Od zunaj ptičja hišica, notri pa sama umetnost

Nekoč je skupina umetnikov zlezla na avtobus in obiskala številne kote po Evropi, kjer živi veliko prijetnih ljudi. Toda, ker živijo po kotih, so malce skriti. Prišli so tudi v Ljubljano. Z dvema projektoma za otroke. Osem umetnikov jim je predstavilo zgodbe, zbrane po drugih evropskih kotih.

V KUD France Prešeren so sklenili mednarodni umetniški, socialni in izobraževalni projekt Otroci s kotov Evrope (Kids on the corner), ki teče že tri leta. Umetniki iz vse Evrope so tokrat dva tedna pozornost usmerjali na najranljivejšo ljubljansko družbeno skupino, na otroke. Zanje so pripravili delavnici, Papyrint in Galerijo ptičjih hišic, kjer so v sodelovanju z zavodom Exodos, vzporedno pa je potekala tudi humanitarna akcija zbiranja igrač in šolskih potrebščin za otroke iz poplavljene Srbije ter Bosne in Hercegovine.

»Projekt se je začel z odpravami na obrobja Evrope. Tam so umetniki srečevali lokalne ustvarjalce, ljudi, lačne kulture, in otroke, ki še niso videli računalnikov in podobne tehnologije. Prav tam so nastali zametki projekta, ki smo ga zdaj gostili v Ljubljani. Otrokom smo želeli ponuditi priložnost za razvoj in spodbuje njihove samozavesti ter ustvarjalnosti, ob tem pa odpreti vprašanje položaja marginaliziranih otrok in družbene odgovornosti. Ne gre za klasičen umetniški projekt. V njem kultura dobiva širšo, dodano vrednost. Premika tudi perspektive in postavlja obrobje v središče pozornosti,« je poudarila Nataša Zavolovšek, direktorica zavoda Exodos. Z rezultati projekta je zelo zadovoljna: »Starši se nam zahvaljujejo, da so imeli njihovi otroci priložnost ustvarjanja s pravimi umetniki. Veseli so predvsem navdušenja, s katerim otroci opisujejo dneve, ki so jih preživeli ob učenju in ustvarjanju.«

Simpatično, duhovito, igrivo

V trnovski KUD jih je vsak dan prihajalo 23, sedemnajst učencev iz OŠ Trnovo, in šest otrok iz Romskega informacijskega centra Anglunipe. »Presenetilo nas je, da se je na šoli k projektu prijavilo kar 51 otrok. To nam pove, da v njih še vedno obstaja potencial in želja po ustvarjanju. Tudi romski otroci so se sijajno vključili. Vse sodelujoče so celo povabili domov, v romsko naselje,« je povedala Zavolovškova.

Osem umetnikov je torej našim otrokom pripovedovalo zgodbe, ki so jih slišali od njihovih vrstnikov po drugih evropskih kotih. Prisluhnili so tudi zgodbam ljubljanskih otrok in jim pokazali kaj znajo. V dveh tednih so jih naučili umetniških veščin. V delavnici Papyrint sta jih Dragan Protić in Đorđe Balmazović, sicer člana znane srbske umetniške skupine Škart, učila pisati, risati ter ustvariti in igrati posebne inštrumente, švedski glasbenik Nils Personne je igral na saksofon, otroci pa so se mu pridružili s posebnimi instrumenti, ki so jih izdelali sami. Njegova rojakinja, koreografinja Kajsa Sandström jih je učila plesati in jih povedla v igro z zrcali. Slovenski igralec Primož Bezjak in baskovski režiser Borja Ruiz so z otroki delili skrivnosti o tem, kako postati dober igralec in kako ustvarili predstavo. Na koncu je prišlo do čudeža. Vsi skupaj, umetniki in otroci so ustvarili zanimivo in razgibano predstavo. Pripravili pa so tudi razstavo izdelkov projekta Galerija ptičjih hišic, kjer sta bolgarski režiser Nedjelko Delčev in poljski vizualni umetnik Maciek Salamon otroke vodila skozi proces izdelovanja pravih umetnin.

»Vse smo jim razkrili, kar je čisti politični koncept. Bilo je simpatično, duhovito, igrivo,« je projekt na koncu ocenil Nedjelko, eden od mentorjev, otroci pa so žareli od zadovoljstva. Ana, ki končuje sedmi razred, na trnovski osnovni šoli, nam je zaupala, kaj jo je pripeljalo k projektu: »Socialna delavka, nam ga je predstavila. Še nikoli nisem sodelovala pri mednarodnem projektu, zato me je zanimalo, kako bo. In res je bilo drugače, zelo fino. Mislila sem, da bomo delali običajne ptičje hišice, da bodo v njih živeli ptiči, pa ni bilo tako. Predstavili so nam znane svetovne slikarje, povedali so nam, na primer, kako je Picasso delal plakate, kako se je podpisoval Leonardo da Vinci, potem pa smo začeli drug drugega portretirati in lepiti kolaže. Nismo vedeli, da bo šlo to v ptičje hišice. Res je bilo zanimivo. Tudi sodelovanje z romskimi vrstniki je bilo nekaj posebnega, v bistvu tega nimam s čim primerjati. Na začetku so bili fantje malce stramežljivi, potem pa so se povsem sprostili. Sprva nismo vedeli, kaj od njih lahko pričakujemo, ko smo se spoznali, pa smo ugotovili, da smo lahko pravi prijatelji.«

