Odkrivamo Novo Gorico: mesto na travniku ima celo 
spovednico za tihotapske pregrehe

Paradoksalno ali pa tudi ne, a srečamo se v arhitekturno najbolj bogatem in hkrati najbolj praznem delu enega najmlajših slovenskih mest, kjer si roke podajata arhitekturi Božidarja Gvardjančiča in Vojteha Ravnikarja, torej pod arkadami mogočne mestne hiše, Goriške knjižnice Franceta Bevka in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Pogled lahko od tod ujame 62 metrov visoko Edo, odslej najvišjo stavbo mesta vrtnic, ki nosi ime po prvem slovenskem letalcu Edvardu Rusjanu in o kateri ena od sogovornic ni ravno prepričana, ali nam zastira pogled ali pravzaprav ustvarja neko novo vertikalo, v kateri se zdi steklena zunanjost nebotičnika sorodna modremu nebu.

Pred nami pa... ogromen travnik, ki si ga doslej ni upal pozidati še noben arhitekt. In tu se zgodba Nove Gorice tudi začne. Če kdo, potem sta režiserki Nadja Velušček in Anja Medved, mati in hči, tisti pravi naslov, če hočete zgodbo spoznati. Avtorici dokumentarcev Moja meja (2002), Mesto na travniku (2004), Proti toku (2006), Sešivalnica spomina (2006) in Trenutek reke (2010) sta namreč, kot pravita sami, nekakšen kontejner misli, ki sta jih v svojih filmih, še zlasti pa v Mestu na travniku, stkali s pomočjo pričevanj številnih sogovornikov, ki so ta prostor nekoč gradili in v njem danes živijo. Med njimi seveda najdete tudi arhitekte, ki so prostor osmislili – Edo in Vojteh Ravnikar, Jure Krpan, Vinko Torkar, Teodor Lojk, Danilo Fürst, Boštjan Vuga, Niko Jurca...–, novinarja Ervina Hladnika Milharčiča in etnologa Andreja Malniča.

Tankočutni poznavalki goriške duše in vsakdana sta navsezadnje odstrli celo tančico skrivnosti mesta še iz časa, ko so bi bili prav pod tem travnikom – grobovi. »Travnika si preprosto niso upali pozidati, saj je simbol zagate, pred katero je bil arhitekt Edo Ravnikar, po drugi svetovni vojni eden glavnih snovalcev novega mesta, ko je moral mesto dobesedno ustvariti na nekem travniku. Zato je tu rezerviral prazen prostor, travnik, ki naj bi spominjal, da je bilo nekoč tu polje oziroma travnik.

Kot v filmu pove arhitekt Jure Krpan, prav ta praznina, košček narave, osmišlja celotno mesto. Tudi koncept nastajanja Nove Gorice je temeljil na ideji zelenega mesta, kar pomeni, da narava ni bila v funkciji okrasja, temveč je enakovredno z arhitekturo ustvarjala urbani prostor. Zanimivo je, da imata tako Gorica kot Nova Gorica svoj travnik. Gorica sicer le v imenu, saj je ta 'travnik' zdaj tlakovan, še pred tem je bil asfaltiran. Mi Slovenci pa ta osrednji prostor Gorice še vedno imenujemo Travnik. To je nekoč res tudi bil, na njem so bili obglavljeni tolminski puntarji.

Zato ima goriški Travnik v kolektivni zavesti Primorcev simbolno vrednost. V Novi Gorici ima travnik drugo ime, a je dejansko res travnik. Oba travnika torej simbolizirata nekaj povsem drugega, sta pa povezana in povezujeta obe mesti,« pravi Anja Medved. Na novogoriškem travniku se tako rekoč tudi začne Erjavčeva ulica, od koder so ljudje vedno hodili v Gorico, tudi ko mesta Nove Gorice sploh še ni bilo. Prav travnika torej ustvarjata zgodbo dveh povsem različnih mest, ki hkrati stojita v istem prostoru.

