Obisk, ki nariše nasmeh 
na obraz bolnega otroka

Na oddelku za hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani znajo biti dnevi dolgi. V neprekinjenem nizu se jih lahko zvrsti veliko. Odvisno od vrste terapije. Če dobiš še kakšen virus, si tukaj še dlje, mirno razlaga resno gledajoča in ljubka temnolaska Lea. »Ko si sprejet, ne smeš več ven,« jo spomin ponese v čas pred tremi leti, ko jih je štela enajst in se je zdravila še v stari bolnišnici, zanjo veliko bolj domači in topli od te, v kateri mladi bolniki bivajo danes. Zaradi terapij je bila utrujena in brezvoljna. Nič kaj veliko se ni dogajalo. Dolgčas ji je bilo. Šola, občasne družabne igre in sem ter tja kakšna prireditev je bilo vse, kar ji je razgibalo dan.

Nekega dne pa je prišla zlata prinašalka Gaja. »Ful me je razvedrila. Saj so prihajale tudi prijateljice, ampak z njimi klepetaš, kužki pa prinesejo veselje in toplino.« Gaja jo med otroki v pižamah širi tudi danes. Ko je v avli Pediatrične klinike čakala, da jo je njena lastnica Dunja Vodopivec očedila, ker je v grdem vremenu stopila v blato, so do nje plaho, a z radovedno žarečimi očmi začeli pristopati otroci. »A si presenečen, ker v bolnišnici vidiš kužka?« je dečku na vozičku prijateljsko pomežiknila razposajena in zgovorna Dunja Vodopivec. Res je, formalno psi ne smejo v bolnišnico, a če so terapevtski in sodelujejo v strokovnem društvu Tačke pomagačke, so jim vrata na stežaj odprta.


Blagodejni toplina 
in mehkoba

»Stik otroka z živaljo lahko vsaj za trenutek prežene občutke osamljenosti, žalosti, zaskrbljenosti, jeze, pa tudi bolečine. Že sam dotik psa otroka pomirja, ga sprošča in v njem spodbudi smeh. Da ga lahko poboža, drži v naročju nekaj toplega in mehkega, je zanj, ki se zdravi v bolnišnici, dragocena izkušnja,« pojasnjuje klinična psihologinja Martina Bürger Lazar, zakaj so se na oddelku odločili za sodelovanje s prostovoljci Tačk pomagačk. Terapevtski pes »v bolnišnico prinese kanček domačnosti, zlasti tistemu otroku, ki v času bivanja v bolnišnici pogreša svojega domačega ljubljenca«.

Lea si ga je kupila, potem ko je spoznala Gajo in se vrnila domov, 16-letna Simona nadvse lepih obraznih potez in skrivnostnega nasmeha ga že ima. Ne sme k njej. »Ni dolgčas,« z dvema besedama opiše, zakaj vsak ponedeljek čaka na Gajin obisk. Boža jo počasi in mehko, posluša pozorno, a molče. Medtem Dunja Vodopivec govori. Veliko. A o bolezni ne sprašuje nikoli. »Neetično je,« pojasni, čeprav je vedno pozorna na počutje otroka. Če mu je slabo ali se morda ravno prebuja iz narkoze, je bolje, da Gaja ne skoči na njegovo posteljo. Vendar otroci svoje počutje pogosto prikrijejo. Preveč jim pomeni to, da ob sebi začutijo življenjsko energijo psa, pa čeprav ta le počiva na svoji prevleki, pogrnjeni čez njihovo posteljo. Vsi v danem trenutku žal nimajo dovolj moči, da bi se z njim družili v prostrani igralnici na koncu oranžno, zeleno in rumeno prebarvanega hodnika, se igrali in poslušali, kako jim Dunja Vodopivec kratkočasno predstavlja zanimivosti iz pasjega življenja, med stavke vnese, kako je za žival potrebno skrbeti, in jim nevsiljivo sporoči, da pes ni igrača, temveč živo bitje.

