Tiskane izdaje
Možnost sprotnega obveščanja o ocenah in izostankih otrok po elektronski pošti ali kratkih sporočilih po telefonu je veliko staršev zagrabilo z obema rokama. Za širitev nadzora so pripravljeni tudi dodatno seči v denarnico. Strokovnjaki opozarjajo, da takšno ravnanje ni smiselno in je tudi škodljivo.
Kaj prinese starševski nadzor in kako graditi zaupni odnos v obdobju mladostništva, ko se otrok odmika od staršev, smo vprašali tri strokovnjakinje, ki se poklicno veliko srečujejo z otroki in starši v tem posebno občutljivem obdobju. Poročali smo že, kako so dodatne komunikacijske kanale uredili na šolah.
Nekateri so vzpostavili svoj sistem, večina pa je za to najela zunanjega izvajalca. Šolski center Ljubljana je eden tistih, ki vztraja pri uveljavljenih poteh in uvaja tudi nove, a ne kar vsevprek. Direktorica Nives Počkar pravi, da na njihovi šoli zagotavljajo pravico do seznanjanja z osebnimi podatki otroka na govorilnih urah in roditeljskih sestankih, po dogovoru z razredniki in učitelji tudi po telefonu ali e-pošti.
»Posamezni učitelji v dogovoru s starši pošiljajo obvestila po esemesih, vendar brezplačno, s svojega ali šolskega telefona. Tega ne računamo in tudi ne bomo. Glede tega imam vzgojne pomisleke, poleg tega sem proti nalaganju dodatnih stroškov staršem. Za posebne 'e-pakete' po mojem sploh ni razloga, to je navadno zaslužkarstvo. Vse nujne informacije o organizaciji pouka in drugem je mogoče objaviti na šolski spletni strani,« meni Počkarjeva.
Breza ali hrast
Svetovalna delavka na ljubljanski Gimnaziji Šentvid, diplomirana psihologinja in psihoterapevtka Milena Vidmar, je v zvezi s tem še povedala, da starši precej navijajo za e-redovalnico, vendar se za to na njihovi šoli še niso odločili. »Nekateri nam sicer očitajo, da smo staromodni, ampak vztrajamo, ker se bojimo, da bomo izgubili pravi odnos s starši in otroki. Na naši gimnaziji komuniciramo po tradicionalnih poteh – na roditeljskih sestankih in govorilnih urah, pri čemer spodbujamo tudi sočasno udeležbo dijakov, saj se je nesmiselno pogovarjati, če glavnega akterja ni zraven,« je razložila njihov način dela.
Po njenem so esemesi lahko dobrodošli, ko gre za kakšne nujne primere in katerega od otrok lahko tako posebej spremljamo, vendar se moramo o tem posebej dogovoriti. Ne smemo pa dovoliti, da to postane splošno uveljavljena vzgojna metoda, dodaja. Starost od 15 do 19 let je čas, ko se mladi intenzivno pripravljajo na vstop v odrasli svet. To pomeni, da se mora zunanji nadzor odmikati v prid vzpostavljanju kakovostnega odnosa z mladostnikom. Popolni nadzor je namreč velika iluzija, poudarja Milena Vidmar.
Pošiljanje sporočil z ocenami pomeni, da starši izvedo za ocene, ne da bi imel mladostnik možnost, da se sam izpostavi v neki komunikaciji, in pomeni veliko izražanje nezaupanja, s čimer mu jemljemo izkušnjo lastne moči. S tem po prepričanju sogovornice naredimo hudo škodo. Zanimivo je, da ima velika večina dijakov kar rada tak nadzor, ker je zanje to na videz varno. Vendar to ne sme biti cilj, z odnosom je treba doseči preusmeritev z zunanjega nadzora na samonadzor.