Nimamo zgodovine, 
a imamo zgodbo

»Nova Gorica je zelo mlado mesto. Ponavadi imajo mesta dolgo preteklost, zato v vsakem poiščemo različna zgodovinska obdobja in umetnostno-zgodovinske spomenike, tu pa ne. Vse skupaj se je začelo šele pred šestdesetimi leti, veličastna preteklost je ostala na obrobju mesta, na Kostanjevici, v kromberškemu gradu, Coroninijevem dvorcu, solkanskih vilah. Mesto je začelo rasti na travniku, v 'frnaži' smo dobili najpomembnejšo industrijo tistega časa. Tu je nastajala opeka, medtem ko je Soča dajala pesek, v bližnji tovarni Anhovo pa je bil cement. Trije osnovni gradbeni materiali za gradnjo novega mesta torej,« pravi Nadja Velušček.

Zakaj so mesto začeli graditi, najbrž ni treba posebej razlagati. Vsega je bila 'kriva' meja iz leta 1947, ki je prostor razdelila, Gorica pa je ostala Italiji. »Tu ni bilo nič, ne šol, ne trgovin, ne bolnišnic, ne lekarn in ne tovarn. Zgraditi je bilo torej treba mesto iz nič. Najprej so naredili ogromno magistralo, ki je glede na velikost dajala občutek, da bo vsaj takšno tudi mesto,« dodaja Anja Medved. »Če se mesto gradi 150 let, je Nova Gorica zdaj šele v najstniškem obdobju. Nima zgodovine, ima pa zgodbo. Zgodbo o mestu, ki je nastalo ne le iz potreb, ampak tudi iz izzivalnosti in trme. In ki naj bi bilo še lepše, še bolj svetlo in bolj moderno od tistega, ki so nam ga vzeli. Na drugi strani imamo staro gospo in mogoče prav zaradi te velike razlike v letih obe Gorici še vedno nista našli skupne točke. Mislim, da bi se morali samo prijeti za roko in iti naprej, pa bi postali pomembno, zanimivo, posebno mesto,« razmišlja Nadja Velušček. Ali kot v njunem filmu pravi Ervin Hladnik Milharčič, da bi prav Gorici lahko postali vzor delovanja združene Evrope. A nam to (še) ne uspeva.

Mesti si, očitno, še vedno kažeta hrbet, pravita sogovornici. Tako kot v preteklosti imata pač vsaka svoje interese, nadgradenj drugih je bore malo. Kar je pravzaprav škoda. »Obe mesti živita ob bok drugo drugemu, takšnih primerov pa je v Evropi izjemno malo. Včasih ju je ločila le žica, ki je danes ni več, bogastvo obeh mest pa je v njuni različnosti in sobivanju na istem mestu. Prav to, da si lahko po dveh minutah vožnje s kolesom v popolnoma različnih ambientih, pomeni veliko za tiste, ki tu živimo, pa tudi za nekoga, ki si pride sem ogledat to čudo. Škoda se mi zdi, da znamo to premalo ceniti in ponuditi drugim,« meni Anja Medved.

Kakšno je pravzaprav prehajanje meje danes? »Če smo nekoč k sosedom odhajali 'švercat', oni pa k nam po cenejši bencin in v gostilne, se je Raštel, nekoč osrednji trgovski center Gorice, danes preselil v novogoriško Qlandijo. Mi smo bili takrat bolj revni, ampak smo nakupovali vsaj v lepšem okolju, kot ga imajo Italijani zdaj v Qlandiji,« v smehu ugotovi Nadja Velušček. »Očitno mesta izbirajo smer velikih trgovskih središč, ampak mislim, da so ta kratkega diha. Upam, da velika zabavišča ali trgovska središča, ki se na novo ponujajo, ne bodo prostor našega družabnega življenja.«

Trg Evrope? Transalpina? 
Ali Evropski trg Transalpina?

To, da javni prostor čedalje bolj izginja iz mest, mesta pa se selijo v trgovske centre, obe spremljata z zaskrbljenostjo. «Mesto ni le izmenjava dobrin, ampak tudi izmenjava zgodb in spomina. To je tisto, kar nekemu prostoru daje dušo in identiteto. Ljudje pač odsevajo stanje duha družbe. Prostorov, kjer bi ta duh imel prostor, pa ni,« je prepričana Anja Medved.

