiga nagrajena in izdana, a od teh petih let, je tri leta o zgodbi samo razmišljala, saj je imela drugo službo.

V svojem življenju jih je opravljala mnogo, in to precej pisane, četudi je študirala književnost in nadaljevala doktorski študij iz sodobne književnosti. Preden je postala pisateljica, kar je sanjala že od svojega devetega leta, je bila lobistka, jezikoslovka, pakirala je uhane, vodila turiste in svetovala upravi.

Pred Nitkami, to svojo prvo knjigo za otroke je napisala tri detektivke iz sveta baleta in umetnosti za odrasle, ki pa nikoli niso bile objavljene, a v resnici si je od nekdaj želela pisati za otroke. Otroci si po njenem prepričanju še vedno želijo brati isto: zgodbe o likih, ki jih popeljejo v svet preizkušenj in odkrivanja lastne moči in značaja. Zgodbe, ki jim dopustijo pobeg, jim pomagajo sporijemati se s težavami in jim ponujajo rešitve. Zgodbe, ki prisluhnejo njihovim hormonom v obdobju, ko jim resnično življenje lahko prinese mnogo razočaranj. Pa tudi zgodbe, ki prepoznavajo njihovo kratko pozornost, kakršna zadostuje za branje besedil na spletu.

Največ bralcev v Nemčiji

Sophia Bennett (1966) živi v Londonu in ima štiri otroke: dva sina in moževi hčeri, ki sta bili takrat, ko je pisala Nitke, stari toliko kot književne junakinje in sta bili zato njeni prvi opori. Nitke so bile prevedene v približno petnajst jezikov, tudi v japonščino, norveščino, poljščino in portugalščino, med bralce pa se uspešno prebijajo predvsem v Nemčiji. To je na splošno njena najbolj brana knjiga, pravi. V številnih državah je uspešna še The Look (Videz, a knjiga ni prevedena v slovenščino), v Angliji pa tudi zadnja You Don't Know Me (Ne poznaš me; ni slovenskega prevoda), ki je doslej izšla samo še v Avstraliji.

Nitke najpogosteje berejo najstnice, toda v njej uživa tudi mnogo mladih žensk, v svojih 20. letih. »Všeč pa je bila tudi moji stari teti, ki jih šteje 92,« je dodala Sophia Bennett, ki smo jo po telefonu poklicali v London.

Nitke se res zdijo modna pravljica. Naslovne junakinje se ukvarjajo z modo, šivanjem in rdečo preprogo, nimajo nikakršnih težav s šolo, Vranin brat Henry, ki so ga ugrabili vojaki za svoje plenilske pohode po Ugandi, je živ in zdrav in konec je srečen. Zdi se povsem različna od tistih pustolovskih, ki smo jih najstniki brali pred časom.

O čem, mislite, da sanjajo današnji najstniki in kaj je glavno sporočilo knjige?

Zelo pogosto obiskujem šole in tam opažam toliko različnih sanj. Današnji najstniki si želijo dobre izobrazbe, službe, a se hočejo pri vsem tem tudi zabavati, kar mi je všeč. In rada pišem o dekletih, ki ne pričakujejo princa na belem konju, temveč same poskrbijo zase. Zato mi je tako zanimivo pisati za dekleta. Veliko govorim tudi o druženju.

Moje glavno sporočilo v Nitkah govori o prijateljstvu in pripadnosti pa tudi o trdem garanju za uspeh. Moje knjige nagovarjajo, da si resnično lahko uresničiš sanje, toda za to se moraš preklemano potruditi. Ampak saj s tem ni nič narobe. V vseh svojih knjigah hočem poudariti, da je lepše, če tvojemu uspehu pripomorejo prijatelji ter da z njimi lahko deliš uresničitev teh sanj. Mnogo teže in bolj žalostno je po tej poti stopati sam. Prav zato je mojim dekletom prijateljstvo tako zelo pomembno.

Pišete o modi, ki jo danes povezujemo s suženjskim izkoriščanjem ter presuhimi manekenkami. Kako to, da ste se v Nitkah dotaknili nočnih sprehajalcev in otrok vojakov v Ugandi?

