Tiskane izdaje
Sonce še ni prodrlo skozi meglice na Ljubljanskem barju, četverica obročkarjev z biologom Tomijem Trilarjem na čelu pa je že sedela na plastičnih stolih in zrla proti grmovju, od koder je prihajal glasen ptičji ščebet.
»Kako lepo pojejo,« smo se čudili prišleki, dokler nas niso podučili, da se oglašajo zvočniki.
Kmečke lastovke so večinoma še spale, nekaj tistih, ki so jih obročkali prejšnji dan, prav na vrbah nad našimi glavami. Prepevanje iz zvočnikov bi moralo njih in druge ptice vsak čas predramiti in pognati iz trstičevja na lov za hrano, da si naberejo dovolj zalog za dolgo pot do prezimovališč v podsaharski Afriki.
Toda še preden bodo našle kaj za pod kljun, se bodo nekatere ujele v več metrov dolge in nekaj metrov visoke najlonske mreže, postavljene okoli trstnatih otokov.
Popisovalci jih bodo pobrali v vreče, vendar ne takšne, kakršne najdejo cariniki v skrivnem delu kakega kombija z italijansko registracijo.
Naloga popisovalcev na Ornitološki postaji Vrhnika, ki jo vodijo strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je od sredine julija do konca oktobra obročkati čim več ptic, zlasti selečih se pevk.
Obročkanje, ki v Sloveniji organizirano poteka že od leta 1927, jim namreč omogoča spremljanje selitvenih poti, podatkov o smrtnosti, življenjski dobi, boleznih, populacijski dinamiki in drugih pojavih.
A strokovnjaki vsega dela ne bi zmogli opraviti sami, zato jim že od začetkov organiziranega obročkanja prostovoljno pomagajo številni amaterski obročkarji. Dovoljenje za obročkanje jih ima okoli 60.
Strmoglavljenje v posteljo
Leta 1927 je bilo v Sloveniji obročkanih 143 ptic, danes jih je predvsem zaradi boljše metodologije lova več kot 100.000 na leto.
Včasih so ptice lovili na limanice, v zanke in kletke, od leta 1973 pa uporabljajo najlonske mreže, kar je zanje manj stresno. Pri tem jim iz štirih avtomobilskih radiev na kasete predvajajo posnetke ptičjega petja, ki močno povečajo ulov.
»Brez njih bi ulovili le pet odstotkov ptic, ki se zdaj ujamejo v mreže,« pove vodja tokratne izmene Tomi Trilar, vodja kustodiata za nevretenčarje pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Dnevna bera znaša od 100 do 300 ptic, odvisno od vremena, fronte in selitvenega obdobja.
»Prvo septembrsko soboto in nedeljo se je zelo poznala fronta nad Alpami. Če odštejemo lastovke, smo v nedeljo zjutraj ujeli 20 ptic. Vse druge so spale, saj v dežju niso mogle loviti.«
Ko je leta 1987 začela delovati Ornitološka postaja Vrhnika, so ornitologe zanimale zlasti kmečke lastovke, ki gnezdijo v hlevu skoraj vsake kmetije. Poskušali so ugotoviti, kje prezimujejo tiste, ki gnezdijo v Sloveniji, po kateri poti se selijo in kdaj.
»Lastovke so ene redkih malih ptic pevk, ki se selijo podnevi. Večina ptic pevk se seli ponoči in se podnevi se prehranjuje. Ko si naberejo dovolj maščobnih rezerv, se odpravijo na selitev in eno noč letijo tako dolgo, dokler imajo maščobne zaloge,« pripoveduje Trilar.
Nekaj časa sunkovito, a elegantno poplesujejo visoko nad trstičevjem, nato v slogu kamikaz množično strmoglavijo vanj in iz njega ne pogledajo do sončnega vzhoda. Zjutraj se začnejo prehranjevati in takrat se ujamejo.
Na tem delu Barja kmečke lastovke obročkajo prvič po 15 letih, prej je lokalna populacija prenočevala v koruzi na Logu.
»Morda jim letos ni ustrezala razporeditev koruznih polj na tistem koncu,« o vzrokih za spremembo prenočišča ugiba Trilar.
V trstičevju okoli ribogojnih bajerjev bodo lastovke prenočevale, dokler bo v okolici dovolj hrane oziroma do prve večje ohladitve. Nato bodo izginile v eni noči.
Prve ujetnice občasno zakrilijo v mreži, toda Trilarja in druge popisovalce zanimajo še druge ptice, zato jih v mreže poskušajo zvabiti s posnetki oglašanja vrtne penice, črnoglavke, trstnic, vrbjega kovačka in drugih vrst. Ko se iz trstičevja na vse konce razleti še ena serija ptic, Trilar naznani: »Gremo kar pobrat.«
Trgatev, nato sistematski pregled
Pobiranje ptic iz mrež resnično nekoliko spominja na trgatev. Popisovalci si okoli pasu privežejo zračne najlonske vreče, ki umazane kažejo, da so bile kraj tožbe že za marsikaterega ujetega ptiča, in se odpravijo k prvi mreži.