Nekateri to dobro vedo. Desetletni Jakob je poznavalec. Na Animal Channel redno spremlja oddaje o psih. Gaja ga spominja na njegovega kužka. Skupaj se podata na sprehod po hodniku, čeprav mu to predstavlja manjši napor. On drži za svoj povodec, Dunja za svojega. Pse morajo vedno imeti na kratkih povodcih.

»Se bo kdo prestrašil, če Avšo spustim?« je v igralnici nevrološkega oddelka glasno vprašala Nina Mitrič. Njena štiriletna Avša, ki prihaja iz zavetišča, je zajetna mešanka, a se zna prikupiti otrokom. »Lepo je biti terapevtski pes, a ne,« se je 16-letnica pogovarjala z Avšo in jo čohljala, ko je ta uživaško ležala pred njenimi koleni. Ponavadi je na oddelku sama, tokrat sta ji družbo izjemoma delali Gaja in osemletna maltežanka Lili, ki je bolj domača na psihiatričnem oddelku.

Veselje je bilo nepopisno. Deček se je na Avši učil, kako dati psu injekcijo in ji poskušal poviti nogo. Drugi je božal Lili, svoje občudovalce je imela Gaja. Vse so mirno prenašale drobne otroške roke na sebi. Te se niso umaknile niti, ko so si mali bolniki z zanimanjem ogledali mini kovček prve pomoči za psa. Vsaka od petih prostovoljk, ki prihajajo na Pediatrično kliniko, ima svojega, spravljenega v enakih zelenih torbah na kolescih. Polne so. V njih so priboljški, ki jih otroci smejo dati psom, če pravilno odgovorijo na postavljeno vprašanje, knjige o psih, polne zanimivih podatkov, igrače, ki jih mečejo po hodniku, potem pa v napetem pričakovanju čakajo, ali jih bodo psi res prinesli nazaj, in druge potrebščine, s katerimi bi bilo mogoče razvedriti otroke in mladostnike.

Na nevrologiji se ti menjajo hitreje kot na onkologiji, a je Avšin obisk zanje neprecenljiv. Ob njej se sprostijo. Neki deček je težko hodil. Ob psu je povsem pozabil na svoje težave in ga po hodniku sprehodil, ne da bi se opotekal ali iskal oporo. Neka druga deklica se je psov izjemno bala. Tukaj je zbrala pogum in psa prvič pobožala. Dojenčica z motnjami v razvoju je prvič v življenju razprla prej v pest stisnjeno dlan, ko je pobožala Gajo. »Neverjetno, kaj smo ljudje sposobni narediti, ko imamo ob sebi takšno energijo,« je Dunja Vodopivec vsakič znova presenečena, ko vidi, kaj lahko doseže en sam pes.


Nikoli ni prepozno

»Zame je pomembno, da naredim nekaj za nekoga drugega. Nikoli, ampak res nikoli, pa ne smeš pričakovati nobene hvale,« Dunja Vodopivec v zameno za svoje obiske ne pričakuje nič. A zahvalo začuti vsak dan. Sije iz oči otrok, buhti iz risbic, ki ji jih rišejo, iz pisem, ki ji jih pošiljajo. Takrat ve, da je naredila nekaj dobrega zanje, in ve, da se je pred leti odločila prav. Ker ni bila vedno prostovoljka. Pomagati si je sicer želela, ker pa ji je gostilna, ki sta jo imela z možem v lasti, vzela preveč časa, je lahko pomagala le denarno, ne pa tudi praktično. Potem sta z možem gostilno prodala. Kaj početi? Vedela je, da bi rada pomagala starejšim ali otrokom, ne pa tudi kako. Nekoč jo je kolegica povabila, naj gre z njo in njenim kužkom na kliniko. Zdaj je vedela, kaj hoče. In spoznala, da nikoli ni prepozno za nov začetek.

Danes desetletna Gaja je bila idealna partnerka zanjo. Da ima ljudi rada, se je prepričala na lastni koži. Dokler je ni hči pripeljala domov, se je psov namreč bala. Z Gajino pomočjo se je otresla strahu in postala njihova ljubiteljica. Čez čas sta z Gajo opravili test, s katerim preverjajo, ali so psi primerni za tovrstno delo, sama pa se je začela izobraževati o terapevtskem delu in se poglabljati v nrav psov. Ko je bila pripravljena za delo v okviru društva Tačke pomagačke, katerega ustanovna članica je, je šla na otroški hematoonkološki oddelek.