Prave male galerije

Njena ptičja hišica je že od daleč izdajala, da jo je izdelala deklica. Rožnate pike na nežni modri podlagi ohišja so še poudarile presenečenje, ki je sprehajalce po Galeriji ptičjih hišic čakalo, potem, ko je Ana oprla majhne duri. V njej je sta visela portreta obeh mentorjev in zanimiv kolaž. Na notranjo stran hišnih vratc je nalepila zrcalo, ki ga je izprosila pri drugi skupini vključeni v projekt.

Petošolec Filip je zatrdil, da sta bila zadnja dva tedna na delavnicah v KUD zelo zabavno: »Super je bilo, da so prišli umetniki iz tujine. Zanimivo je bilo, da smo se ves čas pogovarjali angleško in ne v našem materinem jeziku. Žal bi mi bilo, če ne bi bil zraven. V bistvu se nisem prijavil k projektu, to je storil moj prijatelj, pa si je premislil, jaz pa sem imel priložnost vskočiti. Zelo sem si želel delati z lesom, fino pa je bilo tudi, ker so delavnice potekale med 12. in 15. uro, tako da sem lahko malo šprical šolo.« Njegova ptičja hišica je bila prav posebna. Vanjo je vgradil posebno navojnico, ki je razkrila umetniško vsebino kišice, ko jo je s posebnim mehanizmom zvil pod ostrešje hišice. Vanjo je postavil zajeten kos še nepredelanega stekla iz steklarne in sliko ptiča. »Malo sta mi pomagala tudi mentorja, s katerima sem se zelo dobro ujel,« je priznal, na vprašanje, kako se je ujel z romskimi vrstniki pa je odgovoril: »Saj ni bilo romskih otrok!« Ana ga je opozorila: »Kako da ne? Bili so. Halid in Muharem sta bila v naši skupini.« Filip: »A ja? Sploh nisem vedel. Nihče ni nič povedal, nič vprašal ... pa saj ni važno, super smo se imeli.«

V znamenju Siddharte

Tudi Luka je bil navdušen. Svojo ptičjo hišico pa je predstavil takole: »Moja ni samo umetnost, ampak je res praktična. Na zunaj je umetnina, notri pa je urejeno bivališče za prave ptice. Zato sem izdelal tudi posebno streho in nekakšen predal, da je lepša, sem jo pa še malo poslikal.« Benjamin je umetniški podobi svoje hišice dodal znak najljubše skupine Siddharta, Vid pa je na ohišju ustvaril prave barvne čipke, v notranjost hišice pa nalepil stvari, ki so mu všeč, kovanec, ključ, znamke. Tudi njega je navdihnila ista glasbena skupina kot Benjamina.

Svit je svojo hišico predstavil takole: »Od zunaj je ptičja hišica, notri je pa ena sama umetnost. Naslikal sem gnezdo in ptiče v bazenu in to postavil v notranjost. Na kolaž sem nalepil vse mogoče, od Božička do čolnov. To ni namenjeno ptičem, to je prava galerija.« Johana je svojo hišico izdatno okrasila: »Na streho sem nalepila biserčke, noter pa sem z majhnimi ščipalkami pripela znamke, ker jih pač zbiram. Na tla sem položila še košček sestavljanke, na notranjo stran vrat pa sem nalepila plastično rožo, ki sem jo našla tukaj v KUD.«

Tudi Muharemova hišica je bila nekaj posebnega. V galeriji je bila edina, ki je imela na vratcih zaklenjeno ključavnico. Ob vprašanju, ali ima tudi ključ, je pokimal, ga počasi izvlekel iz žepa in slovesno odprl vratca v svojo hišico. »Nanja sem dal ključavnico, ker je notri umetniška slika in jo je potrebno zaščititi,« je poudaril.

Ptičje hišice, pardon, umetniške izdelke, so otroci iz Galerije odnesli domov. Zdaj bodo lahko kjer koli v Ljubljani izbrali lokacijo in jih tam razstavili. Filip se je že odločil, da bo svojo postavil v Botaničnem vrtu, drugi še tehtajo med različnimi možnostmi. Eno izmed hišic, ki so jo ustvarili vsi skupaj, pa so umetniki odnesli s seboj. Slovenijo so zapustili z zgodbami ljubljanskih otrok. V mrzli zimi jih bodo pripovedovali njihovim vrstnikom v drugem kotu Evrope, v Umei, majhnem mestecu na severu Švedske.