Tiskane izdaje
Bernard Coursat, nekdanji predsednik uprave Revoza, dobro pozna Slovenijo. Kako je ne bi, saj živi že skoraj dve desetletji v Ljubljani in ima ob francoskem še slovensko državljanstvo. Dobro se tudi spominja, kako je bilo v Jugoslaviji, kajti zadnjih pet let v šestdesetih je prav tako služboval v našem glavnem mestu.
Tukajšnjemu okolju je naklonjen, enako kakor ima rad Francijo. V Sloveniji se ima za Slovenca, tako se vede, razmišlja, še govori slovensko; kadar je v svoji prvi domovini, se počuti Francoz. Primerjav med družbama ne dela rad, jasno je, da sta si v marsičem podobni in različni.
Prelomni časi
Če razmišlja o slovenski poti, kako se je prelomno leto 1991 odrazilo v družbi, se spomni, da ljudje naenkrat niso več stali pri rdeči luči: češ, zdaj smo vendar svobodni. »A bi morali še bolj spoštovati pravila, kajti demokracija ni anarhija.« Prav tako se ne da prezreti njihove želje, da bi jim hitro uspelo, da bi čim prej zaslužili denar. »A tako ne gre.«
Slovenija, ki je imela drugačno izhodišče kakor druge države Srednje in Vzhodne Evrope, nekako tudi ni znala izkoristiti svojih prednosti. Po Coursatovem mnenju je razlog strah, fobija pred tujimi naložbami, kar je »nespametno in smešno«, saj so Revoz, Leclerc, tudi SKB (Société Générale Group), denimo, zgodbe o uspehu.
»Nacionalnega interesa ne ogrožajo, zato pa ustvarjajo nova delovna mesta. Zakaj bi se bali tujih investitorjev, saj tudi če enkrat odidejo, ne morejo s seboj odnesti zemljišča?« Lastna zemlja pa je, kakor so mu povedali, zaradi kmečke preteklosti zelo pomembna v zavesti slovenskega človeka. Prav tako ne razume strahu politike pred tujimi nasveti, sam je posle s Francijo spodbujal na različnih področjih, tudi pri gradnji dolenjske avtoceste ... - zaman.
»Nikoli nisem predlagal, da prodate celo Slovenijo, toda v konkretnih primerih, če ni denarja in vam ga nekdo ponuja, se velja dogovoriti za posel.« Krivdo pripisuje lobijem in mladosti politike, ki se preveč vtikuje, in zanjo nasploh velja: kadar je preveč strank in je treba sestaviti koalicijsko vlado, ni pričakovati nič dobrega. »Koalicija nikoli ne deluje, najboljši način je, da se sprejme čim manj odločitev.« Coursat, ki se politično postavlja na sredino, je tudi prepričan, da ni mogoče biti ostro na desni ne zelo na levi, kajti narobe je ignorirati drug drugega.
Avtomobili s kljuko
Med biti mlad v Sloveniji ali Franciji zanj ni razlik, problemi se zdijo enaki. »Mlad človek, poln pričakovanj, se sprašuje, na katerem področju bi mu lahko uspelo, katera so bolj donosna, toda njegova pot je precej odvisna od priložnosti, ki se mu odpirajo.« Ne Slovenija ne Francija ne ustvarjata veliko novih delovnih mest, prav tako ne spodbujata dovolj malih in srednje velikih podjetij. »In še nekaj je: mnogi mladi - ne da nočejo delati, ampak nočejo veliko delati. Osem ur se jim zdi preveč, zanima jih, ali bodo prosti ob koncu tedna, kdaj končajo. V Franciji je težko najdi prodajalce v pekarnah ali pa strežno osebje v restavracijah.« Coursat meni, da je takšen odnos tudi »posledica 35-urnega delovnega tedna, ki so ga uvedli socialisti in je bil neumnost«. Dela niso postavili kot vrednoto, nasprotno, razvrednotili so ga.
Tudi ko so v Coursatovem času pri Revozu povečali zmogljivosti in so iskali delovno silo po vsej Sloveniji, je bilo Novo mesto za mnoge predaleč. Zdaj, ko se zahodni svet bije s krizo in »ogorčeni« zahtevajo konec finančnega kapitalizma, je slika verjetno drugačna. Pri iskanju izhoda bi se, kakor razmišlja že nekaj časa, morda kazalo navdihovati pri samoupravljanju (kako bi lastniško vključili zaposlene?), predvsem pa bi bilo treba, »vsaj v Franciji«, pristriči peruti sindikatom. »Predstavljajo le osem odstotkov zaposlenih in blokirajo vso državo.«
Bernard Coursat, čigar družina je razpeta med Francijo, Avstrijo, Španijo, Hrvaško in Bosno, preživi polovico leta v Sloveniji - v Tacnu pod Šmarno goro -, okrog tri mesece je v Franciji in približno toliko še v ZDA. Slovenija ponuja veliko vsebine, tako kulturne kot druge, hkrati pa preseneča s cenami. »Življenje je dražje kot v Franciji, kar je neverjetno. Nekateri izdelki so cenejši, gorivo, na primer, toda živila, oblačila, avtomobili, zavarovanje ... stanejo več. In da ne govorim o nepremičninah. Noro je, koliko je treba odšteti za kvadratni meter v Ljubljani, ki je resda glavno mesto, ampak še vedno je Ljubljana. Stvari je treba postaviti na pravo mesto. In če potem primerjate povprečne plače, je očitno, da nekdo služi na račun previsokih marž.«
Premalo smeha
Bernard Coursat se zaveda, da je življenje v Sloveniji še vedno močno povezano s podeželjem. »Včasih smo se šalili, zakaj imajo vsi opli, jih pač radi vozite, vlečno kljuko. Ker ima vsakdo prikolico, in ko gre na deželo k sorodnikom, naloži zelenjavo ...« Hkrati opozarja, da se številna področja razvijajo počasneje, kakor bi se morala, tudi mediji se mu že dve desetletji zdijo okameneli v času. Pa so vodila, ki veljajo za vsa področja, preprosta. Po prvem kaže vedno v ospredje postaviti stranko, drugo vodilo je benchmarking; nujno se je primerjati z drugimi, prevzeti najbolje od njih. »Kakšna sreča je v resnici, da ima Slovenija skupno mejo z Italijo, ki je država okusa! Primerjajte se z Italijani, pojdite in si oglejte izložbe njihovih trgovin. Fotografirajte, kakor to počno Japonci, in posnemajte. Saj je zastonj. Žal mi je, ampak zakaj hodite v Avstrijo, če je v bližini Italija!?« Tudi izumljati na novo, kar so že storili drugi, je narobe, in predvsem bi se kazalo več smejati; humor se niti najmanj ne rima s Slovenci. Zato pa se Coursat, ponosen na častni znak svobode Republike Slovenije, ne more načuditi intimnosti, ki jo med dvema vzpostavlja dvojina - slovenščini, na katero »ste upravičeno ponosni«.