Da bi ulovila duh obeh Goric, je pred leti postavila tako imenovano Spovednico. Prav na večer, ko so padali še zadnji ostanki nekdanje meje med Goricama, je namreč v prostorih nekdanje carinarnice postavila snemalni studio in povabila Novogoričane in Goričane, da se pridejo spovedat svojih grehov pri 'švercanju'. Nastalo je osem ur pričevanj, zgodila se je spontana komunikacija med obema mestoma. »Nekateri so s seboj prinesli vino, drugi sir. Ta javni prostor je začel dihati, in to prav med ljudmi, ki ne govorijo istega jezika, ki pripadajo različnim kulturam, zgodovinam, družbenim sistemom in filozofiji. Duh torej je, treba mu je dati le prostor, da pride ven.

Tako se je na istem mestu čez dve leti zgodila druga 'spominodajalska' akcija: takrat smo zbirali družinske fotografije, ki so bile posnete v obeh Goricah, z vsakim donatorjem pa sem posnela še pogovor o zgodbah teh fotografij. Prav v tem trenutku, ko ni meje, zgodbe ustvarjajo vez s preteklostjo in dajejo občutek, kdo si in kakšno prihodnost hočeš graditi. Gre za emotivno vez s tem prostorom in mogoče to naše snemanje spominov tako ustvarja občutek, da smo tukaj doma, da smo del neke daljše zgodbe in da imamo zato večjo odgovornost do svojega mesta.«

Ustaviti degradacijo Gorice

Če ju pobarate, ali je Trg Evrope, skupni trg obeh Goric, uresničil svoje poslanstvo združevanja in povezovanja obeh mest, bo starejša odgovorila, da bi moral energijo tega prostora verjetno preveriti kakšen radiestezist. »Ne vem, zakaj se na tem trgu ne zgodi tisto, kar smo vsi pričakovali. Saj so velike prireditve in nekaj turistov, ni pa tu ljudi obeh mest.« No, nekateri vendarle prihajajo. »Preden smo leta 2004 prišli v Evropo in simbolično odstranili mejo, so italijanski državljani lahko prišli le do zidu novogoriške železniške postaje, niso pa smeli vstopiti vanjo. Tam je bil barček, ki je prodajal pivo.

In kaj so naredili Goričani z italijanskimi potnimi listi? Pivo so naročali skozi okno, nadobudni oštir pa je najprej prinesel eno mizo, potem dve, zatem podest in še danes se tam dobivajo vsak petek,« pove Nadja Velušček. »To so stvari, ki nastajajo spontano. Tako nastajajo mesta.« Je pa pomenljivo, da ima trg še vedno dve imeni, čeprav gre za skupni trg, z mozaikom, ki naj bi simboliziral skupnost in sobivanje. »Razumem razloge za obe imeni. Če je bil trg za Goričane vedno Transalpina, še iz časov Avstrije, boš kraj, ki ime že ima, težko preimenoval. Po drugi strani mi tega prostora nikoli nismo imenovali Transalpina. Mogoče pa bi lahko skovali novo ime, Evropski trg Transalpina,« v smehu doda.

In prihodnost obeh mest? Najprej ustaviti degradacijo (Nove) Gorice z gradnjo novih in novih trgovskih centrov, trdita sogovornici. »Vsak beži v svoj čas. Vsak mora hiteti, da zasluži in da lahko potem to potroši. Zaradi pomanjkanja časa pa, posledično, iz mest izginja tudi javni prostor. A mesto je izmenjava, da daješ, da sprejmeš,« je prepričana.

Zato je eden prihodnjih skupnih načrtov odkrivanje, kaj se s tem prostorom dogaja po padcu meje. »V naslednji 'akciji', decembra, tako ne bom več zbirala fotografij iz preteklosti, ampak zdajšnje fotografije obeh Goric oziroma tistih prostorov, do katerih imajo ljudje čustven odnos. Z vsakim bom posnela pogovor, zakaj je izbral prav ta prostor, in tako dobila novo paleto zgodb ter mogoče celo razumela, zakaj imamo to mesto radi, zakaj se vanj kljub vsemu vračamo in kaj bi lahko v njem še spremenili«, pravi Anja.

Katja Željan