Tiskane izdaje
Pot je odprta
Sklep ameriške vlade o političnih sankcijah proti Jugoslaviji (oziroma, z včerajšnjo precizacijo, proti Srbiji) zaradi kršenja človekovih pravic in rušenja zakonitosti, je mogoče brati na ravni hipotez kot nepričakovan sprejem stališča z drugačnim parom alternativ od teh, ki so veljale doslej: ali reformirana Jugoslavija ali miroljubna, pogodbena razdružitev.
Na polje političnih špekulacij bi se podajali, če bi iskali v tako zastavljenih vodilnih alternativah konkretna stališča o tem, kaj bo storila ta ali ona država, če bi se zgodilo to in to. Nesmiselno bi bilo v tem trenutku zahtevati zagotovila, ki jih v hitro spreminjajočem se položaju ne more in ne želi nihče dajati vnaprej; prijemu, ki ga je uporabila Italija kot avantgarda novega zahodnega stališča, ni kaj očitati. Tuđman je prišel v Rim »neformalno«, stikov ni pripravila ambasada, temveč »politični kanali«, toda očitno je zlahka prišel do Qvirinala (predsednika republike) in palače Chigi (predsednika vlade) tudi po političnih kanalih. Forma je povsem nepomembna v tem trenutku, štejejo dejstva, čimveč dejstev, kovanja železa, dokler je vroče.
Tuđmanov (in bližnji Kučanov) obisk v Rimu je mogoče šteti za začetek implicitnega priznanja mednarodne osebnosti Hrvaške in Slovenije - kar je zgodovinska sprememba v stališču Zahoda do večnacionalnih držav - podpora njunima demokracijama in nedvoumno mednarodno opozorilo, da kakršnekoli nasilne »rešitve«, četudi v imenu enotnosti države, Zahod ne bi trpel pod nobenim pogojem.
Mojca Drčar - Murko
***
Odnos zahodnih prestolnic do Jugoslavije se prelamlja
Italija naj bi se sprijaznila s sporazumom o zvezi suverenih držav in razmišljala celo dlje - Izjava State Departmenta govori o bistveni novosti - selektivni pomoči Jugoslaviji - Federacija odslužila
WASHINGTON, RIM, BONN, DUNAJ , 26. maja - Odnos tujine do dogajanja v Jugoslaviji se te dni po vsem videzu odločilno spreminja. Med zahodnimi prestolnicami sta pri tem te dni v ospredju predvsem Washington in Rim, kjer je dr. Tuđman opravil izjemno pomemben obisk.
Hrvaškega voditelja so v Rimu sprejeli na najvišji ravni in ga očitno skrbno poslušali. Naša rimska dopisnica M. D. Murko piše, da je Tuđmanova izjava na tiskovni konferenci - če ne bomo dosegli sporazuma o zvezi suverenih držav, bodo Hrvati in Slovenci razglasili neodvisnost - italijansko politiko sproti silila k spreminjanju stališč ali vsaj k tihemu sprejemanju dejstev. Na pogovorih Andreottija s Tuđmanom se je pokazalo, da je italijanski premier obveščan o vseh pomembnih dejstvih, tudi o mariborskih dogodkih, pri čemer naj bi bil izrazil zaskrbljenost zaradi posega vojske v Sloveniji in razočaranje nad Markovićem, ki da mu je večkrat zagotovil, da se vojska ne bo vmešavala. Bistvo je v naslednjem: po vsem, kar je slišala hrvaška delegacija, naj bi Italija, Evropska skupnost in ZDA iskale načine, s katerimi bi v primeru, da ne bi bil sklenjen sporazum o zvezi suverenih držav, proučili poti, po katerih bi bilo mogoče doseči »miroljubno razmejitev«, ki naj bi »zadovoljila tudi srbske interese«. Razmišljali naj bi tudi o morebitni mirovni konferenci za trajno rešitev jugoslovanskega vprašanja.
Bushova vlada pa je ob koncu tedna uporabila diskrecijsko pravico in obnovila pomoč Jugoslaviji, vendar - kar je bistvena novost - v selektivni obliki. Ameriška vlada se je za preklic Nicklesovega dopolnila odločila zato, je kongresnikom dejal James Baker, ker ne »zadeva pravega cilja« in bolj udarja po tistih, ki so za tržne reforme in demokracijo, manj pa po tistih - Srbiji - zaradi katerih je dopolnilo sploh nastalo.
