Od enih vrat do drugih vrat – po vrata

»Gospod Ladi, z vsem tem lahko vendar odpremo še en muzej,« je vzkliknila etnologinja in kustodinja Polona Sketelj, ko je stopila pred zbirko, ki jo je Ladi Gruden pripravil v domači garaži v Nabrežini pri Trstu. V zbirki je bilo sedem velikih kladiv, leverin (železna palica, s katero so nekoč dvigovali velike kose kamna), ducat debelih železnih špic, vsaj ducat različno obdelanih kosov slovitega nabrežinskega kamna ter kup orodja, ki mu je težko najti sopomenko v slovenskem knjižnem jeziku.

Nekateri predmeti so bili oštevilčeni in očiščeni ravno toliko, da so si imeli z njimi še kaj početi konservatorji in restavratorji v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM). Mag. Polona Sketelj s kustodiata za bivalno kulturo v SEM je med našim obiskom ravno zbirala še zadnje eksponate za razstavo Vrata. »Vrata bomo predstavili kot prostorski in simbolni prehod v življenju ljudi,« na kratko opiše zasnovo razstave. Pripravlja jo tri leta in v tem času se le stežka sprehodi mimo kakršnih koli vrat, ne da bi jih opazila. Te dni v muzeju pripravljajo razstavni prostor, ki ga bodo čez poletje napolnila vrata in vse, kar je povezano z njimi – od ključev in ključavnic do zgodb, ki jih izpričujejo, sporočil, ki jih nosijo, in občutkov, ki jih vzbujajo v ljudeh.

Vsaj 80 vrat

Izmed stotin vrat iz zbirke SEM ter tistih, izposojenih od zasebnikov in muzejev po vsej Sloveniji, je izbrala nekaj manj kot osemdeset primerkov, ki zdaj čakajo na svoj prostor na razstavi ali pa jih restavratorji še pripravljajo. Najstarejša so iz 18. stoletja, najmlajša so vrata, ki nas spremljajo v sodobnem življenju, med vidnejšimi primerki so nekdanja vrata stolnice v Ljubljani, med manj uglednimi, a ravno tako zanimivimi, so vrata, ki so vodila v gospodarsko poslopje. Kustodinja prav za vsaka vrata ali predmet iz rokava strese, kje jih je odkrila in kakšno vlogo so igrali v življenju ljudi, nekatere zgodbe so se je tako dotaknile, da je ob razlaganju o njih še vedno ganjena. »Tole so denimo vrata družine iz Bežigrada,« začne pripovedovati ob enih izmed vhodnih vrat, ozaljšanih s prosojnim steklom, ki prebudijo spomin na modo izpred nekaj desetletij. »Hči si je zelo želela ohraniti spomin na starša, zato smo jih vzeli v muzej.«

Kakor mnogi drugi zasebniki sta z muzejem v stalnem stiku tudi Ladi in Antek Gruden iz Nabrežine pri Trstu, vasice v zamejstvu, ki je slovela po dveh dejavnostih: ribištvu in kamnoseštvu. Z muzejem sta se povezala pred skoraj dvema desetletjema, ko so pripravljali razstavo Vonj po morju (avtor razstave je bil poznavalec zgodovine ribištva Bruno Volpi Lisjak). Čupa iz njihove vasi (bila je v lasti družine Caharija) priča o življenju ribičev, prav tako številni drugi predmeti, ki jih brata Gruden skrbno zbirata in ob priložnosti odneseta v muzej. V SEM je tako okoli že 60 predmetov in fotografij, bodisi razstavljenih bodisi dokumentiranih in spravljenih v depojih. Za omenjeno razstavo o ribičih sta v muzeju prikazala pletenje mrež, v muzeju prodajajo igle za šivanje ribiških mrež, ki jih še danes izdeluje 71-letni Antek Gruden.

Nabrežinski portali

Predmeti iz zakladnice, ki sta jih za novo razstavo pripravila brata Gruden, na prvi pogled nimajo veliko opraviti z vrati, toda Polona Sketelj vidi v vratih bistveno več. Vrata so tudi portali in svojevrstni primerki, ki obdajajo vhod v dom, so še vedno neločljiv del prebivališč v Nabrežini. Sprehod po vasi je tako dobesedno od vrat do vrat, kajti ko postane obiskovalec pozoren nanje, težko gre kar tako mimo, še zlasti če sta spremljevalca etnologinja in vsesplošni poznavalec zgodovine kraja.

Na portalih (ali galunah, kakor jim rečejo po domače) so izpisana imena gospodarjev, letnice, ko so nastali, pa še kakšen zavetnik družine je narisan ali izpisan; tisti najstarejši imajo napis IHS (kar pomeni Jezus Kristus Odrešenik) ali mati Marija. »Funkcija portalov je simbolično varovanje doma in pokazatelj statusa, hkrati pa pove, kdo tam domuje,« pojasnjuje Polona Sketelj med portali, ki zapirajo dvorišča nabrežinskih domov. Ladi Gruden pa takoj popelje k tistemu, ki je najstarejši. Letnica 1697 terja že malce izostreno oko, povsem drugače kot na vratih čez cesto, kjer piše 2008. Priimek, izklesan na obeh portali, je Gruden. Naslednji ravno tako častitljive starosti predstavlja lastnika Matija Zaharijo, zraven je izpisana letnica 1817. »Priimek je ponemčen,« pojasni Ladi Gruden spremenjeno obliko priimka Caharija. Bera priimkov na portalih sicer ni prav pisana in zgovorno priča o časih, ko je bila Nabrežina še majhna ribiška vasica.