Najprej se lotijo reševanja ujetnikov na eni strani mreže, in sicer na višini, ki jo z rokami zlahka dosežejo. Nato »potrgajo« ptice z druge strani in na koncu še tiste, ki so se zapletle v višje plasti mreže. In tako še na drugih.
Odmotavanje krhkih ptičic iz prepleta najlonskih niti je bolj preprosto, kot se sprva zdi, a včasih, na primer pri trstnici, ki se je v mrežo zapletla z jezikom, so vendarle potrebni izkušeni reševalci.
Med njimi je tudi veterinarka Petra Bandelj, ki je že večkrat sodelovala pri lovu in obročkanju. Vešče razpleta primerke, ki so videti nerešljivo zavozlani, in jih vmes nežno ogovarja.
Sinice in plavčki opletajo kot zmešani, »znajo tudi uščipniti«, pokomentira. Trstnice obupano vpijejo in zgolj navidezno grozijo z razprtim kljunom, kmečke lastovke pa vdane v usodo in tiho čakajo odrešitelja.
Večina ptic je mladih, nekatere so morda prav minulo noč priletele izza Alp. Odrasle se selijo hitreje in se na poti manjkrat ustavljajo, saj imajo več maščobnih zalog.
Med kmečkimi lastovkami je največ mladih samic z rdečim grlom, črnim slinčkom in belim trebuhom in le tu pa tam kak odrasel samec s kovinsko temno modro obarvanimi hrbtom in peresi ter spoštljivo dolgim škarjastim repom.
»Pridelek« pobiralci prinesejo v leseno vrtno hišico in ga po vrstah razporedijo v plastične zabojčke. Trgatev se tu spremeni v sistematski pregled.
Trilar, ki ima na mizi pred seboj lično zložene klešče, škarje, pinceto in izvijač, si na nos natakne očala, zapisnikarica Sonja Jeram ob njem je že pripravljena.
Vsako ptico stehta tako, da jo z glavo navzdol položi v kozarček na tehtnici, določi starost, pri tistih, kjer se samec in samica razlikujeta, tudi spol, izmeri dolžino najdaljše peruti, odstrani morebitnega zajedavca in ji okoli goleni pritrdi aluminijast obroček s podatkom o kraju ulova (Ljubljana Slovenija) in tekočo številko.
»9,1,« zapisnikarici naznani težo trstnice. »Ta je pravkar iz selitve. Če hoče naprej, se mora zrediti za najmanj 13 gramov. Če je na trstju dovolj uši, s katerimi se trstnice najraje prehranjujejo, zahtevano težo pridobi že v enem dnevu.«
Ni miru za ptice in ornitologe
V trenutku, ko je ptica obročkana, dobi osebno izkaznico. Po podatkih na obročku jo lahko prepoznajo v drugih državah in ugotovijo, kaj vse ima za sabo.
Leta 2007 je belgijski turist v Južni Afriki Slovenski center za obročkanje ptičev obvestil, da je na nogi bele štorklje prebral slovenski obroček. Podatke o obročkanju in najdbi so v prirodoslovnem muzeju računalniško obdelali, jih poslali v Južno Afriko in ugotovili, da je štorklja od kraja obročkanja preletela skoraj 8000 kilometrov.
Obročkanje je pomembno tudi za spremljanje populacije ptičjih vrst v daljšem obdobju.
»Letos, recimo, ni zelencev. Pobijati jih je začel bičkar, ki je angleško populacijo v dveh letih zmanjšal za 36 odstotkov. Letos smo ga prvič našli tudi v Sloveniji. Začeli so se tudi pogini. Gospa iz Posočja je v kratkem obdobju v ambulanto za male živali prinesla 50 mrtvih zelencev. Na Ljubljanskem barju jih nikoli ni bilo veliko, ujeli smo enega ali dva, tokrat pa ga sploh še nisem slišal peti,« pravi Trilar.
Tudi na Barju se je marsikaj spremenilo od začetka delovanja ornitološke postaje. Travnike, ki so jih nekoč kosili enkrat na leto, izpodrivajo pašniki, zato obročkarji ujamejo manj semenojedih ptic, nekatere vrste pa so se zaradi spremembe habitata odselile z območja. »Včasih smo na dan ujeli od 20 do 30 drevesnih cip, zdaj le še tri ali štiri.«
Miru nimajo več niti strokovnjaki prirodoslovnega muzeja, ki enotedenske izmene, v katerih lovijo in obročkajo ptice, preživijo v mobilni hišici v okviru ornitološke postaje.
Oglašanje ptic vse pogosteje preglašajo veseljaki z bližnjega prostora za piknik.