Izjava State Departmenta med drugim pravi, da bi ameriška vlada odločno nasprotovala uporabi sile pri odpravljanju političnih sporov in spreminjanju notranjih in zunanjih mej v Jugoslaviji. »Ko pravimo, da se zavzemamo za enotnost, želimo s tem reči, da smo za ozemeljsko celovitost Jugoslavije znotraj sedanjih mej,« pravi izjava, ki tudi omenja, da ZDA ne bodo podpirale ali nagrajevale odcepitve, vendar bodo spoštovale vsak okvir, federativni, konfederativni ali kak drug, o katerem bodo narodi Jugoslavije sami mirno in demokratično odločili. Izjava tudi odločno podpira prenos predsedniške funkcije na Stipeta Mesića.
Odmevi tujih medijev na dogajanje v Jugoslaviji kot običajno »prehitevajo« uradna stališča, toda razmak med uradnimi potezami in medijskimi stališči se je opazno zmanjšal. Italijanski časopisi ugotavljajo predvsem dvoje: doslej latentni konflikt med JLA in Slovenijo je dobila akutno obliko; unitaristi so svoje napade s Hrvaške preusmerili na Slovenijo. Dogodki v Mariboru kažejo, da se vojska poslej ne bo več pustila zaustaviti ljudstvu, kot se je doslej na Hrvaškem in v BiH, je zapisala torinska La Stampa.
Nemški tisk, ki zaostritvi v Sloveniji sicer ni posvetil posebne pozornosti, meni, da je bilo ravnanje vojske sprejeto kot potrdilo, da je federacija kot stabilizator razmer v Jugoslaviji odslužila in da je treba na novo razmisliti o smotrnosti podpiranja »celovitosti Jugoslavije«, zvezne vlade in premiera Markovića. Vplivni Frankfurt Allgemeine Zeitung piše o bližnji samostojnosti Slovenije in napoveduje, da je tudi tanki, ki čakajo v bližini Ljubljane, ne bodo preprečili. Willy Brandt je v pogovoru za Kleine Zeitung rekel, da se pri ocenjevanju jugoslovanskega položaja zdaj ne bi smeli osredotočiti na ocene tistih, ki so v Jugoslaviji prej nosili vladno odgovornost. Dunajska Die Presse pa piše, da bi morali Zahodna Evropa in ZDA potegniti iz provokacij jugoslovanske armade en sam sklep - odvzeti finančno pomoč centralni vladi, dokler ne bo strogo disciplinirala vojske.
***
Krška nuklearka zavarovana
Zagrebški list piše, da v JE Krško jemljejo grožnje teroristov resno - Nuklearka je varovana
ZAGREB, 26. maja (Tanjug) - »Nedeljni vjesnik« se je danes razpisal o grožnji četniškega vojvode Vojislava Šešlja, ki je pred dnevi izjavil, da bodo njegovi četniki napadli jedrsko elektrarno Krško. Podobno grožnjo je v svojem pismu pred kratkim zapisala trojica anonimnih pilotov iz Titograda, ki da bodo bombardirali JE Krško, če se bosta Slovenija in Hrvaška odločili za odcepitev.
Zagrebški list pravi, da v JE Krško jemljejo te grožnje resno in da so zaradi njih že od lanskega leta v veljavi posebni varnostni ukrepi. Po zagotovilih predstavnika elektrarne je objekt fizično in tehnično zavarovan pred vsakršnim napadom. Tako je nad elektrarno razpet »dežnik« protizračne obrambe, ki z izurjeno posadko in računalniki blokira vsak poskus napada iz zraka. Podobno velja za zemeljsko zaščito.
List se na koncu sprašuje, ali bodo Šešljevi četniki prvi preizkusili izurjenost specialcev iz Krškega.
***
Janko Lorenci
Vojska razmišlja
Prvi, mariborski test odpornosti Slovenije se je končal uspešno. Njegovo poglavitno sporočilo je, da se bo Slovenija v vsakem primeru branila. To je zdaj popolnoma jasno in to je za dogajanje v Jugoslaviji nova kvaliteta.