Prvi obisk je bil težak. »Po njem sem se morala pogovoriti sama s seboj. Če hočem pomagati, moram biti močna, sicer je bolje, da neham.« Nadaljevala je in odtlej prihaja vsak ponedeljek ob desetih. Redno in brez izjeme, razen v vročih poletnih mesecih, ko bi bilo to za Gajo prenaporno. Nemalokrat se je tudi zjokala. In noč ali dve prebedela. Ni lahko sprejeti izgube otroka, še posebej, če je ta nenadna. Ampak si je vsakič znova rekla, da mu je tam, kamor je šel, lepo. Zbrala je moč in se vrnila. Ker ve, koliko otrokom pomenijo njeni obiski. »Gaja je moj blažilec. Nje se vedno razveselijo, ker prinaša veselje in energijo,« pravi, da se nje same morda ne bi, pa čeprav je tudi nje eno samo veselje. Ampak sprva je dvomila celo o tem, ali ima njen trud sploh kakšen učinek. »A ti sploh veš, kaj pomeni staršem, da se lahko vsaj malo spočijejo, potem ko so ves dan ob otrocih?« so jo pomirili, da obiski niso blagodejni le za otroke, temveč tudi za starše.

In za pse, ker jih ne utrujajo. Dvakrat na teden po eno uro dela je več kot dovolj zanje, razen če pes na postelji spi. Kar ni redko. »Bistvo tako imenovane podporne terapije s psi je v medsebojnem odnosu med človekom in psom ter njuni čustveni povezanosti. Naša čustva, razpoloženje in počutje so precej povezana s telesnim zdravjem. Tako je lahko žival 'pomožni terapevt', prek katerega vplivamo na otrokova čustva in s tem posredno tudi na njegovo zdravje,« razlaga klinična psihologinja Martina Bürger Lazar, zaposlena na hematoonkološkem oddelku. »S skupnim delom sem tudi sama veliko pridobila v razvijanju svojega odnosa do živali, zlasti do psov,« dodaja, da so štirinožni obiski dobrodošli tudi za zdravstveno osebje.


Neprecenljivo

Psi ne vedo, kdo je kdo. »Za kužka ni pomembno, ali si bolan ali zdrav, lep ali manj lep, star ali mlad. Pes začuti energijo in stke vez,« spomni Dunja Vodopivec, da psi sprejemajo ljudi takšne, kakršni so, česar ljudje pogosto ne zmoremo. Zato bo na oddelek hodila, dokler si bo Gaja to le želela. Silila je ne bo nikoli, sebe pa ji ni treba, ker gre z veseljem. Pa čeprav vloži v delo precej denarja, časa in energije, saj ob sebi nima terapevta, s katerim bi sodelovala, temveč mora otroke z Gajo razvedriti sama.

Za svoje delo ni plačana, tako kot niso drugi prostovoljci društva, ki se financira z donacijami in s pasivnim članstvom (to znaša 30 evrov na leto). Njena nagrada so srečni otroci. Pred časom je spoznala Mateja. Nekaj časa se nista videla, potem jo je prosil, ali ga lahko z Gajo obiščeta v šoli. Pred razredom je želel predstaviti referat o prostovoljstvu. Tistem, ki ga je v bolnišnici spoznal z Dunjo in Gajo. Hodil je v šesti razred. »Ko vidiš, da si nekomu polepšal življenje, je to neprecenljivo,« so besede, ki so prazne v primerjavi z resničnimi občutki Dunje Vodopivec. »Srčno in iskreno upam, da nas bodo vodniki prostovoljci iz društva Tačke pomagačke s svojim strokovnim, nesebičnim in plemenitim delom spremljali še v prihodnje,« Martina Bürger Lazar z besedami pove, kar so otroci izrazili z očmi in nasmehi.