»Pri zunanjem nadzoru gre za to, da si ustvarimo pričakovanja, ki nimajo nobene zveze z otrokom. Staršem ponazorim to tako, da imamo, denimo, idejo o otroku kot brezi, medtem ko je po genski zasnovi predvideno, da bo postal smreka. Če vsiljujemo brezo, ne bomo dobili ne breze ne smreke. Iz tega izvira veliko stisk in trpljenja mladih,« razloži Vidmarjeva, ki je pri svojem svetovalnem delu velikokrat naletela na takšne primere. Najpozneje ko otrok vstopi v puberteto, moramo začeti umikati zunanji pritisk in nadzor in ga začeti zgolj spremljati, tako da se zanimamo zanj v vseh razsežnostih njegovega življenja, ne le za šolske ocene, opozarja.
Kaj pomeni zaupati
Za mnenje o pravi meri starševskega nadzora smo povprašali tudi Ivano Gradišnik, vodjo Familylaba Slovenija, ki pri nas zastopa priznani vzgojni koncept danskega družinskega terapevta Jesperja Juula. »Stari rek pravi, da je zaupanje dobro, nadzor pa še boljši.
Številni starši se v stiski še vedno oprijemajo te slepe vere. Mogoče to drži v zaporu ali pri vodenju letala, zagotovo pa ne drži in ne deluje v medosebnih odnosih. Ta ideja še zlasti ne deluje oziroma deluje kontraproduktivno v intimnih odnosih in v odnosih med starši in otroki. Otroci, še posebej najstniki, potrebujejo od svojih staršev najbolj od vsega zaupanje. Vendar pa imamo odrasli z idejo zaupanja nekaj težav. Glede tega, kaj pomeni 'zaupati', vlada zoprn nesporazum. Zaupati namreč ne pomeni 'zaupati, da bo drugi vselej naredil tako, kot jaz mislim, da je prav, ali kar hočem, da stori'. Zaupati v resnici pomeni 'zaupati, da bo drugi ravnal najbolje, kot v tistem hipu zmore'. To je pravo, pristno zaupanje. Vse drugo je vezana trgovina,« razmišlja Gradišnikova.
E-asistent se je potihem priplazil v naše šole in življenje in bo tu očitno ostal, v dobrem in slabem, ugotavlja. Vsebuje nekatere koristne storitve, kot so objave urnikov in nadomeščanj, o katerih sicer osebno misli, da bi jih morali brezplačno ponujati v okviru obstoječih šolskih spletnih strani. O številnih drugih storitvah ali »paketih«, ki jih ponujajo, pa meni, da se jim je bolje izogibati. Še posebej zahrbtna se ji zdi opcija sprotnega obveščanja o ocenah in izostankih od pouka z esemesi.
Travmatizirani s šolskim sistemom
»Čudim se, da moram komur koli, ki je kdaj sam hodil v šolo, sploh pojasnjevati, zakaj to ni dobro. Ampak najbrž to že samo govori o tem, kako zelo smo kot družba travmatizirani s šolskim sistemom. Ko dobiš slab(š)o oceno ali narediš nekaj, kar veš, da ni v redu, potrebuješ čas, da predelaš v sebi strah, sram in podobna občutja, preden lahko o tem sploh spregovoriš, s komerkoli, še posebej s starši. Zlasti če veš, da jim tvoje ocene ogromno pomenijo.
Nič ni hujšega za otroka kot razočarati starše, pa čeprav se zelo trudijo, da nam tega ne bi pokazali. Ta videz vara. Mislim, da starše, ki se bodo v skrbi za svoje otroke oprijeli te opcije, čaka pirova zmaga. To namreč ni pomoč – to je nadzor. Lahko da bodo zdaj sicer v trenutku obveščeni o vseh otrokovih prestopkih, niso pa to razmere, v kakršnih bi se lahko v odnosu med staršem in otrokom razvijala zaupanje in čut za osebno odgovornost – torej to, česar naj bi si starši (zase in za svoje otroke) najbolj želeli.«
Staršem, ki si bodo priskrbeli aplikacijo zato, ker se jim zdijo nekatere opcije uporabne, predlaga, naj odstopijo kodo otroku. Tako bo volk sit in koza cela: na voljo bodo imeli storitve, ki se jim zdijo nujne, ne bodo pa jih mogli zlorabljati, ker bodo dostopne tistemu, ki mu pripada tudi odgovornost – otroku.