Za obrambo obstaja politična volja, oborožene sile (razpršene, kar je važno) in prebivalstvo, ki okupacije ne bi sprejelo. To med drugim pomeni, da bi se Slovenija za JLA, če bi ta tvegala polno intervencijo in prvo obrambo zlomila, spremenila v trajno gverilsko bojišče s tisoč točkami urbanega in podeželskega oboroženega odpora, sabotaž, civilne neposlušnosti itd. Vse to ob popolni negotovosti (za JLA) v vsaj polovici države, ob gospodarski in politični blokadi tujine (spopadi in žrtve bi jo napravile neizbežno), ob naglem notranjem razkroju vojske (koliko slovenskih, hrvaških in albanskih oficirskih in obvezniških duš se brezupno lomi že zdaj, ko JLA še ni odkrit napadalec) in podobno.
Ta zdaj izpričana slovenska pripravljenost na obrambo ima potemtakem močan preventiven učinek. Vsaj morala bi ga imeti.
Veliko je seveda odvisno od tega, kakšne so dokončne namere armade: ali preprečiti osamosvojitev Slovenije za vsako ceno, z vsemi sredstvi, ali pa se z njo vendarle sprijazniti. Vojska najbrž še ni sprejela zadnje odločitve - zato je ravnanje Slovenije v tem kritičnem času toliko bolj pomembno. Odločilno prelamljanje odnosa tujine do jugoslovanskega vprašanja prav te dni, ameriško ožigosanje Srbije kot ključnega krivca za ju-krizo in zdaj že preverjeno dejstvo, da se bo Slovenija agresiji uprla - vse to so tako važni in tako novi elementi, da vojaški vrh o njih najverjetneje napeto razmišlja in bo morda celo spremenil kako odločitev, če jo je že sprejel. Tudi to bi lahko bilo delno pojasnilo za po svoje nepričakovano dolg premor po mariborskem preizkusu.
Seveda si ne gre delati lažnih utvar in se uspavati. Tudi če bo vojska glede svojih končnih odločitev ostala neodločna še nekaj časa (dolgo pa ne bo mogla, kajti mudi se tudi njej), bo verjetno nadaljevala taktiko živčne vojne in pritiskov, pač v veri, da ji to ne more škoditi in da se lahko kadarkoli umakne v miroljubno pozo. Prav v tej negotovosti, ki se bo vlekla, je kočljivost slovenskih reakcij - kako se odzivati na posamezne pritiske in provokacije, da bo reakcija vedno »ravno prava«, dovolj odločna, ne kapitulantska, a tudi ne taka, da bi vodila v nepopravljiv izbruh. V Mariboru je bila prava mera (na spopad pripravljen učni center, odklop elektrike in PTT) najdena. Veliko teže se bo odločiti v primeru, če bo vojska postopoma kopičila ukrep na ukrep - še naprej krepila svoje sile v Sloveniji, množila drobne in večje provokacije, rožljala s tanki po cestah, se razlezla iz kasarn po vsej republiki in podobno. V takem primeru bo prej ali slej dosežena meja (tudi psihološko), ko bo treba reagirati takoj. Ena izmed možnosti, ki se ponujajo, je nagla razglasitev neodvisnosti ne glede na plebiscitni datum. To bi bila dvorezna poteza, vendar poteza, ki bi bila v vsakem primeru nevarna tudi za sile Veljka Kadijevića. Tako dejanje bi namreč po vsej verjetnosti delovalo kot katalizator nakopičenih napetosti in silovito pospešilo dogajanje v vsej Jugoslaviji (slovenski razglasitvi neodvisnosti takoj sledi Hrvaška, Bosna se razdrobi itd.). Težišče napetosti bi se v tem primeru iz sedanje slovenske »periferije« naglo preselilo v pravi center jugoslovanskega konflikta in Slovenijo razbremenilo - je armada na vse to pripravljena?
Kakorkoli, kljub vsej nepredvidljivosti dogajanja se zdi, da se je položaj Slovenije prav v zadnjih dnevih s premiki v Mariboru, Rimu, Washingtonu bistveno celo okrepil. To seveda ne pomeni, da je kriza mimo in da bi bilo treba naposled intenzivno začeta pogajanja z našimi partnerji v Jugoslaviji opustiti - nasprotno. Najbolj nepopustljiv med njimi je zanesljivo Ante Marković, sveže ovenčan z varljivim zmagoslavjem v Parizu, človek, ki sedanjo Jugoslavijo potrebuje celo bolj, kot jo potrebuje JLA in jo zato brani še bolj zagrizeno. Če bo ta teden sprožena pobuda za padec njegove vlade, bi jo morala Slovenija podpreti. Ali pa jo dati sama.