V moji drugi knjigi z naslovom Beads, Boys & Bangles (Biseri, fantje in zapestnice; ni slovenskega prevoda) pišem o nečem podobnem, kar se je pred nedavnim zgodilo v bangladeški tekstilni tovarni, v Nitkah pa sem se osredotočila na zgodbo o sramežljivem deklu, ki sanja o svoji modni reviji. To je bila moja začetna zgodba, dokler nisem na londonski podzemni železnici videla plakata za nočne sprehajalce v Ugandi (otroke, ki noči preživljajo v posebnih taboriščih, da bi jih ne ugrabili uporniški vojaki in jih nato silili, da bi zanje pobijali). Razjezilo me je, da imajo ti otroci takšno otroštvo in da nihče ne pazi nanje. Želela sem si govoriti o tem. Toda na natečaju časopisa Times in založbe Chicken House sem imela samo eno priložnost; nisem mogla napisati dveh knjig – ene o modi in druge o ugandskih otrocih. Tako sem obe napisala v eni, čeprav sem mislila, da je nihče ne bi hotel objaviti. Toda urednik Barry Cunningham (odkril je tudi J. K. Rowling) mi je potem, ko sem zmagala, zaupal, da mu je bilo prav to najbolj všeč.

Objavljena knjiga je 34. različica. Kako to, da ste besedilo tolikokrat spremenili?

Ko sem se lotila pisanja Nitk, sem šele po 17. verziji začutila glas Nonie. Besedilo sem spreminjala, dokler nisem bila z njim zadovoljna. Se je pa zgodilo, da sem en dan napisala tri tisoč besed in jih naslednji dan tisoč popravila. Tako sem našla glas junakinje. Potem sem potrebovala še enkrat toliko, da sem zgodbo končala in da je beseda stekla. Tudi ta knjiga je dokaz, da se je treba močno truditi, da nekaj narediš in dosežeš.

Pa bi v njej danes, po še štirih izdanih naslovih, še kaj spremenili?

Če bi jo vnovič prebrala, bi gotovo kaj spremenila, zagotovo pa ne nobenega lika. Zelo sem zadovoljna z njimi in imam jih rada kot svojo družino. Prav tako ne bi spremenila konca Nitk, ker sem res uživala v snovanju finala. Kaj drugega bi gotovo. Ko obiščem šolarje in jim kdaj preberem kakšnem odlomek, v njem najdem kakšne malenkosti, ki bi jih spremenila. Toda na neki točki pisanja je treba reči dovolj in knjigo poslati v objavo. Pa saj si potem z mislimi že tako ali tako pri kakšnem novem projektu. Vedno razmišljam o novih projektih.

Kje in kdaj najpogosteje pišete?

Ko sem pisala Nitke, sem imela dojenčka. Moj mož je bil na očetovskem dopustu, zato je poskrbel zanj, jaz pa sem se odpravila pisat nekam od doma, v tišino, najpogosteje v knjižnico. Zdaj je laže. Zadaj na vrtu imamo lepo vrtno uto, tako da zelo velikokrat pišem tam, pogosto tudi v postelji, zlasti kadar je mrzlo. Pišem v knjižnici, kavarnah ... Zelo rada pišem tudi, kadar je okoli mene zelo glasno in če v ozadju vidim ljudi. Všeč mi je poslušati glasbo na mojem iPhonu, tudi to mi pomaga pisati.

Ali koristi tudi to, da ste v življenju opravljali tako različne poklice?

To mi je dalo mnogo zgodb in mnogo snovi za pisanje. Spoznala sem najrazličnejše ljudi in kraje, zato nikoli nimam težav z navdihom, zgodbami in liki.

Pisati sem si želela že kot majhna deklica, toda vedno me je skrbelo, da ne bi imela kaj napisati. Nisem imela ne dovolj poguma ne samozavesti, da bi napisala roman, dokler nisem izkusila toliko služb in si nabrala tako izkušenj. Tudi sama berem veliko knjig, poleg tega imam otroke, kar se mi zdi za moje delo zelo pomembno. Potrebovala sem veliko let, da je izšla moja prva knjiga, zato zelo zavidam tistim, ki so zmožni celo uspešnico napisati že pri 21. letih.

Kakšna vprašanja vam najpogosteje postavljajo mladi bralci, ki jih kot pisateljica obiskujete po šolah?

Najstniki me največ sprašujejo o pisanju: kako napisati zgodbo, kje začeti, kako jo je mogoče raztegneti, če ni dovolj dolga, kako razmišljati o temah in kako o junakih ... Z največjih veseljem odgovarjam na ta vprašanja kot tudi na tista, kaj naj berejo. Sprašujejo, ali lahko berejo šund ali morajo le resno literaturo. Na to odgovorim, da lahko tudi šund – tudi ta pomaga, da postaneš bralec. Sprašujejo me še, katera mojih knjig mi je najljubša, a na to težko odgovorim. Vse so kot moji otroci, vse so mi enako drage.

Pravkar je izšla vaša peta knjiga You Don't Know Me (Ne poznaš me). Katera bo vaša naslednja?

Ravno končujem pustolovsko knjigo, ki je precej drugačna od dozdajšnjih. Govori o deklici, ki poskuša rešiti svojega očeta iz gradu zlobnega miljarderja. In ob tem zelo uživam.