Nabrežinski kamnoseki

Priimki, ki so krojili zgodovino Nabrežine, so bili Caharija, Gruden, Bertok in Radovič, v en glas naštejeta Antek in Ladi Gruden. Korenine njune rodbine pokažeta na rodovniku, ki sega do leta 1700, in med imeni še posebej ponosno poudarita ime pesnika Iga Grudna. Rodovnik je del njune majhne razstave fotografij v predsobi in obiskovalec ob njih takoj izve, kako so na Nabrežini živeli nekoč – s slikovitimi opisi bratov. Poleg ribičev, zbranih okoli tun veličastnih velikosti, in čup so na fotografijah tudi ljudje ob velikanskih skladovnicah kamna. »Kamen so od tod začeli voziti že Rimljani,« ponosno pove Ladi in ponazori s primerom spomenika iz Ravenne, za katerega se je pokazalo, da je narejen prav iz njihovega kamna. Obrt se je razbohotila v času gradnje južne železnice in Nabrežino so preplavili delavci, kamen pa večino viaduktov, postaj … Prav iz Nabrežine je lep pogled na najdaljši viadukt, ki ima 42 obokov in kajpak še danes trdno stoji.

»Govori se, da se je pred prvo vojno s kamnoseštvom ukvarjalo od 3500 do 4000 ljudi. Leta 1858, ko prišla železnica, je imela Nabrežina 61 hiš, v par letih je nastalo 38 gostiln – vsakdo, ki je imel kamnolom, je imel tudi gostilno, delavci so tam jedli in pili in vse zapravili,« porogljivo pripoveduje Ladi Gruden. On je v kamnoseštvo tako rekoč zašel – po dekretu, ki je hotel izkoreniti brezposelnost, dela ni smel zavrniti, v kamnoseški delavnici je nameraval delati le en mesec, »ostal pa sem 36 let!«, ponosno vzklikne 75-letni možakar.

Kakor je bila gradnja južne železnice prelomna za razvoj kamnoseštva, je bila tudi za portale, ki so krasili nabrežinske domove in so bili tudi precejšen finančni zalogaj za domačine. Kajti portal je lahko stal tudi več kot hiša, pomenljivo pripomne Ladi Gruden. Do začetka 19. stoletja so bili nabrežinski portali polkrožne oblike, saj do takrat še niso zmogli obdelovati tako velikih kosov kamna. Po omenjeni prelomnici so portali štirioglati.

Eden izmed najnovejših portalov, postavljenih v vasi, je tisti, ki označuje dom njunega brata (v družini je bilo namreč pet bratov). Tudi prehod v hišo, ki sta jo zgradila Ladi in Antek Gruden, krasi portal, kakršnega bi si izdelal vešč kamnosek - pa čeprav vanjo zavijeta kar pri garaži, kjer sta tudi zbrala predmete za razstavo. Hiša, ki ji pravita kar »hiša za miške«, ker v njej ne živita, je zakladnica spominov. »Zbirati in zapisovati je začel že oče. Pravil je: Tisto, kar je zapisano, ne izgine.« Polona Sketelj je tako odšla še s kupom knjig o kamnoseštvu, a tudi sicer bi se število predmetov prav lahko množilo premosorazmerno s časom, kolikor ga je preživela v zakladnici bratov Gruden v Nabrežini. Vsak predmet, ki ga je prijela v roke, sta opremila s podatki, predvsem pa jo zavila v zgodbo, kakršna v etnologih vzbudi apetit po zbiranju predmetov, ki pričajo o življenju nekoč in danes.

Prelomno leto 1923

Precej predmetov, ki jih bodo uporabili na razstavi, je izposojenih in jih bodo po razstavi vrnili, njihove pa bodo spet spravili v depoje, ki se raztezajo na več kot 2000 kvadratnih metrih pod ploščadjo na Metelkovi 2 v Ljubljani. Čeprav praznuje muzej letos 90-letnico delovanja, je tradicija zbiranja predmetov, ki so krojili vsakdanje življenje ljudi, sorazmerno kratka. V zgodovini muzejev so namreč imeli dolgo veliko večjo vlogo predmeti iz umetnostne in kulturne zgodovine, razvoj etnografije se je začel s prebujanjem narodne zavesti, razloži direktorica SEM dr. Bojana Rogelj Škafar.

Etnografska zbirka je imela tako na začetku skromen slovenski del, obsežnejši pa je bil zunajevropski del, za katerega so darovali predmete misijonarji Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Franc Pirc, Janez Čebulj in nekateri pomorščaki.

Prelomno je bilo leto 1921, ko je bil ustanovljen kraljevi etnografski inštitut v stavbi Narodnega muzeja, predvsem pa 1923, ko je nastal Kraljevi etnografski muzej. Vodil ga je Niko Županič, prvi (in takrat edini) kustos pa je bil Stanko Vurnik. Delo muzeja se je okrepilo zlasti po drugi svetovni vojni, ko so zbrali ekipe, ki so prečesale slovensko ozemlje in ustvarile železni fond ter ga ubranile pred izginotjem in pozabo. »To so terenski zapisi, posnetki, fotografije, risbe … In to je fond, ki ga uporabljamo še danes,« poudarja Bojana Rogelj Škafar. Zaradi finančne stiske si le stežka privoščijo nakup predmetov, a imajo to srečo, kot dodaja, da jim ljudje večino podarijo. »A treba je tudi izbirati. Navsezadnje muzej ni skladišče.«

Razstavo Vrata - prostorski in simbolni prehodi življenja, s katero bodo praznovali 90-letnico Slovenskega etnografskega muzeja, bodo predvidoma odprli septembra.